Morning Nightcap

Posts Tagged ‘2010


Že peti studijski album Sie Furler, Avstralke, mogoče najbolj znane kot zasanjan vokal angleškega dua Zero 7, je izšel 18. junija 2010 pri Monkey Puzzle založbi.

Če poznaš njen vokal iz triphop-funk-elektro Zero 7, človek sklepa, da mu bodo tudi njene samostojne plošče sedle. Zgodba je res da dokaj podobna, mogoče so pesmi bolj osebnoizpovedne, manj elektronske (Colour the Small One in osebno njen ljubši album Some People Have Real Problems, z razliko ravno zadnjega LPja We Are Born) in kadar so up-tempo, so vendarle drugačnega stila kot tiste iz časa sodelovanja z Binnsom in Hardakerjem. Torej: pred seboj imamo izvajalko, ki so jo primerjali z Dido (kar mi ni popolnoma jasno, pač ženski vokal, pop ritmi in emocionalna besedila?) in ima že več kot desetletje dolgo solokariero. Njene pesmi so bile že večkrat vključene v kakšno TV serijo, sodelovala je z Christino Aguilero pri njenem zadnjem albumu,  Sia kar pogosto prireja pesmi drugih avtorjev (na pričujočem LPju je trinajsta pesem priredba Madonnine pesmi Oh Father – svetla izjema albuma) in ima v končni instanci zelo prepoznaven stil – momlajoči, a prijeten vokal.

We Are Born je dokaj monoton album, ki ga od Sie ne bi pričakovala. Z lahkoto si ga predstavljam kot tiho odzadje, ki zapolni goločasne urice medtem, ko urejaš birokratska poročila iz službe. Ne rečem, da ti prva pesem The Fight (klikni – izvedba v živo) ne da malce zagona za delo, primerno motivacijo pa ti morebiti da kar večina preostanka albuma. Toliko, da med delom ne zaspiš. Že po poslušanju teh je jasno, da imamo opravka z bolj živahnim albumom hitrejših ritmov, ki bi ga ob večji promociji vrteli v dnevnih, pa morebiti tudi nočnih lokalih.

Slednje sploh velja za funk, skoraj Jamroqajevski prvi singel plošče –  You’ve Changed. Uradni video (skozi video se dobi tudi občutek Sie in njene ‘javne podobe’  🙂 ):

Ponujam še drugi uradni video ter singl LPja Clap Your Hands:

Ena osebno bolj izstopajočih pesmi LPja We Are Born, med drugim tudi ker je skorajda tipična Sia – The Co-Dependent. Za pokušino, kako izgledajo njeni koncerti (punco na odru podpira cela skupina glasbenikov):

Da album ni samo živahen pop poskrbi pesem Be Good to Me, a pri We Are Born ne moreš mimo opazke, da je to doslej njen najbolj komercialen album. Produkt za množice, je pozitivno naravnan, ‘manjka’ pa tipična sanjavost. Posledično, je to album brez presežkov. Besedila so lahko resnobna, vendar so vpletena v funk pop glasbeno podlago, tako da se brez pozornega poslušanja le-teh (ali brskanja za njimi po internetu) tega niti ne zavedaš. Njena glasba je sicer z zadnjima dvema albuma postajala vedno bolj ‘poskočna’, a predzadnji album opravi boljše delo. Zato ocena: dve zvezdice in pol. (Oprosti Sia …)

🙂 🙂 in polovička

Povezave do SIA:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace

Advertisements

Ne, ne gre se za opico, sicer pritlikavo vrsto šimpanza, ki spada med ogrožene vrste in danes prebiva le v okolici porečja Konga (kar simpatično pade v zgodbo četrtega studijskega albuma Bonoboja). Tokrat predstavljam 35. letnega Angleža Simona Greena aka BONOBOja.  DJ in producent, glasbenik, ki že od prvega samostojnega albuma (Animal Magic, True Thoughts/Ninja Tune, 2000) večino instrumentov zaigra kar sam, jih posampla in uredi v neverjetno smiselno celoto.

Zdi se nadvse primerno čimprej podat recenzijo zadnjega albuma Black Sands tega simpatičnega gospodiča, saj se Simon Green skupaj s svojo skupino (ustvarjeno po drugem albumu Dial M for Monkey okoli leta 2004) – pevka, klaviaturist, godalska in kitarska sekcija, saksofonist, bobnar in elektronske napravice – 10. aprila 2011 predstavlja tudi v Sloveniji, nikjer drugje kot v Kinu Šiška! Povezava do dogodka na njihovi strani je prisotna na koncu zapisa.  Ker je to čez 4 tedne, je še dovolj časa, da človek zapade vsaj v zadnji album. Če ti je ambientalna, downtempo, trip hop glasba s poudarjeni ritmi in melodičnim basom pri srcu, če obožuješ v takšni glasbi ženski vokal, potem je njegov Black Sands ”it” album. In ne le leta 2010!

BONOBO BLACK SANDS

chillout, downtempo, trip hop, ambientalski album leta 2010, dolg 55:01 minut, ti odpre ”ta nori dobri svet” z naslednjimi pesmimi:

1. Prelude

2. Kiara

Neverjeten uvod v album –  asociacija vrta, obdanega z drevjem japonske češnje, vonj po pomladi in svež vetrič v rjavih laseh dekleta, ki se brezskrbno sprehaja, skorajda skaklja po čudoviti prebujeni zeleni (platnica LPja se kar sklada) pokrajini, v sedanjosti. Brez zamer, brez vezi na preteklost ali pretiranih upov za prihodnost. Druga pesem albuma Kiara uvod Prelude le poglobi. Notranja slika se nadaljuje in nedolžnost vztraja vseh 5 minut.

3. Kong

Zamisel svojo trippy, sicer res da ambientalno + breakbeat glasbo, občinstvu ponuditi ne samo ob pomoči elektronske mašinerije in plošč, temveč v kompletu pravega malega benda, Bonoboju uspe do potankosti. Izvedba te pesmi iz začetka leta 2010 je fenomenalna in na neki način celo prekosa albumsko verzijo.

4. Eyesdown (feat Andreya Triana)

Dobrodošla pika na i 4. albuma Black Sands je glas Andreyje Triane, simpatične britanske eksperimentalne dub step pevke, ki ji po sodelovanju z Bonobojem izdala solo prvenec Lost Where I Belong.

5. El Toro

Moj osebni favorit (poleg prvih treh pesmi). Optimizem, svoboda in pozitivno kar bruha iz vseh instrumentov, perfekcija udarcev, melodičnosti. Preposto moč.

Stran, ki nakazuje, od kot je Green povzel vzorec za bobne

6. We Could Forever

Afro-latino ritmi ala Bonobo.

7. 1009

Sanjavost – udarec – sanjarjenje

8. All in Forms

Sanjavost – udarec – sanjarjenje – ambientalika

9. The Keeper (feat. Andreya Triana)

Založba je za prvi singl albuma ustvarila tudi pravcati uradni videospot.

10. Stay The Same (feat Andreya Triana)

Je potrebno komentirati? 🙂

11. Animals

12. Black Sands

Edina resnično melanholična pesem, ki ti uspe zasaditi dvom in privabiti zli duha v tisto začetno sliko cvetočega in optimističnega vrta.  Trobila znajo to narediti.

Mislim, da bralcu ne uide (moje osebno) navdušenje nad Bonobojem – najboljšim projektom Simona Greena. Poslušanje zadnjega albuma je zelo priporočljivo, še bolj pa obisk njegovega koncerta.

Ocena: štiri zvezdice in tri četrtine ^^

🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 (zadnjemu smeškotu potrebno odgriznit košček, a ok)

Povezave do BONOBOja:

uradna stran

Kino Šiška o prihajajočem koncertu Bonoboja v Ljubljani, 10.4.2011

wiki

last.fm

myspace

twitter


Če sem kadarkoli za LOCAL NATIVES rekla, da zgledajo kot pobegli hipiji iz zahodne obale Amerike, sem jim delala krivico. Nisem še poznala YEASAYER oz. članov te skupine. Ob ogledu fotografije ali pa njihovih nastopov ti je jasno, o čem govorim. No, v bistvu je bilo temu tako vsaj v času njihovega prvega albuma All Hour Cymbals iz leta 2007. V ‘dokaz’ prilagam video meni najboljše resnično hipi-folk-indie pesmi Wait for the summer (in še kako čakamo na njega). 🙂

Tokrat pa sem pod drobnogled vzela njihov drugi LP Odd Blood, izdan januarja 2010. No, v decembru 2009 se je že čudežno pojavil na internetnih straneh, a Mute Records in Secretly Canadian sta ga izdali v letu 2010. Ob preposlušanju 10 pesmi izstopa več stvari. Album ima manj folk pridiha kot prvi in je posledično bolj komercialen. Zanj naj bi fantje porabili več časa in se tudi bolje pripravili ter objavili pesmi, ki so že dlje časa zorele v njih. Vsaj polovica pesmi je upbeatovskih, klubsko komercialnih, večina jih govori o ljubezni in nekako niso pretirano zahtevne za poslušalčevo uho.

Video prvega singla in druge pesmi albuma Ambling Alp.

(odpičeno zanimiv, kajneda?)

Uradni video za tretjo pesem albuma Madder Red (s Kirsten Bell in prikupnim stvorom). Pesem, za katero je besedilo priskrbel Anand Wilder, govori o moški šibkosti, o zavedanju, da le-ta ne zna ali zmore stati ob boku svoji ljubezni. Folkovska balada z pop dodatki.

Nastop  Yeasayerjev pete pesmi albuma O.N.E, ki glede na dane intervijuve res govori o odvisnosti in težavah, vezanih na alkoholizem. Kdo bi si mislim, da  ta upbeat pesem s totalno pop naravnanostjo, ki si jo zlahka predstavljaš, da jo bo DJ zavrtel ob vstopu v diskoteko, posega v tako resno tematiko?

Ali kot so fantje O.N.E  komentirali za SPIN revijo: ” V zvočni podobi smo želeli izzvati Rihanno v klubih. Želeli smo, da čutite bas v svojih jajcih.”  V istem dihu je človek za sintisajzerjem in vokalist Anand Wilder priznal, da so Yeasayer želeli narediti polj pop album – kar Odd blood definitivno je v primerjavi s prvencem. (prevedeno, povzeto in citirano po – http://www.spin.com/articles/free-yeasayer-mp3-feel-bass-your-balls)

Poleg zgoraj omenjenih in AV predstavljenih tretje in pete pesmi albuma, je poslušanja in ohranjanja v moji glasbeni zbirki  vredna deveta pesem albuma Mondegreen. Poskočni ritmi, ki se jih je domislil vokalist in drugi najvidnejši predstavnik Yeasayerjev Chris Keating (tudi brezpomensko besedilo je njegovo delo), se ti zarinejo v kosti in te spravijo v feel-like-dancing stanje.

Kot zanimivost naj omenim, da so Yeasayer v juliju obiskali Srbijo in Exit Festival 2010 (kjer sem bila, pa sem jih zamudla – podobno zgodbo imam z Klaxonsi in najverjetneje še s kakšno skupino.) Bend tudi redno bloga od leta 2009. Njihovo virtualno izzživljanje je od izdaje zadnjega albuma večinoma omejeno na fotoreportažo turnej in ponuja dodaten (friki) apekt in okno v njihov  vsakdanjik. Promocija pač. Link do bloga: http://odd-blood.blogspot.com/

Album torej ni zahtevne sorte. Te pa kljub temu ponese … tja nekam v  brezskrben prosotr in čas. Če te vmes uspe razdražit in spraviti na plesične, pa te na koncu kot celota vendarle pomiri, ti da več kot  kak pop komercialni (gremo na plesišče) album, ki sem ga kdarkoli dobila v roke. Ocena: tri lepe zvezdice.

😀 😀 😀

Ostale povezave do YEASAYER

uradna stran

last.fm

myspace

njihov blog


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi