Morning Nightcap

Avtorjev arhiv


Če je kaj unikatno, so to Radiohead. Ali jih maraš ali pa jih ne. In če jih, je bolje zate, da si bil/a med tisto več tisočglavo množico, ki se je prepustila zvočno in vizualno razvajati Tom Yorku ter preostali četverici – bratoma Greenwood, O’Brienu in Selwayu. Na septembrski sredin oblačni večer, znotraj kompleksa idilične Vile Manin iz 17. stoletja, v dokaj zakotnem mestecu Cadroipo, Italija. Pa kaj, če je deževalo. Ko je York zapel It should be raining si se pač znašel v tistem hecnem občutku, ki ga znajo Radioheadi ustvariti vsaj od Kid A albuma naprej: veš kaj igrajo, veš kaj želijo povedat, a hkrati nimaš pojma, kje si (ali kje so oni). Preprosto so eno stopnjo nad nami.

Za uverturo so organizatorji kljub zamenjavi prvotnega termina (angleške eksperimentalne rokerje naj bi slišali že 4. julija 2012, a zaradi nesreče v Torontu, kjer se je uničila vizualna oprema in povzročila smrti člana zvočne ekipe, se je datum prestavil) uspeli obdržati zanimivega kanadskega skladatelja in izvajalca organsko elektronske funk scene Daniela Victor Snaitha aka Cariboua. Ta ni zavlačeval, z člani koncertne skupine je elektronske zvoke zlasti zadnjega studijskega albuma Swim pretvoril v glasbo za skupino in jo ob minimalistični odrski sceni (laser sem, laser tja) predal pisani množici v pelerinah. V uri trajajočem nastopu je Leave House dal ples, Odessa žalost in Sun energijo ter kanček upanja po ustaljenem vremenu. Dorasli predskupini je sledila kratka pavza, v kateri si nisi upal premakniti niti za centimeter,ker kaj pa če se pravočasno več ne bi vrnil na svoje mesto?

Nekaj čez pol deseto zvečer je sledilo že prvo beganje in vprašanje: od kot mu/jim te ideje? Ali slišiš notranji bezljajoči monolog Yorka? Počasen ritem, kriki iz vseh strani (no, ti so iz množice), nakar te zadenejo sintetični zvoki in zlata bliskajoča barva izza zaslonov, nebeški tetris. Znašla si se v vakumu. Lotus Flower s skorajda d’n’b ritmiko in falsettom je prvi udarec, ‘listen to your heart’ pa nežno odmeva kot bolečina po udarcu. Končno vidiš da Yorke resnično miga z boki kot v videospotu. Ne, to ni zaigrano. Je le razlog več, da mu ne moreš zameriti, ko pozabi del besedila.

Za več kot dve uri te iz odrskih monitorjev v stilu razbitega big brotherja nadzorujejo. Za koncertne potrebe so Radiohead na odru šest članska uigrana ekipa (Clive Deamer v vlogi drugega bobnarja), in prav toliko monitorjev se sprehaja na odru med pesmimi iz skoraj vseh osmih albumov skupine (manjka le kak triminutni katarzični vložek iz Pablo Honeyja). Še OCR monitorji, visoko nad odrom, kjer lahko vidiš odrsko zgodbo tudi če stojiš pri tonskih mojstrih, poskrbijo za vzdušje. Smo v digitalni dobi, ki jo stari mački ohranjajo srhljivo kozmično in dinamično. Nori kralji Vile Manin so izvajali barvno terapijo zelene, modre in rdeče barve nad publiko ter jo z užitkom peljali skozi zadnji album The King of Limbs (manjkali sta le Litlle by Litlle in Codex) in predhodnike In Rainbows, Hail to the Thief ter Amnesiac. Za katarzo, odpiranje srčne čakre ali doživetje orgazma zvoka, kar pač želite, je vsakdo lahko našel vsaj eno pesem zase, tudi ljubitelji najbolj kultnega albuma Ok Computer. Ob Paranoid Android si imel občutek, da se pravljica končuje. Pa si se hvalabogu zmotil. York in ostali glasbeniki so še dvakrat stopili na avantgardni, minimalistični oder, prav takšen kot je ta naš svet, in ti razložili kako izginiti, popolnoma, zaigrali še klasični Street Spirit, ponudili še nekaj zmedenih introtov in v drugem bisu zares kičasto zaključili neverjeten večer. Give up the Ghost, Everything in Its Right Place ter Idioteque. Ja. Radiohead (še zmeraj) znajo. Znajo sestaviti razgiban repertoar koncertnih pesmi. Znajo izboljšati že prevečkrat slišane pesmi in tiste, ki jih morebiti ne razumeš ali ne zapopadeš, z UFO serijo piskajočih zvokov v živo narediti bizarno magične in znova zanimive.

Advertisements

The Pekinpah Association // 14.4.2012

Konec sveta bo akustičen, obarvan v melanholijo, v katero se bo vtihotapilo tudi upanje, trajal bo nekaj sekund prek enainštirideset minut in tik pred koncem si ga boš želel doživeti še enkrat. Pravijo, da je čakanje grenko-sladko. V primeru zadnjega studijskega albuma premalo cenjenega slovenskega elektro-synth pop dua Silence to trži kot aksiom.

Osem let po v neznanke zavitem elektro-akustičnem Vain, A Tribute To A Ghost smo ga dobili. Musical Accompaniment fot the End of the World, na stoto obletnico potopa zloglasnega nepotopljivega Titanika pri The Pekinpah Association izdan album, je novo glasbeno čtivo, ki egoistično reže v dušo in ima svoje življenje, neodvisno od poslušalčevih želja. Produkcijsko dodelan album se prične in konča z zvokom morja. Kot prejšnji izdelki je nastal v ljubljanskem studiu dvojice Daily Girl in je v celoti plod Borisa Benka (vokal in besedila) ter Primoža Hladnika (piano in aranžmaji). Element eksperimentalnega je tokrat prisoten tudi v vizualnem – prvi trije singli albuma Death is New York, Heart of Darkness in Electricity vsebujejo posnetke slovenskega filmskega in gledališkega režiserja Boštjana Hladnika – Pravljica o ljubezni (1954), Maškarada (1971) in Ples v dežju (1961).

Četrti studijski album nadaljuje zgodbo predhodnika Vaina, kar je očitno že iz polnega naslova: usmerjajo nas le klavir, taktični in sintetični sintetizator, ki ustvari atmosfero modernega in seveda Benkov prepoznavni vokal. Da bodo melodije podobne filmski glasbi je bilo jasno že po ogledu dokumentarca Glasbenika s konca sveta (režiraja Haidy Kander), premierno predvajanega februarja v Kino Šiška ter dosegljivega na straneh RTV-ja. Neoprijemljivost, ki veva iz glasbe za uprizoritveno umetnost, te subtilno vodi v najbolj temačne kotičke misli (ali duše). Hladnikovim aranžmajem, ki sta jih v Zagrebu za album posnela slovenska pianista Igor Vicentič in Sašo Vollmaier, to odlično uspeva. Mestoma visok, z lahkoto pa nizek Benkov tenor pričara drugo polovico tiste čudovite dvojnosti, prisotni ne le v ljubezni (ki je hočeš nočeš gonilna sila), temveč kar v vseh špranjah življenja. Bolečina pač hodi z roko v roki z najbolj pravljičnimi čustvi (Silkskin) in tudi pravljična melodija je lahko otožna (Hunger, Sing). Čutnost albuma pa leži v simbiozi dvojnega, ko je naivnost in odpoved racionalnemu poplačana z v celoti igrivo in lahkotnejšo melodijo ter besedilom (Naïv, Sturmschlager). Za tiste, ki menijo, da je vse boljše z glasbo, bo uglasbitev konca sveta s strani Silence, nekaj najbolj naravnega, melanholično sadističnega in tako človeškega.

Silence – Death is New York

Silence – Heart of Darkness

Silence – Electricity

4,5/5

Povezave do Silence:

uradna stran

soundcloud

Fb profil

Youtube kanal


Če je katera glasbena smer v zadnjem letu ali dveh doživela pravi preporod oziroma vzpon, je (poleg indie in hipsterske polucije) to definitivno elektronska zvrst. In njen najuspešnejši žanr, ki je rave ponovno speljal iz zakotnih lokalov na stadione, ga približal MTV poslušalcu in mimoidočemu z mp3jem v roki, je dubstep. In tukaj že kakšno leto kraljuje Skrillex aka Sonny John Moore. Mlad ameriški pevec, DJ in producent je že v kričeči emo skupini From First to Last okusil del slave, z dvajsetimi leti pa se je zaradi težav z vokalom popolnoma predrugačil in postal ‘princ dubstepa’, ki vsaj v Ameriki kraljuje plesišču. Po še štirih izdanih ploščah v le dveh letih delovanja pa se je zgodilo še tisto, kar vsak glasbeni izvajalec napiše Božičku v pismo – Skrillex je prejel kar pet nominacij za prihajajoče 54. Grammy Awardse. Jasno je- dubstep je postala komercialna zvrst. In Moore njen odposlanec.

Moore želi delati glasbo, ki osrečuje ljudi in opaža, da njegov material, kamorkoli ga turneja zanese, zmeraj zelo uspešno privabi ljudi na plesišče. V letu 2011 je pri podsekciji Atlantic Record Big Beat izdal že drugi in s tem četrti album Bangarang in zanj marketinško uspešno, s strani založbe pa vprašljivo, dal svojim oboževalcem zeleno luč za piratski prenos. Produkcijsko čista mešanica elektronske glasbe, naprednega housa, samplanja lastnega materiala v nedogled, zavijanje tonov do šumov nezemeljskega zvoka in dubstep so skrivni recept, ki očitno deluje pri njegovem lastnem materialu, kot tudi kadar se Moore loti predelave in miksanja znanih pesmi drugih izvajalcev (Benny Benassi ft. Gary Co Cinema ima prek 25 milijonov ogledov na You Tube, je tudi nominirana za Grammyja).

Zmeraj bolj deluje, da imajo stvari na tem svetu le dve plati in tudi ustvarjalec t.i pod žanra brostep premore ravno toliko poslušalcev kot nasprotnikov, ki do skrajnih mej navitega basa ne prenesejo. Decembrski album Bangaeang slednje lahko malce pomiri, saj za razliko od uspešnega predhodnika Scary Monsters and Nice Sprits prinaša manj strašljivih NLP zvokov in je bolj plesno naravnan. Primernejši za rave partije (Right On Time) in manj nabit z zapeljivo energijo, se približuje house glasbi (Kyoto), ki se jo vrti tudi v slovenskih lokalih ob popoldnevih. Noviteta osmih (devet v kolikor si lastnih iTunes različice) pesmi so gostujoči izvajalci rapperka Sirah, 12th Planet in Kill the Noise, Ellie Goulding, Wolfgang Gartner in samplanje od znanih The Doors (Breakn’ a Sweat). Glede na udarnost pesmi, dinamiko in tisti za Skrillex tipičen občutek je najverjetnejši kandidat za singl plošče prva Right In. Bangarang lahko po nekajkratnem poslušanju označiš za križanca med Justice, Daft Punk (The Devil’s Den) in tršimi elektronskimi dance ritmi, za katere smo mislili, da ne bodo nikoli prišli v komercialne vode. S Skrillexom, ki skoraj tovarniško objavlja material, je očitno vse mogoče.

Skrillex – Right In

Skrillex – Breakn’ a Sweat

OCENA albuma: 2,5/ 5

POVEZAVE do SKRILLEX:

uradna stran

last.fm

soundcloud


Vizualna ali lirična razuzdanost v glasbi, sploh v R&B, ni novost, zapeljiva, temačna razuzdanost brez žaljivih besed, kije v manj kot pol leta preplavi internetne glasbene bloge, pa je. V začetku leta 2011 še neznan izvajalec The Weeknd namreč ponudi zanimivo izkušnjo: čutno in z mislijo na seksualnost nabito atmosfero, R&B ritem s ščepcem danes tako zaželenih generičnih ritmov, opolzka besedila, ki opevajo vse tisto, česar po navodilu staršev najstniki naj ne bi počeli in vsaj v prvi polovici leta delno anonimnost človeka za imenom. Kdor je elektro R&B glasbeni projekt (na podlagi PR podaljškov Tumblrja in Twitterja) povezoval z mladim in vse navzočim Drakeom, se ni pretirano zmotil. Enaindvajsetletni Abel Tesfaye, prav tako Kanadčan, ima prvemu podoben visok tenor, oba pa posegata v vode soula, vsak na svoj način. Tesfaye, fant kaljen v rap skupinah, si je do letošnjega leta pridobil nekaj producentskih izkušenj in nočno dogajanje (sicer človek lahko le upa da vse opisano na albumih ni stvar vsake noči) obelodanil v glasbeni trilogiji.

V samozaložbi oz. pod psevdonimom XO je na svoji internetni strani 21. marca ponudil prvi del omenjene sage House of Balloons, s katerim je bil nominiran za kanadsko nagrado Polaris Music Prize 2011, a Kanada še očitno ni bila pripravljena na razodetje te narave. Devet pesmi, katerih producentska botra sta Kanadčana Martin ”Doc” McKinney in Illangelo (podobno delo opravil za Drakea), gradi na temačni in zapeljivi atmosferi, primerni za osvajanje partnerja ali pa odpadniško hedonistično okajanje v zakotnem delu sofisticiranega kluba. Tudi samplanja ne manjka: Tesfaye si je sposojal od pokojne R&B pevke Aaliyah, sanjavega pop dueta Beach House, post punkerjev Siouxsie and the Banshees in Cocteau Twins.

Sledi skoraj petdeset minut dobro zamaskiranega počasnega drum and bass, ki ga zdaj vodi, zdaj dopolnjuje Tesfayetov nežen, skorajda otroško visok vokal. Prva pesem albuma High for This ponudi ravno to in še več. Brez težav si predstavljam, da vezanemu človeku povzroči moralnega mačka, ob enem pa brez sramu vključuje uporabo čudežne tabletke, praha ali podobnega. Vrata do Mr. Hyda so odprta. Nič manj zapeljiva ni What you need, čeprav ostaja v počasnejšem ritmu. Hip-hop narava in punk melodika je odlično zlita v House od Ballons/ Glass Table Girls. Če te zanima, kakšne misli ti ostanejo po takšnih nočeh, poslušaj The Morning, kako (morebiti) The Weeknd zapeljuje Loaf Music, kakšne misli ostanejo po srečanju ”le za eno noč” Wicked Games in kakšne ko zmeden človek po prevari/uporabi pride k sebi Coming Down. Drzno realistična in morbidna The Party & The After Party lahko da opeva uporabo trde droge ali spolnost, na vsak način pa lirično drži temačno atmosfero albuma, ovito v nežne melodije. Skratka, prvi album trilogije je kot priročnik ali odprto okno v zapeljiv in omamljen svet, možen tako preko luže kot tukaj. Konceptualen album, ki v glasbenem smislu sicer ne ponuja nekega presežka in ni material za radijske postaje, je pa njegova vrednost ravno v trem, da je na nek srhljiv način intimen in le tvoj.

The Weeknd – High for This

The Weeknd – House of Baloons/Glass Table Girls

The Weeknd – The Knowing

SOUNDCLOUD povezava do prve plošče House of Balloons:

OCENA albuma: 3, 5/5

POVEZAVE do THE WEEKND:

uradna stran

soundcloud

tumblr

lastfm

youtube kanal


”Kje lahko slišim kaj dobrega, starega rock and rolla, čistega v obliki, ki ni zatežen (in ne klinči o vseh tegobah tega sveta), ne vključuje miselne slike histeričnih najstnic (če že, so pa te iz čistega heca prisotne v videospotu) ali zloglasnih čupavcev, poleg vsega pa me spravi na plesišče?” Skratka rock and roll, ki se ne prodaja kot znamka, iz kitar benda, ki ne ustvari novega albuma le na povelje založbe ter jemlje resne teme iz življenja ter jih preobleče v lahkotne melodije in ‘možgani na piši’ tekst. Do svojega šestega albuma Brothers (2010) relativno neznan blues-rock duo The Black Keys iz Akrona (Ohio), danes Nashvilla (Tennessee) je moj odgovor na zgornje vprašanje. Tridesetletnika sta indie sceni ali pa bolj zahtevnim poslušalcem rock glasbe (kakor vzamemo) sicer poznana, desetletnico obstoja pa sta obeležila z Brothers, ki jima je prinesel kar tri Grammyje (najboljši nastop za naslovno pesem albuma ‘Tighten Up’, najboljši alternativni album in pakiranje le-tega). Bluesa je sicer že s to ploščo vedno manj, je pa zato doza neokrnjenega rocka večja.

El Camino (pot ali pa tip prevoznega sredstva, pol avto, pol tovornjak) črpa iz The Black Keys tradicije: malce razvlečeni kitarski rifi in blues umeščeni bobni, a pušča počasno ritmiko, baladno rockabilli ozračje in kvazi soul jamranje nekje odzadaj. Po treh ali štirih posnetih pesmih je bilo Danu Auerbachu (vokal in kitara) in Patricku Carneyju (vokal, bobni) jasno: cilj je stari rock and roll občutek, ki temelji na harmoniji bobnov in kitare. Melodija. Zaradi promocije do tedaj najuspešnejšega albuma se je snemanje zavleklo na več kot 40 dni, kar je zanju netipično. Sploh je šel duo pri El Caminu izven svojega okvirja: brez vnaprej pripravljenega materiala sta vse ustvarila v Easy Eye Sound studiu od Auerbacha, dala prvenstveno vlogo instrumentom in melodijam, sprejela Briana Burtona aka Danger Mause kot tretji člen pri ustvarjanju besedila in produkciji. In 6. decembra 2011 pri Nonesuch Records izdala enega najboljših rock albumov tega leta.

Za The Black Keys, ki ju je še nedolgo nazaj bolj kot kako postaviti odrske luči skrbelo kako sploh priti do koncertnega prizorišča, je bila turneja v letu 2010 in 2011 izvor razodetja, učinki katerega so vidni pri izbiri imena albuma (srečanje Chevroletovega El Camino modela je pričaral spomin na njuno prvo koncerto kripo) kot tudi pri tempu 11 pesmi. Čeprav jima na nastopih pomagata John Wood na kitari in orglah ter Gus Seyfert na basu, je postalo jasno, da želita počasne ritme zamenjati s hitrejšimi. Odziv publike je torej pomemben. In očitno je, da plesni zvok rock and roll kitar ter vzporedno bolj energično bobnanje spodbudi sunkovito premikanje glave, po prvem singu in pripadajočem videu za pesem Lonely Boy sodeč pa tudi energično mešanico Fresh Prince + Michael Jackson plesa. Udarnega bobnanja ne manjka v nobeni pesmi. Tudi orgle, zvončki, tlesk rok in zborovsko petje je ključna sestavina in svež dodatek producentske roke Burtona (Dead and Gone), sicer tudi producenta petega studijskega izdelka Attack & Release. The Clash, T. Rex in The Beatles ne morejo zameriti, če so omenjeni kot referenca, da se pa četrto pesem Little Black Submarines na medmrežju primerja z Led Zeppelinovo Stairway To Heaven je kvečjemu dobra prognoza za njen že ob prvem poslušanju kulten značaj. V stilu pop Pulp Fiction ima Stop Stop dober potencial pristati na radijskih postajah. Izstopajo še uporaba talkboxa (deformator vokala ob pomoči instrumenta) v Money Maker ter počasnejša r&b in v vokalu falsettna Sister, ki ima sestro v reggae Hell of a Season. Besedila pesmi so v The Black Keys stilu enostavna, ne nanašajoča se na resnične pripetljaje, a tisto iz zadnje pesmi ‘Don’t let it be over’ obtiči v ušesu. Ne, za Auerbacha in Carneya ni konec, kvečjemu je El Camino preboj na komercialno tržišče ter začetek nove rock odisejade.

The Black Keys – Lonely Boy

The Black Keys – Little Black Submarines

OCENA ALBUMA: 4 / 5

POVEZAVE do THE BLACK KEYS:

uradna stran

stran založbe

myspace


Kaj nastane ko DJ, ki je bil v devetdesetih prejšnjega stoletja čistokrvni raiver, zapusti domačo vzhodno Nemčijo in se preselil v Berlin, prestolnico Love parade. Ljubezen do elektronike raste in Sascha Ring kot ljubitelj bolj trdega in eksplozivnega techna, s prijatelji ustanovi založbo s pomenljivim imenom Shitkatapult, založba BPitch Control pa izda njegov drugi še pretežno plesno orientiran album Orchestra of Bubbles (2006). A očitno je, da vsem preprosto butanje hitrih udarcev izpod Appla ni dovolj in čez desetletje Ring, bolje poznan pod umetniškim imenom Apparat, s tretjim albumom Walls (2007) nakaže, da lahko svoje otožno počutje jasneje in bolj naravno zlije v note, ki jih ustvarjajo prijemljiva glasbila. Notno črtovje je sicer še zmeraj napisano v elektronskem jeziku, a spremlja ga ambientalna melodika, zmožna predstavljati glasbo iz ozadja ob prebiranju knjige kot tudi vzbujanja (ne)hotenih čustev.

Za razliko od prejšnjih albumov, večinoma posnetih v zimskih mesecih v Berlinu, kar naj bi bil dodaten izgovor za melanholično ambientaliko, se je Ring dve leti nazaj s prijatelji odpravil na potovanje v Mehiko. Znana zgodba torej: oditi iz rodne grude po inspiracijo nekam drugam (koča, obala, to je vseeno). A končni produkt je Apparatu zvenel preveč elektronsko, trajalo pa je še dodatno leto, vse do 23. septembra 2011, da je ob pomoči Patrika ”Nackt” Christensena nastal do sedaj še najbolj od dance techno glasbe oddaljen četrti studijski album The Devil’s Walk. Ime je manifestacija umetnikovega navdušenja nad romantiko (nanaša na istoimensko pesem britanskega pesnika Percyja Byssheja Shellyja), platnica pa preživetega časa v Mehiki. Vse skupaj pa ima bore malo za opraviti z lirično ali melodično platjo s pod  Mute Records izdano ploščo.

The Devil’s Walk kreira bolj otožne, temačne in preproste melodije. Spremljanje Radioheadov na turneji 2009 je očitno botrovalo (tudi na uradni strani založbe navedeno) označbi Apparata kot veznega člena med Radiohead in Steve Reichom. Glasbeni svet je pač očitno vedno bolj poln otrok ljubezni (eng. love child). Ring je ustvaril elektronski album za majhen orkester, ki postreže z nekaj baladami, večino časa pa se giblje v filmsko obarvanih oblakih ambientalno orkestralnega neba. Skoraj instrumentalna prva skladba Sweet Unrest da pravo ime občutju, ki ti kot slabo zakrinkan detektiv teži ves čas poslušanja. Orgle in zborček te za hipec povlečejo k sodobniku iz Francije M83, a tega občutka se s prvo balado in tretji singlom Song of Los znebiš. Podobno je z drugim singlom in prvim uradnim spotom albuma, balado Black Water, s katero se lahko Apparat približa širšemu občinstvu bolje kot poprej. In do sedaj je že jasno: Sascha Ring tokrat več stavi na vokal, saj je ta že skorajda enakovreden subtilni elektroniki in kitaram ter bobnu. Večino je v sanjavem, šepetajočem stilu odpel sam, v Goodbye pa to vlogo prevzame Soap & Skin oziroma Avstrijka Anja Plaschg. Candil De La Calle je z dubstep ritmiko nekoliko izvenserijska in s tem toliko bolj osvežujoča, ob bok pa se ji postavi The Soft Voices Die, ki z godalno sekcijo in filmsko melodiko spomni na material tretjega albuma. Igriv ksilofon v A Bang in the Void in odsotnost vokala bo prijetno opravil podobno nalogo. Sicer pa se v drugi polovici albuma zdi, kot da se je v ljubezensko zgodbo vključil še Sigur Ros. Otožnost je tu, preproste a širne melodije tudi, manjka le še globina, ki ne bi bila le enolično melanholična. Verjetno je ponujeno bolj zanimivo doživeti v živo, kjer se Apparat več ne prodaja kot solo projekt, temveč kot bend, sestavljen iz Ringa za mikrofonom in kitaro, Nackta za klaviaturami in kitaro, Benom Lauberjem za klaviaturami in Jörg Wähnerjem za bobni.

Apparat – Song of Los

Apparat – Black Water

Apparat – The Soft Voices Die 

OCENA albuma:  3 / 5

POVEZAVE do Apparat:

uradna strran

soundcloud (Apparat – The Devil’s Walk)

wiki

last.fm

myspace


Kar pogosto se zgodi, da s prvo ploščo glasbeni umetnik ne doživi slave in ne razširi svoje denarnice. Mogoče se slednje zgodi z drugim, v primeru belgijsko-avstralskega glasbenega manipulatorja, multiinstrumentalista Gotye pa je tretji album oziroma singl Somebody That I Used To Know povzročil prodor iz glasbene scene ”dežele tam doli” na evropsko in ameriško tržišče. Ob Wallyju De Backerju, visokem tridesetletniku zanimivega videza, dobimo občutek, da je Peter Gabriel iz osemdesetih srečal Stinga v devetdesetih prejšnjega stoletja, skupaj pa sta v enaindvajsetem stoletju v sobi nekega najstnika vrgla na kup različne plošče, primaknila Applov računalnik na posteljo in se odločila malce razburkati pop sceno.

Med tem, ko je prvi album Boardface (2003) popolnoma surov, poln elektronike, neke vrste mehkega trip-hopa, imajo sampli v njegovem drugem albumu Like Drawing Blood (2006) še zmeraj vodilno vlogo, le da se tokrat še različne glasbene smeri zvrstijo kot lestvica Jolly barvic – sicer smiselno in pestro, a na račun tega ima plošča daljše pesmi. Making Mirrors, 19. avgusta izdan tretji studijski album s to tradicijo nadaljuje, a jo izpili v pop dimenzijah, ostale pa pušča za seboj. Tudi v tretje je producentsko delo prevzel sam De Backer, se kot poprej nekoliko preigraval s svojim starim glasbenim materialom, glasbeno tradicijo šestdesetih in sedemdesetih (pod videi objavljenimi na internetu tudi navedel izvajalce, od katerih si je sposojal) ter uporabil ti. glasbeno mrežo (iz železnih žic narejeno ograjo blizu domačega studia) kot bas podlago v prvem singlu albuma, izdanem oktobra 2010 Eyes Wide Open. Akvarel iz platnice, delo De Backerjevega očeta, nam namigne, da bo album ogledalo. V trem primeru samo-refleksno ogledalo mladega izvajalca.

Kar dvajset milijonov ogledov ima zanimiv video v juliju 2011 izdanega drugega singla albuma Someone That I Used to Know, tankočutna zgodba o občutkih po koncu razmerja, osebna pripoved De Backerja, kjer žensko stran zgodbe poda novozelandska pevka Kimbra. Biti neznanec včasih ljubljeni osebi boli vsakogar. V čisto osebne in vseživljenjske ljubezenske zgodbe se z odraslimi očmi izvajalec spušča v večini materiala na dvainštiridesetminut trajajočem albumu. V nekaterih pesmih se ljubljeni osebi (najverjetneje partnerki iz časa nastajanja materiala) zahvaljuje za bodrenje in pokončno držo v tistih marsikomu poznanih težkih, skorajda depresivnih jutrih. Takšni sta I Feel Better, kjer končno poje vedro, na skrajnih zmožnostih svojega vokala, pesmi ki jo zlahka postavimo ob bok dobremu popu Phila Collinsa in poskočna havajsko whamovska In Your Light. Na drugi čustveni strani sta temačnejša in s skoraj šepetajočim vokalom odpeta Give Me A Chance ter oda o reševanju iz čustvene teme Save Me. Gotye pa očitno ne more ostati v čistih pop vodah in tako tudi na tem albumu zaide v druge sfere: z State of The Art razjasni svoj odnos do modernega glasbenega poustvarjanja, dostopnega skoraj vsakomur (avtotunanju ne uidemo), srhljiva psihadelika big brother tipa pronica iz Don’t Worry, We’ll Be Watching You (in spomni na starejši Gotye material). Ne le v zvoku, tudi v besedi se obrne od sicer glavne teme- s prvim singlom Eyes Wide Open opozarja na do narave brezbrižno potrošniško civilizacijo, ki zavestno tone v vse večjo pogubo, v Easy Way Out opeva linijo najmanjšega odpora, v Smoke and Mirrors pa se sprašuje o lastni vrednosti. Da je vsaj pri prvem analiza sporočila pravilno dokazuje uradni videospot, ki je kot večina preostalih pesmi izdelan v anime tehniki. Nežna balada tipa uspavanke Bronte, posvečena preminuli živali družinskih prijateljev, zaključi enega bolj lahkotnih, odkritih in nenapornih albumov razvijajočega se izvajalca, na katerega bo vredno imeti svojo uho tudi v prihodnje

Gotye – Eyes Wide Open

Gotye – Somebody That I Used To Know (feat. Kimbra)

Gotye – Easy Way Out

Gotye – Bronte

OCENA:  3,5  / 5

POVEZAVE do Gotye:

uradna stran

twitter

myspace

last.fm

wiki


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi