Morning Nightcap

Archive for the ‘V živo (koncerti)’ Category


Starostno raznolika množica v veliki dvorani zagrebške Tvornice kulture je doživela glasbeno izpiljeno ter z vizualno komponento podkrepljeno popotovanje po še zdaleč ne pozabljeni folk sceni. Na prizorišču, ki spominja na Kino Šiška, smo preživeli skoraj zimski ponedeljkov večer s skupino, ki jo marsikdo želi slišati na svojem dvorišču. Organizatorjem Terraneo Festivala 2012, ki so za uvod v poletno dogajanje naslednjega leta pridobili skupino Fleet Foxes, je (tudi z nagradnimi igrami) uspelo dodobra napolniti dvorano prizorišča in izpeljati enega najbolj pričakovanih koncertov ljubiteljev zvočno razkošnega indie rocka.

Skladno z na karti navedeno časovnico, je razgreto publiko sprva (poskušala) ogreti kantavtorka Alela Diane iz Portlanda, ki je Pecknolda in druščino spremljala na ameriški in sedaj evropski turneji promocije drugega studijskega albuma Helplessness Blues. Zaradi neprestanega šušljanja ljudi (kavarniška scena) njene lirične interpretacije kljub spremljavi očeta in moža na kitarah skorajda nismo mogli ujeti. Čuten in sentimentalen alt je pozornim vseeno dal vedeti, da so na sledi enkratnega glasbenega izražanja, ponovno rojenega folka, ki je le po oblačilih spominjal na scene v parkih iz šestdesetih.

Očitna razposajenost publike je ob nastopu šesterice dobro uigranih, v logih vokalne harmonije doma Američanov na oder izpuhtela. Dobro uro in pol se je odvijala trubadurska odisejada, s katero so v oziru izbora pesmi lahko zadovoljni tako poznavalci prvega albuma Fleet Foxes, druge plošče ali le posameznih singlov. Inštrumentalni uvod The Plains/Bitter Dancer je zakoličil ključne značilnosti večera – skoraj idealen zvok (na posameznih odsekih bi lahko povečali jakost vokalov) in studijskemu materialu identična vokalna harmonija pevcev: Robina Pecknolda, bobnarja Josha Tillmana, klaviaturista Caseyja Wescotta in kitarista Christiana Warga. Koncertni nastop jasno pokaže, da v primeru lisičk ne gre za enočlanski bend, kot tudi ne za (popolnoma) statične in otožne hipsterje. Prej je navdušenje nad poznavanjem besedil in očitno prijetno atmosfero Pecknold opazil in z večkratnim zahvaljevanjem v svojem stilu potrdil. In med tem ko je Morgan Henderson poprijel za različne inštrumente kar med posamezno pesmijo (klarinet, saksofon, kontrabas mu niso tuji), je Pecknold energično odlagal trzalice in menjaval kitare ter Wescott skoraj post rockovsko padal v trans. Tudi publika je padala v očem neviden, a ušesom poznan svet sploh ob pesmih Mykonos, Sim Sala Bim, Your Protecto, White Winter Hymnal in He Doesn’t Know Why. Utečenost članov skupine je še posebej izstopila z osemminutno The Shrine/An Argument. Fleet Foxes so dokaj umirjeni publiki ponudili še bis, uspešnico prvega albuma Blue Ridge Mountains in drugega albuma Helplessness Blues. V tem momentu so ljudje sicer že odhajali iz prizorišča, večini pa je ostal čudovit konec osebne izkušnje, tako igrive kot statične, predvsem pa zvočno pestre. Fleet Foxes so na pohodu in brez dvoma jih v prihodnosti morajo tudi domači organizatorji pripeljati v naše kraje.

Objavljeno tudi na RoN 

Advertisements

Celje / Kino Metropol / 15. julij 2011

Ko se prvič odpravljaš na kraj glasbenega zločina, ki ga tvoja ušesa še niso ponotranjila, se še bolj zavedaš želja in vseh že obiskanih lokacij koncertov. Pričakuješ, da bo ozvočenje bore slabo, da bo nepopisna gneča ali pa bo prizorišče skorajda prazno, da se boš počutil kot tujec in boš ves čas koncerta upal, da bi se le-ta dogajal nekje drugje, mogoče celo raje na prostem. Kar se tiče nastopa izvajalca, pa stiskaš pesti, da bo imel moč izvesti najboljši nastop, ki bo prekašal vse že videne posnetke na spletnih omrežjih. Da ne bo dolgočasen, da bo vendarle spregovoril kakšno besedo in koketiral s publiko, predstavil kaj novega ali predrugačil kak aranžma pesmi.

Omenjene želje so rojile v možganih preden sem vstopila v celjski Kino Metropol, v pričakovanju post wave/dance glasbene skupine Future Islands iz Baltimorja, ki že nekaj tednov koncertirajo po Evropi. Ob enajsti uri zvečer se je prikupno intimno prizorišče v centru Celja napolnilo sintisajzerskega popa željne publike, ki je sodeč po majhnosti prostora lahko nadejalo osebnega stika z izvajalcem. In tega tudi dobilo. Samuel T. Herring (vokal in pristna interpretacija lirike), William Cashion (bas, akustična in električna kitara, vse v enem) in J. Gerrit Welmers (klaviature in programiranje zvoka) so tekom samostojnega nastopa v roku nekaj manj kot ure in pol predstavili vidnejše pesmi prvega (Wave like Home) in drugega studijskega albuma – posnetega dnevni sobi kjer fantje živijo (In Evening Air), kot tudi nekaj novih pesmi (Tomorrow, Grease …), nastalih med turnejami.

In če je tekom prvih pesmi publika bila relativno pri miru ter je z zanimanjem opazovala majhen oder, kjer je Gerrit ves čas statično pritiskal na tipke sintisajzerja, William deško pogledoval po publiki (a se pri tem ni pustil zmesti, temveč je umirjeno igral kitaro), pevec Samuel pa doživljajsko interpretiral pomenska in življenjska besedila, sta vsaj prvi dve vrsti zaživeli ob An Apology, Long Flight, Old Friend in Tin Man.

Ob tem je ne le publiki, tudi vokalistu postalo kaj hitro vroče, kljub temu pa je tekom petnajstih pesmi in dvema v dodatku sledila le en kratek premor, zapolnjen z bas jam sessionom in sanjavim indie ritmom. Več tudi ni bilo potrebno, saj so nekatere pesmi že same poskrbele za omehčanje ozračja in stiskanje tistih nekaj parčkov, ki so prisostvovali koncertu. Odlična gestikulacija Samuela, sinhronizirana z besedilom, in prilagoditev zvoka instrumentov prostoru, so pripovedno noto njihovih pesmi, sploh počasnejših, še bolj poudarile. Mlačnega naključnega poslušalca je skromen bend slej ko prej pridobil za svojega in ga vse do zadnje pesmi – primernega zaključka koncerta Little Dreamer iz prvega studijskega albuma – držal ter primerno vznemirjal.

Rahlo sanjavi pop osemdesetih, ki ga dopolnjuje bas kitara ter globok in enkratni vokal (spomin na New Order je neizbežen, a vendarle, verjemite, neka druga narava je v Future Islands), ki ali ga maraš ali pa ne, je v petek zvečer prežel Kino Metropol. Publika ni ostala ravnodušna, tudi skupina ne. Dobili so odziv na nov material in mi pristno izkušnjo post wava. Intimnost prizorišča in pevec sta pripomogla k pristnejšemu stiku. Včasih je enostavno – več.

OPOMBA: Recenzija objavljena tudi na RockOnNet (http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13639)


Glavni trg v Mariboru, trg, kamor je stopilo že veliko znanih, tudi zgodovinskih oseb, je v soboto 7. maja 2011 zasedlo šest različnih glasbenih izvajalcev z britansko rock’n’rave skupino Klaxons kot nosilcem dogodka Žur z razlogom. Od 17. ure naprej, pa vse do poznih večernih ur, so mlade (in teh je bilo roko na srce kar največ) in malo manj mlade skušali zabavati ZircuS, Gutti, Low Frequency Club, Qualiass & Yanoosh ter Felis Catus. Alternative željna in (stereotipno posplošeno) v flanelaste srajce, razcapane kavbojke odeta in z RayBenkami na očeh čakajoča publika, je okoli pol desete zvečer, ko se je tema že dodobra spustila nad Maribor, dočakala od Simobila oziroma Vodafone Live! za deveti Žur z razlogom izbrano glasbeno skupino.

Žur z Razlogom, oder

Med tem, ko se je prizorišče vse od začetka dogajanja le počasi polnilo, so maloštevilne nadobudneže najprej pozdravili malce eksibicionistični elektro/rock Korošci ZircuS, ki so – če odmislimo njihovo vizualno podobo – na trenutke spominjali na Muse. Od njih je mimoidoče, stanovalce in obiskovalce kot druge ogrevala zanimiva slovenska skupina Gutti, ki je za razliko od prvih predstavljala bolj melodične prvine rocka in v ospredje prej postavljala moški vokal. Po kratkem premoru so Italijani Low Frequency Club prinesli nekoliko plesnih ritmov s funkom in groovom – seveda še zmeraj v elektronskih notah – in s tem poslušalcu dali prijeten občutek ter upanje na poplesavanje bokov v levo in desno. Naslednjo uro so za mariborske razmere gigantski oder zasedali pretežno DJ. Kot četrta sta ob podpori basista in bobnarja nastopila Qualiass & Yanoosh, slovenska DJ dvojica, ki je z elektronsko glasbo, prežeto s filmsko noto, ozračje na Glavnem trgu nekoliko umirila. Ponovno jo je nekoliko obudil zadnji DJ dogodka Felis Catus s svojimi precej rave obarvanimi zvoki. In po vsem preigravanju elektronike ter primernem premoru, so oder zasedli Britanci Klaxons.

 

Prvi nastop v Sloveniji so eksperimentalni rokerji, ki se radi spogledujejo z elektroniko rave narave, odprli z drugo pesmijo prvega albuma Myths of the near future hitro in sirensko  Atlantis to Interzone, kateri je sledila osma pesem drugega studijskega albuma Surfing the Void Flashover.

Nekaj več kot uro trajajoč nastop, je izmenjujoče ponujal pesmi obeh albumov in tako kar migajoči publiki ponudil ves opus skupine, ob tem pa niso pozabili predstaviti niti novega zelo obetavnega materiala (pesem Invisible Forces z odličnimi bobni, zasanjano melodijo in ljubezensko tematiko). Ljubitelji prvega albuma smo prišli na svoj račun z bolj znanimi in spevnimi Golden Skans, Gravity’s Rainbow in As above, so below, ljubitelji drugega pa s singlom Echoes, Same Space, v dodatku Surfing the void in It’s not over yet.

Skupina se je s svoje strani dobro predstavila in glasbeni material profesionalno ponudila, kar je publika sodeč odziv dobro sprejela. Pretirane pompoznosti ni bilo, pa tudi ne pretirane reklame, kar se lahko pripiše relativni neprepoznavnosti same skupine, posledica je pa tudi jasna: manj obiskovalcev (v primerjavi s prejšnjim Žurom z razlogom, ko so v Mariboru gostovali MGMT). Zaključimo lahko, da je Maribor ne glede na vse dobil svojo dozo alternativnega elektronskega ‘žura’, ki je bil popolnoma vreden simbolične vstopnine za človekoljubni namen.


Pričakovanja pred koncerti so zmeraj velika. Še večja so, kadar se odpraviš pokukat glasbeno reproduciranje izvajalca, ki ti je po godu. Upaš, da bo glasba iz zvočnikov vsaj približno podobna tisti, ki jo dobiš v ušesne votline skozi svoje najljubše slušalke. Dejansko navijaš, da bo koncert postregel z nekaj inpovizacije, ki bo presegla tvoja pričakovanja in po možnosti tudo to, kar si že videl na internetu (roko na srce, skoraj vsakega izvajalca smo že ”videli v živo” na YouTubu, Vimeu ipd). Najverjetneje je bila velika nakljonenost Simonu Greenu aka Bonoboju tista, ki je že tekom hoje do Kina Šiške, kjer se je nekaj pred 22. uro zvečer v Katedrali koncert pričel, bezljanje  mojih misli in pričakovanja utišala. Post efekti sončne nedelje v Ljubljani – beri: umirjenost in popolna sproščenost – so bili drugi dejavnik.

Polno parkirišče in pogled na presenetljivo ‘nabito’ predverje Kina Šiške sta dala slutiti, da ima ta izvajalec kar nekaj poslušalcev v Sloveniji. Opaziti pa je bilo tudi nadobudne obiskovalce iz sosednjih držav (Hrvaška, Italija). In res: ob vstopu v koncertno dvorano, je bilo jasno, da se je velikemu številu ljudi zahotelo chillouta, umirjenega tempa, mešanja elektronskega zvoka, ki prihaja iz sintisajzerja in drugih sodobnih elektronskih napravic (kjer je svoje delo opravljal Simon Green, na klaviaturah pa še Ciaron O’Rourke),  kitar (Ewan Wallace ter na bas kitari Green), odlično odigranih bobnov (pod palcami Jacka Bakerja), trobil (ki jih je spretno menjaval in z vsakim ojačal zasanjano ali pa nekoliko funk atmosfero Mike Lesirge – flavta, saksofon, klarinet) ter seveda vokala. Podobno kot na koncertih pred ljubljanskim, je lajv zasedba lounge-plesni koncert otvorila s starim instrumentalnim materialom: Pick up in Flutter iz drugega albuma Dial M for Monkey. Skorajda filmska harmonija, ki je naredila dobro podlago in vzpostavili umirjen a aktiven poligon za interakcijo z občinstvom. Ob tretji pesmi Kong ( iz najnovejšega albuma The Black Sands) se je občistvo malce razgrelo, saj so bili tudi ritmi te in ostalih inštrumentalnih jazzy downtempo pesmi zadnjega albuma nekoliko hitrejši kot na plošči. Pesmi, ki so na The Black Sands precej umirjene in se kaj hitro pripeti, da jih slišiš v ozadju ob večerni kavici (v Totoju recimo), so v živo zvenele bolj plesno in še bolj optimistično. Osebno so me vsi glasbeniki na odru že v tem trenutku dobili na svojo stran – za ves večer.

Bonobo live – Kong in Stay the same feat. Ruby Wood (@Kino Šiška, 10.4.2011)

Največ poslušalcev je z veseljem pričakovalo sould jazz pevko Adreyo Triano, ki je z Bonobojem sodelovala pri zadnjem albumu The Balck Sands. A Angležinja je to leto v Ljubljani že promovirala svoj solo prvenec, tako da jo na Bonobo live turneji večkrat zamenja prav tako očem všečna pevka Ruby Wood, sicer poznana po sodelovanju s Submotion Orchestra. Priznam, da je za trenutek  tudi mene zmotila odsotnost Tiraninega globjega, reskavega glasu, ki ima nadrealno pripovedno moč.

Bonobo live – The Keeper feat. Ruby Wood (@Kino Šiška 10.4.2011)

A tudi Ruby se je občinstvu nemudoma prisesala na tavajočo glasbeno dušo in nam ter celemu bendu dodala tisto piko na i. Soul in jazz. Zasanjani element in temo, kateri tvoje odtavajoče misli kot magnetu sledijo. Od prve, pa vse do zadnje vokalne pesmi.

Slednil je instrumentalni del. Vsak poslušalec je bil ponovno brez vodstva. Ko si se ozrl po dvorani, se je ta skorajda resonančno zibala v svojem ritmu. Bog ve, kaj se je pletno po glavah obiskovalcev, a nekako smo vsi dihali isti zrak. Vsi smo bili priča istemu ritmu, a zagotovo hkrati vsak svojemu.

Bonobo live – Prelude in Kiara (@Kino Šiška, 10.4.2011)

Pesmi Kiara je Green dodal nekoliko glasnejši elektro zvok ”streljanja metkov v MarioBros igrci” in nas brez pavze popeljal v starejše stvaritve Ketto, Noctuary, Recurring ter prešel v bolj plesno We could forever. V tem vmesnem času sta vidno blestela bobnar Baker in flavtist/saksofonist Lesirge. Taktično preigravanje in ujemanje hitrih elektronskih ritmov na neprisiljen način jima je glasko uspevalo.

Bonobo live – We could forever (@Kino Šiška, 10.4.2011)

Nightlite in skoraj orkestralna El Toro sta bili zadnji pesmi uradne setliste Bonobo live v Kinu Šiška, magične aprilske nedelje. Žal ni posnetka iz Ljubljane, vseeno pa prilagam video posnetek iz Varšave (koncerta dan poprej), da lahko dobite občutek, kaj lahko ponudi resnično ujemajoča se simbioza elektronike in v živo preigravanja, skoraj jamseasna. Presenetljivo je bilo, da niti na udarne ritme dnb-ja Bonobo ni pozabil.

Bonobo live – El Toro (Varšava, 9.4.2011)

Seveda je sledila še (kratka) repriza. Za konec odličnega nedeljskega koncerta, kjer smo vsak po svoje iskali meje metafizičnega realma glasbe, pa jih nekako (uspešno) nismo našli. Koncerta, kjer je bil odrski nastop izvajalcev  popolnoma nevsiljiv in primeren zvrsti glasbe. Koncerta, kjer ničesar ni bilo preveč in že zdaleč ničesar premalo. Za konec: beri med vrsticami.

Bonobo live – Read between the lines (@Kino Šiška, 10.4.2011)

BONOBO LIVE:

5/5 


Akustična dvorana Kina Šiške je v petek gostila štiričlansko postrokovsko, instrumentalno, z metalskimi rifi začinjeno Irsko skupino God is an Astronaut. Kot dobro utečena ura, ki ne prehiteva in ne zamuja, jih je nekaj minut po 21. uri prvič slovenski publiki predstavila domača postrokovska zasedba, poznana sploh mariborski glasbeni sceni, Coma Stereo.

 

Štiričlanska slovenska zasedba Coma Stereo, katere člani so tako v glasbenem kot v osebnem življenju mineštra zasanjanega, umirjenega in burnega, so več kot odlično opravili svojo vlogo – udarna uvertura v sicer dober, a ne nadpovprečen koncert. Ne glede na to, ali njihovo instrumentalno sprehajanje po globinah kozmičnega, transgalaktičnega in binarnega ne poznaš, ali pa so bili na skoraj poletni petek že del tvojega repertoarja, je bila dvorana vidno navdušena nad sicer že šest let delujočo skupino. Vizualno morebiti res niso takšna poslastica, kot so to GIAA, vendar je njihov odrski nastop popolnoma skladen z melodijo: surovo elektronsko zavijanje iz leve (klaviature), preprosto a melodično ubiranje po kitarah iz desne (kitara in bas kitara) in postrokovsko udarjanje iz ozadja (bobni). Po nekaj manj kot uri potepanja po namišljenem svetu slovenskih glav, so se na odru s podobno postavitvijo prikazali nosilci večera – God is an Astronaut.

”Če Bog obstaja, potem je astronavt” je stavek, katerega si pisateljica subjektivnega videnja včerajšnjega koncerta skorajda ne sme prilaščati. Je pa misel, pri kateri ostaja (čeprav, v kolikor mi je znano, se s tem ne bi več vsi strinjali). Irci so odigrali koncert, ki sicer ni presenečal v smislu, da bi izvedba bila kaj bistveno drugačna od tiste na EPjih. Je pa morebiti delovala bolj komercialno – zaradi skoraj MCjevskega nastopa klaviaturista – in bolj metalsko, kot sem jih vsaj do sedaj dojemala. Vse pohvale vsekakor gredo bobnarju, katerega nastop je bil -sodeč po žvižgih in ploskanju – publiki blizu in je tudi glasbeno več kot odlično opravil svoje delo. GIAA z uporabo vizualnega gradiva v obliki projekcije na platnu za njimi, stoji za idejo, da je glasba sredstvo, ki ob pomoči gibljive slike v človeku načrtno sproža določena občutja. Tudi pri tem se ne da ugovarjati, da bend več kot uspešno pravi svojo nalogo. V več kot eni uri smo od čustveno nevtralnega – tudi ob pomoči vokalista Torstena – odpotovali in se zaustavili zdaj v melanholični pustinji (Remembrance day, Suicide by Star), potem na bolj destruktivni avtocesti (Echoes, Snowfall) človeške roke in še najbolj migali ob znanih teh znanih pesmih.

Dejstva: tudi Slovenija premore kvaliteten, perspektiven in zanimiv postrokovski kader, ki se je dobro predstavil. Da je bog astronavt, pa tudi slovenskemu občinstvu postaja vedno bolj jasno, vprašanje je le, če je vsem enako dober v odkrivanju (novega). Publika v Kinu Šiški je vsaj na prvi pogled dajala vtis, da ja.

 

OPOMBA

Recenzija je objavljena tudi na Rockonnetu. Besedilo ostaja enako. Tukaj dodajam še nekaj YT videov.

 

 

 


Minilo je že skoraj teden dni od PENDULUMa na Dunaju.

Noro dobro vzdušje, dečki so ga raztrgali. Edina škoda je, da nisem bila na parterju. No, pa da v playlisto niso vključili več komadov prvega in drugega albuma – kar pa je razumljivo, saj na turi predstavljajo tretjega.

Eden bolj norih koncertov, na katerega sem šla po srečnem naključju in se zaužila ”gay d’n’b-ja” kot mi kolegi očitajo 🙂 Reči, kaj češ, The island (opa dela!), Visons, The tempest, Plastic world, Crush, pač zašpilajo na pravo struno pri meni. Še danes. Sej znajo naredit vzdušje, Ben (ki mi sprva lajv sploh ni pasal) izkušnjo lajv koncerta le izboljša. Rob še celo malce improvizira, beat ni bil niti malo mimo. Obvladajo skratka.

Na še več takih megalomanskih koncertov in dobre družbe ob njih! Aj aj! 😀


NINE INCH NAILS – LA MER

Koncert julija 2009, zadnja turneja NIN, vsaj tako (je) trdi Trent Reznor. Nič bat. Obstajajo HowToDestroyAngels, nov projekt z njegovo ženo in kolegom.

Takrat še tega bloga ni bilo. Danes pa je pravi dan, da jo končno dam v svet. Najboljšo inštrumentalno pesem, ki paše k vsakemu počutju. Ki me zmeraj umiri. Ali pa mi da zagona.

PS BOŽIČEK: Spravi me še kdaj v življenju na NIN koncert, ali pa vsaj na HTDA. 😀


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements