Morning Nightcap

Archive for the ‘2012 v glasbi’ Category


Če je kaj unikatno, so to Radiohead. Ali jih maraš ali pa jih ne. In če jih, je bolje zate, da si bil/a med tisto več tisočglavo množico, ki se je prepustila zvočno in vizualno razvajati Tom Yorku ter preostali četverici – bratoma Greenwood, O’Brienu in Selwayu. Na septembrski sredin oblačni večer, znotraj kompleksa idilične Vile Manin iz 17. stoletja, v dokaj zakotnem mestecu Cadroipo, Italija. Pa kaj, če je deževalo. Ko je York zapel It should be raining si se pač znašel v tistem hecnem občutku, ki ga znajo Radioheadi ustvariti vsaj od Kid A albuma naprej: veš kaj igrajo, veš kaj želijo povedat, a hkrati nimaš pojma, kje si (ali kje so oni). Preprosto so eno stopnjo nad nami.

Za uverturo so organizatorji kljub zamenjavi prvotnega termina (angleške eksperimentalne rokerje naj bi slišali že 4. julija 2012, a zaradi nesreče v Torontu, kjer se je uničila vizualna oprema in povzročila smrti člana zvočne ekipe, se je datum prestavil) uspeli obdržati zanimivega kanadskega skladatelja in izvajalca organsko elektronske funk scene Daniela Victor Snaitha aka Cariboua. Ta ni zavlačeval, z člani koncertne skupine je elektronske zvoke zlasti zadnjega studijskega albuma Swim pretvoril v glasbo za skupino in jo ob minimalistični odrski sceni (laser sem, laser tja) predal pisani množici v pelerinah. V uri trajajočem nastopu je Leave House dal ples, Odessa žalost in Sun energijo ter kanček upanja po ustaljenem vremenu. Dorasli predskupini je sledila kratka pavza, v kateri si nisi upal premakniti niti za centimeter,ker kaj pa če se pravočasno več ne bi vrnil na svoje mesto?

Nekaj čez pol deseto zvečer je sledilo že prvo beganje in vprašanje: od kot mu/jim te ideje? Ali slišiš notranji bezljajoči monolog Yorka? Počasen ritem, kriki iz vseh strani (no, ti so iz množice), nakar te zadenejo sintetični zvoki in zlata bliskajoča barva izza zaslonov, nebeški tetris. Znašla si se v vakumu. Lotus Flower s skorajda d’n’b ritmiko in falsettom je prvi udarec, ‘listen to your heart’ pa nežno odmeva kot bolečina po udarcu. Končno vidiš da Yorke resnično miga z boki kot v videospotu. Ne, to ni zaigrano. Je le razlog več, da mu ne moreš zameriti, ko pozabi del besedila.

Za več kot dve uri te iz odrskih monitorjev v stilu razbitega big brotherja nadzorujejo. Za koncertne potrebe so Radiohead na odru šest članska uigrana ekipa (Clive Deamer v vlogi drugega bobnarja), in prav toliko monitorjev se sprehaja na odru med pesmimi iz skoraj vseh osmih albumov skupine (manjka le kak triminutni katarzični vložek iz Pablo Honeyja). Še OCR monitorji, visoko nad odrom, kjer lahko vidiš odrsko zgodbo tudi če stojiš pri tonskih mojstrih, poskrbijo za vzdušje. Smo v digitalni dobi, ki jo stari mački ohranjajo srhljivo kozmično in dinamično. Nori kralji Vile Manin so izvajali barvno terapijo zelene, modre in rdeče barve nad publiko ter jo z užitkom peljali skozi zadnji album The King of Limbs (manjkali sta le Litlle by Litlle in Codex) in predhodnike In Rainbows, Hail to the Thief ter Amnesiac. Za katarzo, odpiranje srčne čakre ali doživetje orgazma zvoka, kar pač želite, je vsakdo lahko našel vsaj eno pesem zase, tudi ljubitelji najbolj kultnega albuma Ok Computer. Ob Paranoid Android si imel občutek, da se pravljica končuje. Pa si se hvalabogu zmotil. York in ostali glasbeniki so še dvakrat stopili na avantgardni, minimalistični oder, prav takšen kot je ta naš svet, in ti razložili kako izginiti, popolnoma, zaigrali še klasični Street Spirit, ponudili še nekaj zmedenih introtov in v drugem bisu zares kičasto zaključili neverjeten večer. Give up the Ghost, Everything in Its Right Place ter Idioteque. Ja. Radiohead (še zmeraj) znajo. Znajo sestaviti razgiban repertoar koncertnih pesmi. Znajo izboljšati že prevečkrat slišane pesmi in tiste, ki jih morebiti ne razumeš ali ne zapopadeš, z UFO serijo piskajočih zvokov v živo narediti bizarno magične in znova zanimive.

Advertisements

The Pekinpah Association // 14.4.2012

Konec sveta bo akustičen, obarvan v melanholijo, v katero se bo vtihotapilo tudi upanje, trajal bo nekaj sekund prek enainštirideset minut in tik pred koncem si ga boš želel doživeti še enkrat. Pravijo, da je čakanje grenko-sladko. V primeru zadnjega studijskega albuma premalo cenjenega slovenskega elektro-synth pop dua Silence to trži kot aksiom.

Osem let po v neznanke zavitem elektro-akustičnem Vain, A Tribute To A Ghost smo ga dobili. Musical Accompaniment fot the End of the World, na stoto obletnico potopa zloglasnega nepotopljivega Titanika pri The Pekinpah Association izdan album, je novo glasbeno čtivo, ki egoistično reže v dušo in ima svoje življenje, neodvisno od poslušalčevih želja. Produkcijsko dodelan album se prične in konča z zvokom morja. Kot prejšnji izdelki je nastal v ljubljanskem studiu dvojice Daily Girl in je v celoti plod Borisa Benka (vokal in besedila) ter Primoža Hladnika (piano in aranžmaji). Element eksperimentalnega je tokrat prisoten tudi v vizualnem – prvi trije singli albuma Death is New York, Heart of Darkness in Electricity vsebujejo posnetke slovenskega filmskega in gledališkega režiserja Boštjana Hladnika – Pravljica o ljubezni (1954), Maškarada (1971) in Ples v dežju (1961).

Četrti studijski album nadaljuje zgodbo predhodnika Vaina, kar je očitno že iz polnega naslova: usmerjajo nas le klavir, taktični in sintetični sintetizator, ki ustvari atmosfero modernega in seveda Benkov prepoznavni vokal. Da bodo melodije podobne filmski glasbi je bilo jasno že po ogledu dokumentarca Glasbenika s konca sveta (režiraja Haidy Kander), premierno predvajanega februarja v Kino Šiška ter dosegljivega na straneh RTV-ja. Neoprijemljivost, ki veva iz glasbe za uprizoritveno umetnost, te subtilno vodi v najbolj temačne kotičke misli (ali duše). Hladnikovim aranžmajem, ki sta jih v Zagrebu za album posnela slovenska pianista Igor Vicentič in Sašo Vollmaier, to odlično uspeva. Mestoma visok, z lahkoto pa nizek Benkov tenor pričara drugo polovico tiste čudovite dvojnosti, prisotni ne le v ljubezni (ki je hočeš nočeš gonilna sila), temveč kar v vseh špranjah življenja. Bolečina pač hodi z roko v roki z najbolj pravljičnimi čustvi (Silkskin) in tudi pravljična melodija je lahko otožna (Hunger, Sing). Čutnost albuma pa leži v simbiozi dvojnega, ko je naivnost in odpoved racionalnemu poplačana z v celoti igrivo in lahkotnejšo melodijo ter besedilom (Naïv, Sturmschlager). Za tiste, ki menijo, da je vse boljše z glasbo, bo uglasbitev konca sveta s strani Silence, nekaj najbolj naravnega, melanholično sadističnega in tako človeškega.

Silence – Death is New York

Silence – Heart of Darkness

Silence – Electricity

4,5/5

Povezave do Silence:

uradna stran

soundcloud

Fb profil

Youtube kanal


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi