Morning Nightcap


Tudi tujec lahko avtentično predstavi balkansko glasbeno izročilo širši indie folk glasbeni sceni. Pa ne le balkanskega (prvi album Gular Orkestar- 2006), tudi francosko-šansonjersko (drugi album The Flying Cluv Cup – 2007) ali celo latinskoameriško (s kratkim EPjem March of the Zapotec/Holland). Zach Condon, ki stoji za imenom Beirut, njegova vizija pa je zaradi pretežno orkestralnih melodij hitro dobivala podpornike v različnih glasbenikih, je odraščal v Santa Feju, prepotoval velik del Evrope in je že kot najstnik imel žilico za pisanje lirično preprostih besedil z do sedaj iz različnih vetrov nabito folk glasbo.

In če je prejšnji material spadal bolj v indie folk vode, zaradi številnih inštrumentov in glasbene tematike vezane na določeno geografsko področje pa izpadel etno, je tretji studijski album The Rip Tide bolj nedoločljive narave. Lahko rečemo, da je njegovo najbolj osebno delo in s tem še najbolj intimen, neokranclan v melodijah in presenetljivo lahek. Condor ga je ob klavirju, ukuleleju in trobenti snoval tekom zime 2010 in za razliko od prvenca tokrat spoznavamo petindvajsetletnega poročenega in ustaljenega izvajalca, ki se skladno s tem več ne osredotoča na občutenje potujočega turista. Album je izšel 31 avgusta 2011 pod okriljem Condorjeve založbe Pompeii Records.

Čeprav geografsko plošče ne moremo opredeliti tako kot pretekle, je zvok Beiruta ostal nekako enak. Tukaj je Condorjev prepoznavni vokal, ponekod nekoliko bolj tresoč kot poprej (ljubezenska balada Goshen), obvezne trobente in tuba (Condor in Kelly Pratt), subtilni bas (Paul Collins) in bobni (Nick Petree), harmonika (Pernin cloutier) ter klavir (Ben Lanz). Tudi brezčasnost in nostalgičnost, oblečena v počasne in pogosto otožne ritme je stalni spremljevalec najkrajšega albuma Beiruta (33 minut). Nosilni pesmi sta prvi singl East Harlem, spisan na podlagi demo posnetka, ki ga je Condor posnel pri sedemnajstih letih ter enako všečna in melodično bolj vesela Santa Fe, ki bo všeč poznavalcem elektronskih stranskih projektov vodilnega v skupini (tipa Realpeople in March of the Zapotec).

Beirut – East Harlem

Beirut – Santa Fe

Gostujoč vokal v uvodni pesmi albuma A Candel’s Fire in nekoliko bolj veseli Payne’s Bay je Shanon Van Etten iz New Jearseya. Naslovi preostalih pesmi dajo občutek, da se Condor ponovno nanaša na določene kraje, tokrat ameriške, v kolikor pa se da razbrati besedilo, so ta ali ljubezenska, ali se navezujejo na spremembo človeka skozi čas (Goshen), na boj (ali vojno vThe Peacock), skratka imajo osebno noto. Devet pesmi albuma The Rip Tide da vse, kar sta dala prva dva albuma in po eni strani več. Z manj glasbil in manjšo mero teatralnosti so Zach Condor in druščina dosegli večjo pristnost in v glasbeno stilskem smislu končno našli svoj dom.

OCENA: 3/5

POVEZAVE:

uradna stran

myspace

wiki

Advertisements

Nekateri prisegajo na enostavno in neposredno. Drugi ljubijo red znotraj kaosa in znajo iz klobčiča modernega, starega, gledališko dramatičnega in kot v Hadu temačnega splesti ravno prav umerjeno osebnoizpovedno zgodbo, s katero se lahko poslušalec poistoveti. Florence Welch, 25 letna rdečelaska porcelanaste polti, prototip sodobne ”briga me” hipsterke, vsaj na videz ni imela nič kaj pretresljivega otroštva. Da jo lirično gledano zanimajo bolj težke teme (smrt, trpljenje, izdaja, ljubezen), ki so bile in zmeraj bodo del človeških zgodb, torej ni za pripisati njenemu odraščanju, sicer pa tudi v intervjujih prej daje vtis uglajene in sramežljive, kot pa zatežene in destruktivne osebe. A tiha voda bregove dere in videz vara pravijo. Florence + the Machine so že pred izidom prvenca Lungs leta 2009 napovedali blestečo kariero, pevko in akumulator Welchovo pa primerjali z Kate Nash in Kate Bush.

Tudi tokrat je pod založbo Island Record 31. oktobra 2011 izšel drugi studijski album naslovljen Ceremonials. Welchovi na albumu in v živo pomagajo še Isabella ”Machine” Summers (ob prvem nastopu leta 2006 sta s pevko skovali ime) na klaviaturah, Robert Ackroyd kot kitarist, Chris Hayden kot bobnar, Mark Saunders kot basist in Tom Monger ob nepogrešljivem dodatku po večini avtorske glasbe – harfi. Za temačen, stilsko bolj usmerjen in dodelan album, ki se ponovno loteva bolečih življenjskih tem, je v producentskem smislu odgovoren Paul Epworth (zaslužen za produkcijo materiala izvajalcev Adele, Cee Lo Green, Block Party in Kate Nash …), kot pri prvencu pa so mu pomagali James Ford, Eg White in tokrat še Summersova in Kid Harpan.

Odločitev ostati pri poznanem producentu na domačih angleških tleh, se je Welchovi s tem albumom zagotovo obrestovala. Še površinskega dobrovoljčka globina razmišljujoče mlade ženske, njena brezkompromisna iskrenost (”Cause it’s so easy to sing it to the crowd, but it’s so hard, my love to say it to you, all alone” v No Light, No Light) in ostrina, s katero opazuje odnose med ljudmi sploh v ljubezenskem smislu (večina pesmi), v kombinaciji z mističnimi brezčasnimi melodijami, zdaj skoraj plemenskimi (What the water gave me, Heartlines), drugič v tipu uvodne pesmi v kako serijo (Lover to Lover), spet drugje cerkveno zastrašujočimi (Seven Devils) enostavno očara. Čutna besedila in ognjene melodije te imajo naslednjih 55 minut v primežu. Lahko tudi za dobro uro in pol, v kolikor imamo v roki Deluxe verzijo dodatnim materialom:  pesmi Remain Nameless, Strangeness and Charm, Bedroom Hymns, Lanscape in akustične verzije. Album odpre pesem Only If For a Night. Naslov tokrat ne sme zavesti, saj se besedilo nanaša na Welchino preminulo babico. Po sebi so karakteristike že tukaj podane:eksplozivni a preprosti refreni, večkrat zborovski, kitara, bobni, violine in harfa so najpomembnejša glasbila, pevka pa pogosto preizkuša zmožnosti lastnega vokala. Ki postaja vedno boljši. Sledi 14. septembra izdan drugi singl Shake it Out, ki spomni na znano Dog Days Are Over in govori o grehih.

Florence + the Machine – Shake It Out

What the Water Gave me je prvi uradno izdan singl (23. avgust) in že druga pesem albuma, ki se jo brezkompromisno zapiše pod uspešnice albuma. Izmenično tiho in glasno petje te prenese do eksplozije Welchinega in zborovskega petja iz katere kot da bruha neko veselje. Čeprav je naslov pesmi vezano na sliko Fride Kahlo in je inspiracija za besedilo samomor Virgine Woolf.

Florence + the Machine – What The Water Gave Me

Never let me go nadaljuje začrtano atmosfero v bolj mirnih a temačnejših vodah. Breaking Down in Lover to Lover sta nekoliko izvenserijski in služita čustveni sprostitvi pred čustvenim orkanom preostankom dvanajstih pesmi. 18 novembra izdan tretji singl No Light, No Light z organsko cerkveno melodiko se vije okoli ljubezenske tematike na pretresljivo osebnem nivoju.

Florence + the Machine – No Light, No Light

Težki bobni, zastrašujoči toni klavirja, subtilna elektronska podlaga, hudičevo zapeljiv Welchin vokal, zdaj nizek, naslednjič boleče visok, so dobra popotnica na prvo branje poduhovljene pesmi Seven Devils. Opomba: ne gre se za verovanje v na primer protestantskem smislu, temveč bolj za ‘new age’ intimno obliko vere (jasno tudi v zadnji pesmi albuma Leave my Body). Med preostalimi izstopa še bolj optimistična Spectrum, pesem o duhovih ali o neverjetni moči, ki ti jo lahko da ljubezen.

Florence + the Machine – Seven Devils

Rast izvajalke, večja trdnost v glasbeni usmeritvi in človeška zmes teme in ljubezni, ki ju spremljajo zanimiv vokal, zborovsko petje, klavir in ostala godala odtehta bežen občutek ponavljanja melodije in tistih nekaj pesmi, ki ne gredo takoj v uho. Ceremonials je eden najboljših indie pop alternativnih albumov leta 2011 v sekciji glasbenih izvajalk.

OCENA albuma: 4,5 / 5

POVEZAVE:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace


Trinajst let obstoja, enajst let od izdaje prvenca Parachutes, katerega pesmi so glasbene podlage filmov še danes, dobitnik mnogih različnih glasbenih nagrad (Brit, Grammy in EMA Awards) in Viva la Vida. So eden najbolje prodajanih britanskih pop rock izvajalcev, ki so jih sprva klišejsko, a po albumu X&Y upravičeno primerjali z U2. Arenski pop z melodijami, ki naj bi šle hitro v uho, pustile pridih melanholičnega a so melodično gledano optimistične, vse pa te vodijo do na prvi pogled samozavestnega pevca Chrisa Martina. V smislu notranje organizacije demokratično urejeno skupino Coldplay sestavljajo še Guy Berryman, Jonny Buckland in Will Champion. Konec učnih lekcij za bralca, a ne konec le-teh s strani ene najbolj priljubljene ali osovražene komercialne skupine 21. stoletja.

Po treh letih je 24. oktobra 2011 na police glasbenih trgovin prišel peti studijski album Mylo Xyloto. Ne se pretirano ubadati s pomenom besedne zveze, ker je ta nima. V različnih intervjujih, kot tudi na izvajalčevi internetni strani (trenutno posvečeni izključno zadnjemu izdelku), kjer med drugim ponujajo funkcijo ‘Orakelj’ (enaka funkcija kot pri starih Rimljanih), zvemo le, da je ime spontano prišlo med kandidate za naslov albuma in po dveh letih (najverjenteje zaradi neobstoja povezave do česarkoli) v tej tekmi zmagalo. My-lo(w)-zy-letoe (izgovarjava) je sicer konceptualni album o dveh zaljubljencih s srečnim koncem, h kateremu v obliki miselnega vzorca spadajo pojmi ljubezen, odvisnost, pisani ameriški grafiti (paradni konj vizualne umetniške podobe albuma), protinacistično gibanje münchenskih študentov Bela roža (povezava ni popolnoma jasna), kritikom ljuba ameriška televizijska serija The Wire in britanski vsestranski glasbenik Brian Eno, ki je že dva albuma intelektualni in duhovni mecen. Njegovo delo so v večini sicer ponovno prevzeli že znani producenti Markus Dravs, Daniel Green in Rik Simpson.

In v čem je učna lekcija, ki nam jo kar v 83.000 digitalnih izvodih prodan album in to v prvem tednu izdaje, poskuša naložiti? Da alternativni pop živi in se njegove meje raztezajo. Seveda so to pokazali že drugi izvajalci. A kdo bi si mislil, da na album, poln prijetnih coldplajskih melodij, ki jih popestrijo klaviaturski elektro vložki tipa osemdesetih, spada tudi duet s ženskim glasom. In če te dni niste prebirali medijev, dam le nekaj sekund, da pomislite na žensko ime popularne glasbene industrije, ki prihaja iz Barbadosa. V morebiti novem radijskem hitu je Princess of China nihče drug kot Rihanna z nekoliko manj volančkastim vokalom. Štiriinštirideset minut trajajoč album razkrije še nekaj sposojanja od drugih, česar se ne skriva: zgoraj omenjena pesem ki posega na r&b področje ima sample pesmi Takk od Sigur Rosa. Ritmo de la Noche so uvodni ritmi mladostniškega in optimističnega prvega singla plošče Every Teardrop is a Waterfall, zadnja nič kaj vpadljiva pesem Up with the Birds pa sposoja od Brian Mayja in Leonarda Cohena.

Septembra izdan drugi sing Paradise ponuja zmes orkestralnega (vpliv Ena), je uspavanka z zborovskim refrenom ki spremlja Martinov falsetto.

Slednjega je manj kot v starejšem materialu, morebiti pa pevec bolj zaupa svojemu vokalu (pop ljubezenska Us Against the World in akustična U.F.O). Coldplay se poleg spogledovanja z r&bjem v pesmi o razhodu Up in Flames nagibajo tudi k indie popu v še najbolj energični Hurts like Heaven in bolj jezni Major Minus. Za občasne počitke med vsem optimizmom in popom pa poskrbijo instrumentalne minutne pesmi.

Glede na prodajo in odziv v medijih ter elektronskih socialnih omrežjih je morebiti še največja lekcija kar ta, ki so si jo fantje dali sami. Ostati v pop vodah, jih tu in tam malce začiniti ter prepevati preprosta po večini optimistična besedila. Več kot očitno to večina poslušalcev želi. In za koga ustvarjati glasbo, če ne zase in za oboževalce.

OCENA albuma: 3 / 5

POVEZAVE:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace


Starostno raznolika množica v veliki dvorani zagrebške Tvornice kulture je doživela glasbeno izpiljeno ter z vizualno komponento podkrepljeno popotovanje po še zdaleč ne pozabljeni folk sceni. Na prizorišču, ki spominja na Kino Šiška, smo preživeli skoraj zimski ponedeljkov večer s skupino, ki jo marsikdo želi slišati na svojem dvorišču. Organizatorjem Terraneo Festivala 2012, ki so za uvod v poletno dogajanje naslednjega leta pridobili skupino Fleet Foxes, je (tudi z nagradnimi igrami) uspelo dodobra napolniti dvorano prizorišča in izpeljati enega najbolj pričakovanih koncertov ljubiteljev zvočno razkošnega indie rocka.

Skladno z na karti navedeno časovnico, je razgreto publiko sprva (poskušala) ogreti kantavtorka Alela Diane iz Portlanda, ki je Pecknolda in druščino spremljala na ameriški in sedaj evropski turneji promocije drugega studijskega albuma Helplessness Blues. Zaradi neprestanega šušljanja ljudi (kavarniška scena) njene lirične interpretacije kljub spremljavi očeta in moža na kitarah skorajda nismo mogli ujeti. Čuten in sentimentalen alt je pozornim vseeno dal vedeti, da so na sledi enkratnega glasbenega izražanja, ponovno rojenega folka, ki je le po oblačilih spominjal na scene v parkih iz šestdesetih.

Očitna razposajenost publike je ob nastopu šesterice dobro uigranih, v logih vokalne harmonije doma Američanov na oder izpuhtela. Dobro uro in pol se je odvijala trubadurska odisejada, s katero so v oziru izbora pesmi lahko zadovoljni tako poznavalci prvega albuma Fleet Foxes, druge plošče ali le posameznih singlov. Inštrumentalni uvod The Plains/Bitter Dancer je zakoličil ključne značilnosti večera – skoraj idealen zvok (na posameznih odsekih bi lahko povečali jakost vokalov) in studijskemu materialu identična vokalna harmonija pevcev: Robina Pecknolda, bobnarja Josha Tillmana, klaviaturista Caseyja Wescotta in kitarista Christiana Warga. Koncertni nastop jasno pokaže, da v primeru lisičk ne gre za enočlanski bend, kot tudi ne za (popolnoma) statične in otožne hipsterje. Prej je navdušenje nad poznavanjem besedil in očitno prijetno atmosfero Pecknold opazil in z večkratnim zahvaljevanjem v svojem stilu potrdil. In med tem ko je Morgan Henderson poprijel za različne inštrumente kar med posamezno pesmijo (klarinet, saksofon, kontrabas mu niso tuji), je Pecknold energično odlagal trzalice in menjaval kitare ter Wescott skoraj post rockovsko padal v trans. Tudi publika je padala v očem neviden, a ušesom poznan svet sploh ob pesmih Mykonos, Sim Sala Bim, Your Protecto, White Winter Hymnal in He Doesn’t Know Why. Utečenost članov skupine je še posebej izstopila z osemminutno The Shrine/An Argument. Fleet Foxes so dokaj umirjeni publiki ponudili še bis, uspešnico prvega albuma Blue Ridge Mountains in drugega albuma Helplessness Blues. V tem momentu so ljudje sicer že odhajali iz prizorišča, večini pa je ostal čudovit konec osebne izkušnje, tako igrive kot statične, predvsem pa zvočno pestre. Fleet Foxes so na pohodu in brez dvoma jih v prihodnosti morajo tudi domači organizatorji pripeljati v naše kraje.

Objavljeno tudi na RoN 


Na (po)stranske projekte glasbenikov se po navadi gleda s kritičnim a hkrati ”to ima datumsko določen rok trajanja” očesom. V primeru Pusciferja oz ‘kreativnega procesa’, kjer gonilna sila progresivnega Toola in bolj alternativni rock komercialnega A Perfect Circle Maynard James Keenan z odprtimi rokami sprejeme različne glasbene izvajalce, tudi lastnega šestnajstletnega sina Deva, pa prej upamo, da tega roka ni. Puscifer združuje elemente, tako ljube oboževalcem njegovih vzporednih skupin, hkrati pa je ”igrišče za različne glasove v glavi, je prostor brez jasnih ali opredeljenih ciljev, kjer moj id, ego in anima pridejo in zganjajo kuharske recepte. Pravijo, da introspekcija ne more biti objektivna. V tem primeru je.

Od izdaje prvega albuma ”V” is for Vagina kot Puscifer v letu 2007, treh albumov remiksov in krajših EPjih, se je kar težko pričakovalo kakršnikoli album izpod Keenanovih rok. Najbolj zvestim oboževalcem je znano, da je človek, zmožen večih projektov hkrati, postal tudi vinogradnik v Severni Arizoni in že nekaj let prodaja svoje vino, o izpolnitvi te dolgoletne želje pa je posnel še dokumentarec (Blood Into Wine: The Arizona Stronghold). Kar je morebiti nenavadno za rock izvajalca, ki ne mara pretiranega izpostavljanja. V vinskih kleteh je nastal studio, kjer so fermentirale melodije drugega studijskega albuma Conditions of My Parole.

Izdan 18. oktobra 2011 pod samozaložbo Puscifer Entertainment, se v producentskem smislu ne razlikuje od prvega -to delo sta prevzela Keenan in Mat Mitchell. Je pa v glasbenem smislu bolj osredotočen in jasen (snemali so ga v tem vesternskem okolju in ne vsakič v drugem studiu), umirjen in harmoničen (odlično dopolnjevanje Maynarda in britanske vokalistke Carine Round), žansko pa tako pester kot sestavine dobre goveje župe.

V bolj resno in realno zgodbo (vse skupaj mora vsaj malo potegniti na vic – glej platnico) nas uvede Tiny Monsters. Uspavanka, ki ji to kljub nežnim vokalom (harmonija izstopa tekom celotne plošče) zaradi elektronskih klaviatur, vzetih iz kake industrial rock pesmi, ne uspe biti, preda občutek pesmi Green Valley. Keenan prevzame vlogo bibličnega pripovedovalca, spremljavo pa mu nudijo akustična in elektronska kitara, vse sprogramirano v vestern nomenklaturo. Bežen spomin na The Humbling River (”C” id for …). Nežno umiri večplastna obredna balada o naravi Monsoons, kjer elektronski bobni prevzamejo vlogo plemenskih, kovinski zvok, zvok dežja, odmev pa doda ta brezčasen zvok.

Puscifer – Monsoons

Telling Ghosts s koračnici podobnem ritmu napoveduje večji približek znanemu Puscifer materialu, tudi po meri občutenja temačnosti, bolečine in jeze, a vse skupaj je še zmeraj bolj podobno akustični postavitvi Tool. Horizons z dub ritmiko je ena bolj umirjenih, nas pa pripravi na prvi singl plošče Conditions of My Parole Man Overboard, alternativni, industrijski rock pa prične po korakih bruhati iz vsake naslednje pesmi.

Puscifer – Man Overboard

V Toma se Maynard z globokim tonom, barva katerega resnično spominja na druge projekte, približa bolj hard rock poslušalcem. Jeza je na mestu. Naslednja The Rapture predstavlja skupek prvega in drugega albuma – manj zasanjana, počasna in tudi ko se razjezi, to ne presega zmožnosti zvočnikov. Istoimenska pesem albuma je drugi singl, hitro besedilo, humanje vokalistov in ščepec igrivosti v ritmiki ter besedilu torej ostajajo prepoznavni znak Pusciferja.

Puscifer – Conditions of My Parole

The Weaver izpade cerkveno a descartovsko v svojem besedilu, Oceans pa ponovno vključuje elektronske klaviature post-industrijskega rock tipa a izpade kot ambientalna balada. Banjo, Round in Keenan z Tumbleweed ponudijo še eno alternativno uspavanko. In te pustijo prijetno začudenega nad novo ploščo. Hrepenečega, otožnega in odločnega, da si jo zavrtiš še enkrat.

OCENA albuma: 4,5/5

POVEZAVE do PUSCIFER:

uradna stran

myspace

last.fm

youtube kanal


Resna, eksplozivna new-disco -elektro polbrata Daft Punka sta se vrnila. Štiri leta nazaj sta ustvarila prostor za križ na house  plesišču, odbiti ritmi, zmešani z rock temami pa so v obliki D.A.N.C.E in DVNO zašli tudi v ušesa vsakdanjega človeka. Francoski duo Justice v vmesnem času ni miroval: izdala sta kočljiv video za singl iz prve plošče Stress (delo francoskega režiserja Romain Gavrasa), bila nominirana in prejela MTV EMA nagrade za najboljši video in grammyja za remiks MGMT pesmi Electric Feel. Gaspard Auge in zgovornejši Xavier de Rosnay sta sicer povprečna izvajalca elektronske glasbe, oblečena v usnjene jakne, s cigareto v roki, ki živita za zabavo in jo z udarnimi a preprostimi melodijami dejansko ustvarjata.

A če smo z drugim studijskim albumom Audio, Video, Disco, izdanim 24. oktobra 2011 pri Ed Banger Records pričakovali povratek v enakem stilu, smo pričakovanja postavili rahlo napačno. Ta, ki pa ju je že poprej maral zaradi implementacije (indie) rock ali pop elementov, bi ju sedaj skorajda moral ljubiti. Tudi na drugi plošči sta vokale zaupala drugim izvajalcem (Ali Love gostuje v Civilization, Vincent Vendetta v Ohio ter Morgan Phalen v On’n’On in New Lands), sta pa tokrat posegla tudi po glasbenih instrumentih.  Piano in kitara sta postala najboljša prijatelja, Garage Bend pa je izgubil vlogo. Auge in de Rosnay sta čisto preprosto želela ustvariti  nov album: ne drugačnega, ne podobnega, le preprosto nadaljevanje. Pri tem jima je uspelo agresivnejši noči (Cross) dati drugi pol –umirjen dan (Audio,Video, Disco).

Vsekakor se poslušalec tekom nekaj več kot štiridesetih minut ne more otresti občutka, da se sooča z omehčano različico Justice. Na račun enostavne, mehkejše in ne ravno disco orientirane glasbe sta se Francoza zatekla k rocku, natančneje arena oziroma progresivnemu rocku. Če si predstavljamo zvok igrice Super Mario, dodamo teženje k tehnično bolj dovršenemu igranju kitare in daljšim pasažam a vse skupaj pomočimo v ojačene base, dobimo splošno sliko Audio, Video, Disco. Horsepower,Canon, Brainvision, Parade so v tem košu. Ob bok bolj plesnim in komercialnim D.A.N.C.E iz prvega albuma lahko postavimo prvi singel albuma Civilization.

Justice – Civilization

Funk pop bomba, ki poslušalca preseneti, je kolaboracija z gostujočim vokalistom Ohio, sledi nekaj elektronskih vložkov in ponovna doza sladkorja z On’n’On. Večina preostalega materiala deluje kot kalejdoskop glasbene zgodovine sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pred popolnim padcem v preteklost nas obvarujeta Helix (hitrejši tempo in več življenja) ter zadnja pesem istoimenskega albuma Audio, Video, Disco, sicer drugi uradni singl plošče.

Justice – Audio, Video, Disco.

Dejstvo je, da sta Justice z drugim albumom naredila precejšen odmik od podobe, ustvarjene s prvim. Drži, da je bil tudi prvi album deležen kritike, šele kasneje pa je sledilo odobravanje. Kakorkoli, ob Audio, video, Disco se nam neizbežno postavi vprašanje: ali je bolj pomembno slediti trendu v glasbeni industriji in ustvarjati za poslušalca ali raje ustvarjati zase. Auge in de Rosnay stopicata po drugi poti in prepuščata ocenjevanje poslušalcem. In ker nam puščata svobodo, lahko s še bolj mirno vestjo rečemo, da nam preprostost plošče naredi le-to nezanimivo.

 

 

 

OCENA albuma:  2/ 5

POVEZAVE do JUSTICE:

myspace

last.fm

wiki


Sprememba okolja lahko človeka privede do naslutenih posledic. Sicer drži, da kamorkoli greš, zmeraj vzameš sebe s seboj ali rečeno drugače: četudi se preseliš iz skorajda idilične a enolične in evropske južne Francije v sončno in pokozmopolitanjeno Kalifornijo, boš svoje sanje, tesnobo in seveda tudi talent, odnesel s seboj. Temu ne uideš niti oz. sploh če si se deset let nazaj skupaj s prijateljem omislil shoegazing (primerna vizualna podoba: na odru si sumljivo statičen, edino premikanje je tiso z nogo zaradi kitare, zvok: alternativni zvok z veliko kitarskimi efekti) skupine, imenovane po galeksiji Messier 83.

Po Saturdays=Youth je Anthonyju Gonzalezu (ki od tretjega albuma Before the Dawn Heals Us ustvarja sam) s šestim studijskim albumom uspela renesansa. Ohranja delček starega – zasanjano pop-elektro melodijo, a se v novi plošči prelevil v bolj samozavestnega avtorja, ki svoje sanje podaja na bolj temačen, ambientalen in epski način. Še zmeraj pod imenom M83, smo z albumom Hurry Up, We’re Dreaming, izdanim 18. oktobra 2011 pri Mute US in francoski neodvisni založbi Naïve, vrženi v osebni svet tridesetletnega Francoza. Vse se sklada: dvojni album in dvojna platnica, na kateri sta prikazana fant in dekle v nekem bizarni manifestaciji imaginarnega svetu noči. Na sredi je ogledalo, ki da slutiti, da ima vsaka pesem enega albuma svojega sorodnika v pesmi drugega.

Dvojni album, ki je dandanes kar precejšnja redkost (razen v primeru izdaje lastnega opusa), je skoraj klišejsko nastajal v puščavi (no, drugi si izberejo samotne koče), od katere je Gonzalez črpal vso energijo in idejno zasnovo. Širina je še najbolj opazna v brezčasnosti melodij, zlasti kratkih instrumentalnih pesmi (Where the Boats go, Another Wave From you, Fountains), ki služijo kot prijetne pavze med plesnimi na eni in lahkotnimi večernimi uspavankami na drugi strani. Celotni plošči so poleg interpretacije sanj skupen imenovalec synth-pop, večja prisotnost Gonzalezovega vokala, ki se je razvil, postal glasnejši in bolj samozavesten, logično manjša vloga siceršnje vokalistke Morgan Kibby in kratka skoraj simbolna besedila. Z Hurry Up, We’re Dreaming je v svoj osebni prostor in proces ustvarjanja med drugim dovolil pokukati Bradu Lanerju iz skupine Medicine kot vokalistu in med kritiki priznani mladi ameriški izvajalki ruskega rodu Zoli Jesus. V Intro dobimo priokus novega Gonzaleza, ki mu Zola nudi duetno echo oporo. Prične se potovanje v neke univerzalne lahkotne sanje, ki svojo prvo pravo REM fazo doživijo v prvem singlu plošče, plesni in razigrani Midnight City.

M83 – Midnight city

Sledi faza spanja brez sanj, lahkotna, večinoma instrumentalna in ambientalna, iz česar nas zbudi pripoved majhne punčke (hčere producenta plošče Justina Meldala – Johnsena, sicer basista skupine Nine Inch Nails) v Raconte-Moi Une Histoire. O veliki povezavi med melodijo in naslovi pesmi priča Train to Pluton, ko se resnično počutimo kto na vlaku. Da gre za osebno zgodbo človeka, ki je odraščal s synth-popom osemdesetih let prejšnjega stoletja nas spomni kar več pesmi albuma (Claudia Lewis), prav tako pa ni težko razbrati, da sanje povezuje z nekakšnimi vesoljskimi zvoki (When Will You Come Home). Prvo ploščo zaključi Soon, My Friend, My Tears Are Becoming a Sea pa nas v vseobsegajočem otožnem duhu vpelje v drugo. Kjer kot rečeno srečamo vse zgoraj omenjene kvalitete, od večglasnega petja in Gonzalezovega preizkušanja vokala (New Map), do spomina na osemdeseta (OK Pal) in vmesnih postaj med REMi. Po skoraj 80 minutah je največji minus plošče le to, da razen prvega singla ni lahkotne pop optimistične pesmi, ki bi jo zavrteli na kakšnem festivalu v odmoru med nastopom skupin (kot smo to doživeli z Kim & Jessie iz predzadnjega albuma M83 na letošnjem Frequency 2011 festivalu).

OCENA albuma: 3,5 / 5

POVEZAVE do M83:

uradna stran

wiki

last.fm

Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi