Morning Nightcap

Posts Tagged ‘album 2010


Hiter pregled romantičnih komedij, ki se vrtijo v kino koncernih, še bolj pa pesmi, ki se nahajajo na uradnih zbirkah pesmi iz ‘uspešnic’, dajo vedeti, da je indie glasba, ki sega ali v pop ali v rock vode, na pohodu. Če slednjemu dodamo folk začimbo – jasna in odkrita besedila, kak banjo in akustične kitare, iz katerih prihajajo ljudske melodije, ki skušajo vplesti tradicionalne motive iz Otoka,  dobimo grob opis angleške indie folk pop skupine štirih fantov Mumford & Sons. Marcus Mumford kot glava te družine in vokalist, kitarist, bobnar je po samostojnih poskusih in konstantnem iskanju soigralcev v zimi 2007 dobil sinove v vsestranskih fantih Benu Lovettu (vokal, klaviature, bobni), Countryju Winstonu Marshallu (vokal, banjo, dobro) in Tedu Dwaneu (vokal, bas/kitara, bobni). Razposajene in čutne pesmi, folk oz bluesgrass glasbila/glasba ter občutek, da se nahajaš ali v kakšnem angleškem (morebiti irskem) pubu ali sredi romantičnega filma tipa P.S. I Love You.

Nič kaj presenetljivega torej, da so fantje tekom treh let neprestanega nastopanja in ob le enem studijskem albumu –Sigh No More je v oktobru 2009 izšel za britansko tržišče in v februarju 2010 za ameriško – ustvarili dobro odskočno desko. Iz nje dokaj uspešno skačejo že s prvim albumom, kateremu je producentsko noto dodal Markus Dravs, producent albumov skupin kot Arcade Fire, Bjork, Brian Eno in Coldplay. Od 2007 do 2009 so pesmi snovali na vajah in izboljševali na koncertih (očitno jim je pomemben odziv publike, kar je tudi opazno tekom koncertov), kot skupina, ki da večji pomen živi glasbi kot studijskemu ustvarjanju, se podobne taktike poslužujejo tudi pri nastajanju novega studijskega albuma, napovedanega za začetek leta 2012.

Sigh No More odpre istoimenska pesem, katere naslov in besedilo se navezuje na Shakespearovo delo. Očitno so Mumfordu in soigralcem literarna dela večkrat vir besedil – pri drugi pesmi albuma in tretjem uradno izdanem singlu The Cave, so fantje iskali inspiracije v Platonovi prispodobi o votlini pa tudi v Odisejevih popotovanjih. Brez dvoma nagajivo in sprva adolescentno počutje se prelevi v pesem o samozavedanju in sledenju samemu sebi, na angleški in folk način.

Mumford & Sons – The Cave

Album ponuja kar nekaj romantičnih balad, uspešnico Winter Winds (drugi singl albuma), ki kaže ljubezen iz tistega bolj grenkega zornega kota (refren: And my head told my hear ‘Let love grow’, but my heart told my head ‘This time no’.), kot tudi vsaj v melodiji bolj optimistično balado Roll Away Your Stone (četrti singl plošče) in White Blank Page, nekakšen pogovor med ljubimcema, po polaganju kart na mizo. Vse balade so v besedilih odkritosrčne in polne neke gorečnosti, ne pa tudi optimizma. Prej sledijo ideji romantične ljubezni, njenih vzponov in padcev, ki jih melodija, tonaliteta oz glasnost primerno opremi in spremeni v zgodbo.

Mumford & Sons – Roll Away Your Stone

Kanček ironije, uporaba kletvice v refrenu (But it was not your fault but mine/ And it was your heart on the line/I really fucked it up this time/Didn’t I, my dear?) in bolj živahna melodija, zlahka predvajana sredi kakšne zabave, so pripomogli k prepoznavnosti Mumfordsov in uspehu prvega singla albuma Sigh No More Little Lion Man.

Mumford & Sons – Little Lion Man

S Timeshel in Thistle & Weeds se pomaknemo v temačnejša besedila in melodije folk tradicije, s ponavljajočim in kratkim refrenom ter dramatičnim pevčevim prepevanjem. Awake My Soul lahko vzamemo kot osebni pasion ali preprosto bolj razigrano in optimistično pesem. Dust Bowl Dance z odrezavim besedilom o boju za obstanek nekje na divjem zahodu, ob country elementih in z razbohotenjem akustičnih glasbil ter občutkom pristnosti, dobljenim pri poslušanju albuma, predstavlja enega viškov druge polovice albuma.

Mumford & Sons – Dust Bowl Dance

Pesmi Mumford & Sons so lahkotna različica angleškega indie folka, narejene za nastope v živo, kjer lahko koketirajo s publiko, jo podžgejo in spravijo na noge – ne v stilu keltskih rokerjev, temveč prej nekakšnih romantičnih borcev na tradicionalnih glasbilih. Ne vzdihovati, dajte jim priložnost.

OCENA:  3,5 / 5

POVEZAVE do MUMFORD & SONS:

uradna stran

wiki

last.fm

Advertisements

Kanadski DJ, skladatelj in producent, ki se skriva za pomenskim imenom CARIBOU (izpeljano iz francoske besede, sicer tudi področja v Kanadi, cariboru – ameriški severni jelen) in doktor teoretične matematike je Daniel Victor Snaith. Z začetkom 21. stoletja je pod psevdonimom Manitoba, ki ga je moral zaradi grožnje tožbe s strani pevca skupine The Dictators opustiti, izdal kar nekaj EP in LPjev, katerih ponovni natis je sledil z novim imenom, ki ga uporablja še danes. Med tem ko glasba, ki jo ustvarja kot Caribou predstavlja glavnino njegovih praktičnih sprehodov po glasbenih idejah, je po zaključku turneje, kjer je predstavljal zadnji album Swim, v letu 2011 pričel (ponovno) ustvarjati še pod imenom Daphni.

Leta 2007 je Caribou dražil ušesne čute z albumom Andorra, ki je sinonim za bolj svež in lahkotnejši pristop h glasbi, je svetlejših tonov in vsebuje orkestralne vložke ter spominja na pop in 60. leta preteklega stoletja. Snaith pa se očitno z vsakim albumom odloči redefinirati sebe oz bolje rečeno glasbeno področje. Ali kot je sam rekel za Wikinews leta 2007 (kjer je med drugim izrazil pozitivno presenečenje nad prizoriščem in publiko na Metelkovi), ne da vzame fizične stvari in jih razstavlja, temveč matematične in glasbene ideje. Te razstavi in se z njimi igra, ustvarja nove in nenavadne tonalitete ter jih združuje v na prvi posluh ušesu nesimpatične simbiotične enote. Matematik in glasbenik po duši. Na zadnjem studijskem albumu Swim, izdanim 20. aprila 2010 pod založbama City Slang in Merge, počne ravno to: spušča se na bolj analitično a hkrati iracionalno elektronsko raven glasbe, ki vzbuja nenavadna in globoka čustva.

Swim ni techno ali house album, pa tudi ne kakšen zasanjan psihadeličen izdelek, zelo dobro pa žonglira ravno na magnetnem polju med omenjenimi žanri in se enkrat približa prvemu (prva pesem albuma Odessa, Sun) in drugič drugemu (Hannibal, Lalibela). Temačni zvok, trip hop ritmi in samplanje spomni na Four Tet, britanskega post rock elektronskega glasbenika, prav tako DJja. Morda pa naslovnica albuma, ki te spiralno zaslepi, datum izdaje (20.4 oz 4.20 je mednarodna oznaka za kajenje zelene rastline – ponovno psihadelika) plošče in njen naslov (Snith se je v obdobju osnovanja le-tega učil plavanja, zvoki na albumu pa včasih dajejo občutek, kot da je poslušalec pod vodo) niso popolnoma naključni dejavniki. Kakorkoli, album odpre pesem Odessa, singel izdan 26. aprila istega leta. Napove zeleno nit celotnega Swima: nenavadni živalski zvoki, kravji zvonci (ki mu jih uspe poslušljivo kamuflažirati v preostale zvoke), elektronika in zasanjan, visok glas Snaitha.

Caribou – Odessa

Iz rahlo statičnega in temačne pesmi, s podobnim besedilom (o odhodu ženske iz neizpolnjujočega razmerja) preide v drugo statično stanje, hitrejši poletni hit Sun z manj besedila, izdan v oktobru 2010 (na plošči je med drugim ponudil še šesto, osebno eno boljših pesmi z ritmom 60. let in kravjim zvoncem, ljubezensko tematiko in poskočnim ritmom – Leave House).

Caribou – Sun

Nenavadna sozvočja in elektronika, ki te brez prisile odpelje na popotovanje se nadaljuje z Kali in Found out, nakar te pevec pusti samega v instrumentalni Bowls. Popolnoma ne moreš odtavati, ponovno ti glasnejši zvoki tega ne dovolijo. Po Leave House sledi nič kaj plesna psihadelika pesmi Hannibal, s ponavljajočim besedilom, synth pop vložki in Snaithovim vokalom. Pri Lalibela dobimo občutek, da se album konča, vendar sledi še deveta, zadnja pesem Jamelia. Presunljiva in umirjena ljubezenska balada moškega gostujočega vokala Luke Lalondeja iz skupine Born Ruffians znotraj elektronske glasbe.

Caribou – Jamelia (neuradni videospot)

Na promocijskih turnejah Caribouja spremlja bend, sestavljen iz Ryana Smitha, Brada Weberja in Johna Schmersala. Glasbo na koncertih pospremi video gradivo, ki ga je leta 2005 Snaith izdal na DVDju.

Cabibou – izvedba Sun v živo, Kino Šiška konec leta 2010

Poskus ustvariti nekaj unikatnega, predrugačiti svoj stil in združiti racionalno z iracionalnim, je Caribou s tem albumom uspel. Nepredvidljivost, ki vzbuja različna občutja in da vsaj tri dobre in poslušljive pesmi. Album, vreden poslušanja.

OCENA: 3,5 / 5

POVEZAVE do CARIBOU:

uradna stran

wiki

last.fm


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi