Morning Nightcap

Posts Tagged ‘album 2011


Če je katera glasbena smer v zadnjem letu ali dveh doživela pravi preporod oziroma vzpon, je (poleg indie in hipsterske polucije) to definitivno elektronska zvrst. In njen najuspešnejši žanr, ki je rave ponovno speljal iz zakotnih lokalov na stadione, ga približal MTV poslušalcu in mimoidočemu z mp3jem v roki, je dubstep. In tukaj že kakšno leto kraljuje Skrillex aka Sonny John Moore. Mlad ameriški pevec, DJ in producent je že v kričeči emo skupini From First to Last okusil del slave, z dvajsetimi leti pa se je zaradi težav z vokalom popolnoma predrugačil in postal ‘princ dubstepa’, ki vsaj v Ameriki kraljuje plesišču. Po še štirih izdanih ploščah v le dveh letih delovanja pa se je zgodilo še tisto, kar vsak glasbeni izvajalec napiše Božičku v pismo – Skrillex je prejel kar pet nominacij za prihajajoče 54. Grammy Awardse. Jasno je- dubstep je postala komercialna zvrst. In Moore njen odposlanec.

Moore želi delati glasbo, ki osrečuje ljudi in opaža, da njegov material, kamorkoli ga turneja zanese, zmeraj zelo uspešno privabi ljudi na plesišče. V letu 2011 je pri podsekciji Atlantic Record Big Beat izdal že drugi in s tem četrti album Bangarang in zanj marketinško uspešno, s strani založbe pa vprašljivo, dal svojim oboževalcem zeleno luč za piratski prenos. Produkcijsko čista mešanica elektronske glasbe, naprednega housa, samplanja lastnega materiala v nedogled, zavijanje tonov do šumov nezemeljskega zvoka in dubstep so skrivni recept, ki očitno deluje pri njegovem lastnem materialu, kot tudi kadar se Moore loti predelave in miksanja znanih pesmi drugih izvajalcev (Benny Benassi ft. Gary Co Cinema ima prek 25 milijonov ogledov na You Tube, je tudi nominirana za Grammyja).

Zmeraj bolj deluje, da imajo stvari na tem svetu le dve plati in tudi ustvarjalec t.i pod žanra brostep premore ravno toliko poslušalcev kot nasprotnikov, ki do skrajnih mej navitega basa ne prenesejo. Decembrski album Bangaeang slednje lahko malce pomiri, saj za razliko od uspešnega predhodnika Scary Monsters and Nice Sprits prinaša manj strašljivih NLP zvokov in je bolj plesno naravnan. Primernejši za rave partije (Right On Time) in manj nabit z zapeljivo energijo, se približuje house glasbi (Kyoto), ki se jo vrti tudi v slovenskih lokalih ob popoldnevih. Noviteta osmih (devet v kolikor si lastnih iTunes različice) pesmi so gostujoči izvajalci rapperka Sirah, 12th Planet in Kill the Noise, Ellie Goulding, Wolfgang Gartner in samplanje od znanih The Doors (Breakn’ a Sweat). Glede na udarnost pesmi, dinamiko in tisti za Skrillex tipičen občutek je najverjetnejši kandidat za singl plošče prva Right In. Bangarang lahko po nekajkratnem poslušanju označiš za križanca med Justice, Daft Punk (The Devil’s Den) in tršimi elektronskimi dance ritmi, za katere smo mislili, da ne bodo nikoli prišli v komercialne vode. S Skrillexom, ki skoraj tovarniško objavlja material, je očitno vse mogoče.

Skrillex – Right In

Skrillex – Breakn’ a Sweat

OCENA albuma: 2,5/ 5

POVEZAVE do SKRILLEX:

uradna stran

last.fm

soundcloud

Advertisements

Vizualna ali lirična razuzdanost v glasbi, sploh v R&B, ni novost, zapeljiva, temačna razuzdanost brez žaljivih besed, kije v manj kot pol leta preplavi internetne glasbene bloge, pa je. V začetku leta 2011 še neznan izvajalec The Weeknd namreč ponudi zanimivo izkušnjo: čutno in z mislijo na seksualnost nabito atmosfero, R&B ritem s ščepcem danes tako zaželenih generičnih ritmov, opolzka besedila, ki opevajo vse tisto, česar po navodilu staršev najstniki naj ne bi počeli in vsaj v prvi polovici leta delno anonimnost človeka za imenom. Kdor je elektro R&B glasbeni projekt (na podlagi PR podaljškov Tumblrja in Twitterja) povezoval z mladim in vse navzočim Drakeom, se ni pretirano zmotil. Enaindvajsetletni Abel Tesfaye, prav tako Kanadčan, ima prvemu podoben visok tenor, oba pa posegata v vode soula, vsak na svoj način. Tesfaye, fant kaljen v rap skupinah, si je do letošnjega leta pridobil nekaj producentskih izkušenj in nočno dogajanje (sicer človek lahko le upa da vse opisano na albumih ni stvar vsake noči) obelodanil v glasbeni trilogiji.

V samozaložbi oz. pod psevdonimom XO je na svoji internetni strani 21. marca ponudil prvi del omenjene sage House of Balloons, s katerim je bil nominiran za kanadsko nagrado Polaris Music Prize 2011, a Kanada še očitno ni bila pripravljena na razodetje te narave. Devet pesmi, katerih producentska botra sta Kanadčana Martin ”Doc” McKinney in Illangelo (podobno delo opravil za Drakea), gradi na temačni in zapeljivi atmosferi, primerni za osvajanje partnerja ali pa odpadniško hedonistično okajanje v zakotnem delu sofisticiranega kluba. Tudi samplanja ne manjka: Tesfaye si je sposojal od pokojne R&B pevke Aaliyah, sanjavega pop dueta Beach House, post punkerjev Siouxsie and the Banshees in Cocteau Twins.

Sledi skoraj petdeset minut dobro zamaskiranega počasnega drum and bass, ki ga zdaj vodi, zdaj dopolnjuje Tesfayetov nežen, skorajda otroško visok vokal. Prva pesem albuma High for This ponudi ravno to in še več. Brez težav si predstavljam, da vezanemu človeku povzroči moralnega mačka, ob enem pa brez sramu vključuje uporabo čudežne tabletke, praha ali podobnega. Vrata do Mr. Hyda so odprta. Nič manj zapeljiva ni What you need, čeprav ostaja v počasnejšem ritmu. Hip-hop narava in punk melodika je odlično zlita v House od Ballons/ Glass Table Girls. Če te zanima, kakšne misli ti ostanejo po takšnih nočeh, poslušaj The Morning, kako (morebiti) The Weeknd zapeljuje Loaf Music, kakšne misli ostanejo po srečanju ”le za eno noč” Wicked Games in kakšne ko zmeden človek po prevari/uporabi pride k sebi Coming Down. Drzno realistična in morbidna The Party & The After Party lahko da opeva uporabo trde droge ali spolnost, na vsak način pa lirično drži temačno atmosfero albuma, ovito v nežne melodije. Skratka, prvi album trilogije je kot priročnik ali odprto okno v zapeljiv in omamljen svet, možen tako preko luže kot tukaj. Konceptualen album, ki v glasbenem smislu sicer ne ponuja nekega presežka in ni material za radijske postaje, je pa njegova vrednost ravno v trem, da je na nek srhljiv način intimen in le tvoj.

The Weeknd – High for This

The Weeknd – House of Baloons/Glass Table Girls

The Weeknd – The Knowing

SOUNDCLOUD povezava do prve plošče House of Balloons:

OCENA albuma: 3, 5/5

POVEZAVE do THE WEEKND:

uradna stran

soundcloud

tumblr

lastfm

youtube kanal


”Kje lahko slišim kaj dobrega, starega rock and rolla, čistega v obliki, ki ni zatežen (in ne klinči o vseh tegobah tega sveta), ne vključuje miselne slike histeričnih najstnic (če že, so pa te iz čistega heca prisotne v videospotu) ali zloglasnih čupavcev, poleg vsega pa me spravi na plesišče?” Skratka rock and roll, ki se ne prodaja kot znamka, iz kitar benda, ki ne ustvari novega albuma le na povelje založbe ter jemlje resne teme iz življenja ter jih preobleče v lahkotne melodije in ‘možgani na piši’ tekst. Do svojega šestega albuma Brothers (2010) relativno neznan blues-rock duo The Black Keys iz Akrona (Ohio), danes Nashvilla (Tennessee) je moj odgovor na zgornje vprašanje. Tridesetletnika sta indie sceni ali pa bolj zahtevnim poslušalcem rock glasbe (kakor vzamemo) sicer poznana, desetletnico obstoja pa sta obeležila z Brothers, ki jima je prinesel kar tri Grammyje (najboljši nastop za naslovno pesem albuma ‘Tighten Up’, najboljši alternativni album in pakiranje le-tega). Bluesa je sicer že s to ploščo vedno manj, je pa zato doza neokrnjenega rocka večja.

El Camino (pot ali pa tip prevoznega sredstva, pol avto, pol tovornjak) črpa iz The Black Keys tradicije: malce razvlečeni kitarski rifi in blues umeščeni bobni, a pušča počasno ritmiko, baladno rockabilli ozračje in kvazi soul jamranje nekje odzadaj. Po treh ali štirih posnetih pesmih je bilo Danu Auerbachu (vokal in kitara) in Patricku Carneyju (vokal, bobni) jasno: cilj je stari rock and roll občutek, ki temelji na harmoniji bobnov in kitare. Melodija. Zaradi promocije do tedaj najuspešnejšega albuma se je snemanje zavleklo na več kot 40 dni, kar je zanju netipično. Sploh je šel duo pri El Caminu izven svojega okvirja: brez vnaprej pripravljenega materiala sta vse ustvarila v Easy Eye Sound studiu od Auerbacha, dala prvenstveno vlogo instrumentom in melodijam, sprejela Briana Burtona aka Danger Mause kot tretji člen pri ustvarjanju besedila in produkciji. In 6. decembra 2011 pri Nonesuch Records izdala enega najboljših rock albumov tega leta.

Za The Black Keys, ki ju je še nedolgo nazaj bolj kot kako postaviti odrske luči skrbelo kako sploh priti do koncertnega prizorišča, je bila turneja v letu 2010 in 2011 izvor razodetja, učinki katerega so vidni pri izbiri imena albuma (srečanje Chevroletovega El Camino modela je pričaral spomin na njuno prvo koncerto kripo) kot tudi pri tempu 11 pesmi. Čeprav jima na nastopih pomagata John Wood na kitari in orglah ter Gus Seyfert na basu, je postalo jasno, da želita počasne ritme zamenjati s hitrejšimi. Odziv publike je torej pomemben. In očitno je, da plesni zvok rock and roll kitar ter vzporedno bolj energično bobnanje spodbudi sunkovito premikanje glave, po prvem singu in pripadajočem videu za pesem Lonely Boy sodeč pa tudi energično mešanico Fresh Prince + Michael Jackson plesa. Udarnega bobnanja ne manjka v nobeni pesmi. Tudi orgle, zvončki, tlesk rok in zborovsko petje je ključna sestavina in svež dodatek producentske roke Burtona (Dead and Gone), sicer tudi producenta petega studijskega izdelka Attack & Release. The Clash, T. Rex in The Beatles ne morejo zameriti, če so omenjeni kot referenca, da se pa četrto pesem Little Black Submarines na medmrežju primerja z Led Zeppelinovo Stairway To Heaven je kvečjemu dobra prognoza za njen že ob prvem poslušanju kulten značaj. V stilu pop Pulp Fiction ima Stop Stop dober potencial pristati na radijskih postajah. Izstopajo še uporaba talkboxa (deformator vokala ob pomoči instrumenta) v Money Maker ter počasnejša r&b in v vokalu falsettna Sister, ki ima sestro v reggae Hell of a Season. Besedila pesmi so v The Black Keys stilu enostavna, ne nanašajoča se na resnične pripetljaje, a tisto iz zadnje pesmi ‘Don’t let it be over’ obtiči v ušesu. Ne, za Auerbacha in Carneya ni konec, kvečjemu je El Camino preboj na komercialno tržišče ter začetek nove rock odisejade.

The Black Keys – Lonely Boy

The Black Keys – Little Black Submarines

OCENA ALBUMA: 4 / 5

POVEZAVE do THE BLACK KEYS:

uradna stran

stran založbe

myspace


Kaj nastane ko DJ, ki je bil v devetdesetih prejšnjega stoletja čistokrvni raiver, zapusti domačo vzhodno Nemčijo in se preselil v Berlin, prestolnico Love parade. Ljubezen do elektronike raste in Sascha Ring kot ljubitelj bolj trdega in eksplozivnega techna, s prijatelji ustanovi založbo s pomenljivim imenom Shitkatapult, založba BPitch Control pa izda njegov drugi še pretežno plesno orientiran album Orchestra of Bubbles (2006). A očitno je, da vsem preprosto butanje hitrih udarcev izpod Appla ni dovolj in čez desetletje Ring, bolje poznan pod umetniškim imenom Apparat, s tretjim albumom Walls (2007) nakaže, da lahko svoje otožno počutje jasneje in bolj naravno zlije v note, ki jih ustvarjajo prijemljiva glasbila. Notno črtovje je sicer še zmeraj napisano v elektronskem jeziku, a spremlja ga ambientalna melodika, zmožna predstavljati glasbo iz ozadja ob prebiranju knjige kot tudi vzbujanja (ne)hotenih čustev.

Za razliko od prejšnjih albumov, večinoma posnetih v zimskih mesecih v Berlinu, kar naj bi bil dodaten izgovor za melanholično ambientaliko, se je Ring dve leti nazaj s prijatelji odpravil na potovanje v Mehiko. Znana zgodba torej: oditi iz rodne grude po inspiracijo nekam drugam (koča, obala, to je vseeno). A končni produkt je Apparatu zvenel preveč elektronsko, trajalo pa je še dodatno leto, vse do 23. septembra 2011, da je ob pomoči Patrika ”Nackt” Christensena nastal do sedaj še najbolj od dance techno glasbe oddaljen četrti studijski album The Devil’s Walk. Ime je manifestacija umetnikovega navdušenja nad romantiko (nanaša na istoimensko pesem britanskega pesnika Percyja Byssheja Shellyja), platnica pa preživetega časa v Mehiki. Vse skupaj pa ima bore malo za opraviti z lirično ali melodično platjo s pod  Mute Records izdano ploščo.

The Devil’s Walk kreira bolj otožne, temačne in preproste melodije. Spremljanje Radioheadov na turneji 2009 je očitno botrovalo (tudi na uradni strani založbe navedeno) označbi Apparata kot veznega člena med Radiohead in Steve Reichom. Glasbeni svet je pač očitno vedno bolj poln otrok ljubezni (eng. love child). Ring je ustvaril elektronski album za majhen orkester, ki postreže z nekaj baladami, večino časa pa se giblje v filmsko obarvanih oblakih ambientalno orkestralnega neba. Skoraj instrumentalna prva skladba Sweet Unrest da pravo ime občutju, ki ti kot slabo zakrinkan detektiv teži ves čas poslušanja. Orgle in zborček te za hipec povlečejo k sodobniku iz Francije M83, a tega občutka se s prvo balado in tretji singlom Song of Los znebiš. Podobno je z drugim singlom in prvim uradnim spotom albuma, balado Black Water, s katero se lahko Apparat približa širšemu občinstvu bolje kot poprej. In do sedaj je že jasno: Sascha Ring tokrat več stavi na vokal, saj je ta že skorajda enakovreden subtilni elektroniki in kitaram ter bobnu. Večino je v sanjavem, šepetajočem stilu odpel sam, v Goodbye pa to vlogo prevzame Soap & Skin oziroma Avstrijka Anja Plaschg. Candil De La Calle je z dubstep ritmiko nekoliko izvenserijska in s tem toliko bolj osvežujoča, ob bok pa se ji postavi The Soft Voices Die, ki z godalno sekcijo in filmsko melodiko spomni na material tretjega albuma. Igriv ksilofon v A Bang in the Void in odsotnost vokala bo prijetno opravil podobno nalogo. Sicer pa se v drugi polovici albuma zdi, kot da se je v ljubezensko zgodbo vključil še Sigur Ros. Otožnost je tu, preproste a širne melodije tudi, manjka le še globina, ki ne bi bila le enolično melanholična. Verjetno je ponujeno bolj zanimivo doživeti v živo, kjer se Apparat več ne prodaja kot solo projekt, temveč kot bend, sestavljen iz Ringa za mikrofonom in kitaro, Nackta za klaviaturami in kitaro, Benom Lauberjem za klaviaturami in Jörg Wähnerjem za bobni.

Apparat – Song of Los

Apparat – Black Water

Apparat – The Soft Voices Die 

OCENA albuma:  3 / 5

POVEZAVE do Apparat:

uradna strran

soundcloud (Apparat – The Devil’s Walk)

wiki

last.fm

myspace


Kar pogosto se zgodi, da s prvo ploščo glasbeni umetnik ne doživi slave in ne razširi svoje denarnice. Mogoče se slednje zgodi z drugim, v primeru belgijsko-avstralskega glasbenega manipulatorja, multiinstrumentalista Gotye pa je tretji album oziroma singl Somebody That I Used To Know povzročil prodor iz glasbene scene ”dežele tam doli” na evropsko in ameriško tržišče. Ob Wallyju De Backerju, visokem tridesetletniku zanimivega videza, dobimo občutek, da je Peter Gabriel iz osemdesetih srečal Stinga v devetdesetih prejšnjega stoletja, skupaj pa sta v enaindvajsetem stoletju v sobi nekega najstnika vrgla na kup različne plošče, primaknila Applov računalnik na posteljo in se odločila malce razburkati pop sceno.

Med tem, ko je prvi album Boardface (2003) popolnoma surov, poln elektronike, neke vrste mehkega trip-hopa, imajo sampli v njegovem drugem albumu Like Drawing Blood (2006) še zmeraj vodilno vlogo, le da se tokrat še različne glasbene smeri zvrstijo kot lestvica Jolly barvic – sicer smiselno in pestro, a na račun tega ima plošča daljše pesmi. Making Mirrors, 19. avgusta izdan tretji studijski album s to tradicijo nadaljuje, a jo izpili v pop dimenzijah, ostale pa pušča za seboj. Tudi v tretje je producentsko delo prevzel sam De Backer, se kot poprej nekoliko preigraval s svojim starim glasbenim materialom, glasbeno tradicijo šestdesetih in sedemdesetih (pod videi objavljenimi na internetu tudi navedel izvajalce, od katerih si je sposojal) ter uporabil ti. glasbeno mrežo (iz železnih žic narejeno ograjo blizu domačega studia) kot bas podlago v prvem singlu albuma, izdanem oktobra 2010 Eyes Wide Open. Akvarel iz platnice, delo De Backerjevega očeta, nam namigne, da bo album ogledalo. V trem primeru samo-refleksno ogledalo mladega izvajalca.

Kar dvajset milijonov ogledov ima zanimiv video v juliju 2011 izdanega drugega singla albuma Someone That I Used to Know, tankočutna zgodba o občutkih po koncu razmerja, osebna pripoved De Backerja, kjer žensko stran zgodbe poda novozelandska pevka Kimbra. Biti neznanec včasih ljubljeni osebi boli vsakogar. V čisto osebne in vseživljenjske ljubezenske zgodbe se z odraslimi očmi izvajalec spušča v večini materiala na dvainštiridesetminut trajajočem albumu. V nekaterih pesmih se ljubljeni osebi (najverjetneje partnerki iz časa nastajanja materiala) zahvaljuje za bodrenje in pokončno držo v tistih marsikomu poznanih težkih, skorajda depresivnih jutrih. Takšni sta I Feel Better, kjer končno poje vedro, na skrajnih zmožnostih svojega vokala, pesmi ki jo zlahka postavimo ob bok dobremu popu Phila Collinsa in poskočna havajsko whamovska In Your Light. Na drugi čustveni strani sta temačnejša in s skoraj šepetajočim vokalom odpeta Give Me A Chance ter oda o reševanju iz čustvene teme Save Me. Gotye pa očitno ne more ostati v čistih pop vodah in tako tudi na tem albumu zaide v druge sfere: z State of The Art razjasni svoj odnos do modernega glasbenega poustvarjanja, dostopnega skoraj vsakomur (avtotunanju ne uidemo), srhljiva psihadelika big brother tipa pronica iz Don’t Worry, We’ll Be Watching You (in spomni na starejši Gotye material). Ne le v zvoku, tudi v besedi se obrne od sicer glavne teme- s prvim singlom Eyes Wide Open opozarja na do narave brezbrižno potrošniško civilizacijo, ki zavestno tone v vse večjo pogubo, v Easy Way Out opeva linijo najmanjšega odpora, v Smoke and Mirrors pa se sprašuje o lastni vrednosti. Da je vsaj pri prvem analiza sporočila pravilno dokazuje uradni videospot, ki je kot večina preostalih pesmi izdelan v anime tehniki. Nežna balada tipa uspavanke Bronte, posvečena preminuli živali družinskih prijateljev, zaključi enega bolj lahkotnih, odkritih in nenapornih albumov razvijajočega se izvajalca, na katerega bo vredno imeti svojo uho tudi v prihodnje

Gotye – Eyes Wide Open

Gotye – Somebody That I Used To Know (feat. Kimbra)

Gotye – Easy Way Out

Gotye – Bronte

OCENA:  3,5  / 5

POVEZAVE do Gotye:

uradna stran

twitter

myspace

last.fm

wiki


Tudi tujec lahko avtentično predstavi balkansko glasbeno izročilo širši indie folk glasbeni sceni. Pa ne le balkanskega (prvi album Gular Orkestar- 2006), tudi francosko-šansonjersko (drugi album The Flying Cluv Cup – 2007) ali celo latinskoameriško (s kratkim EPjem March of the Zapotec/Holland). Zach Condon, ki stoji za imenom Beirut, njegova vizija pa je zaradi pretežno orkestralnih melodij hitro dobivala podpornike v različnih glasbenikih, je odraščal v Santa Feju, prepotoval velik del Evrope in je že kot najstnik imel žilico za pisanje lirično preprostih besedil z do sedaj iz različnih vetrov nabito folk glasbo.

In če je prejšnji material spadal bolj v indie folk vode, zaradi številnih inštrumentov in glasbene tematike vezane na določeno geografsko področje pa izpadel etno, je tretji studijski album The Rip Tide bolj nedoločljive narave. Lahko rečemo, da je njegovo najbolj osebno delo in s tem še najbolj intimen, neokranclan v melodijah in presenetljivo lahek. Condor ga je ob klavirju, ukuleleju in trobenti snoval tekom zime 2010 in za razliko od prvenca tokrat spoznavamo petindvajsetletnega poročenega in ustaljenega izvajalca, ki se skladno s tem več ne osredotoča na občutenje potujočega turista. Album je izšel 31 avgusta 2011 pod okriljem Condorjeve založbe Pompeii Records.

Čeprav geografsko plošče ne moremo opredeliti tako kot pretekle, je zvok Beiruta ostal nekako enak. Tukaj je Condorjev prepoznavni vokal, ponekod nekoliko bolj tresoč kot poprej (ljubezenska balada Goshen), obvezne trobente in tuba (Condor in Kelly Pratt), subtilni bas (Paul Collins) in bobni (Nick Petree), harmonika (Pernin cloutier) ter klavir (Ben Lanz). Tudi brezčasnost in nostalgičnost, oblečena v počasne in pogosto otožne ritme je stalni spremljevalec najkrajšega albuma Beiruta (33 minut). Nosilni pesmi sta prvi singl East Harlem, spisan na podlagi demo posnetka, ki ga je Condor posnel pri sedemnajstih letih ter enako všečna in melodično bolj vesela Santa Fe, ki bo všeč poznavalcem elektronskih stranskih projektov vodilnega v skupini (tipa Realpeople in March of the Zapotec).

Beirut – East Harlem

Beirut – Santa Fe

Gostujoč vokal v uvodni pesmi albuma A Candel’s Fire in nekoliko bolj veseli Payne’s Bay je Shanon Van Etten iz New Jearseya. Naslovi preostalih pesmi dajo občutek, da se Condor ponovno nanaša na določene kraje, tokrat ameriške, v kolikor pa se da razbrati besedilo, so ta ali ljubezenska, ali se navezujejo na spremembo človeka skozi čas (Goshen), na boj (ali vojno vThe Peacock), skratka imajo osebno noto. Devet pesmi albuma The Rip Tide da vse, kar sta dala prva dva albuma in po eni strani več. Z manj glasbil in manjšo mero teatralnosti so Zach Condor in druščina dosegli večjo pristnost in v glasbeno stilskem smislu končno našli svoj dom.

OCENA: 3/5

POVEZAVE:

uradna stran

myspace

wiki


Nekateri prisegajo na enostavno in neposredno. Drugi ljubijo red znotraj kaosa in znajo iz klobčiča modernega, starega, gledališko dramatičnega in kot v Hadu temačnega splesti ravno prav umerjeno osebnoizpovedno zgodbo, s katero se lahko poslušalec poistoveti. Florence Welch, 25 letna rdečelaska porcelanaste polti, prototip sodobne ”briga me” hipsterke, vsaj na videz ni imela nič kaj pretresljivega otroštva. Da jo lirično gledano zanimajo bolj težke teme (smrt, trpljenje, izdaja, ljubezen), ki so bile in zmeraj bodo del človeških zgodb, torej ni za pripisati njenemu odraščanju, sicer pa tudi v intervjujih prej daje vtis uglajene in sramežljive, kot pa zatežene in destruktivne osebe. A tiha voda bregove dere in videz vara pravijo. Florence + the Machine so že pred izidom prvenca Lungs leta 2009 napovedali blestečo kariero, pevko in akumulator Welchovo pa primerjali z Kate Nash in Kate Bush.

Tudi tokrat je pod založbo Island Record 31. oktobra 2011 izšel drugi studijski album naslovljen Ceremonials. Welchovi na albumu in v živo pomagajo še Isabella ”Machine” Summers (ob prvem nastopu leta 2006 sta s pevko skovali ime) na klaviaturah, Robert Ackroyd kot kitarist, Chris Hayden kot bobnar, Mark Saunders kot basist in Tom Monger ob nepogrešljivem dodatku po večini avtorske glasbe – harfi. Za temačen, stilsko bolj usmerjen in dodelan album, ki se ponovno loteva bolečih življenjskih tem, je v producentskem smislu odgovoren Paul Epworth (zaslužen za produkcijo materiala izvajalcev Adele, Cee Lo Green, Block Party in Kate Nash …), kot pri prvencu pa so mu pomagali James Ford, Eg White in tokrat še Summersova in Kid Harpan.

Odločitev ostati pri poznanem producentu na domačih angleških tleh, se je Welchovi s tem albumom zagotovo obrestovala. Še površinskega dobrovoljčka globina razmišljujoče mlade ženske, njena brezkompromisna iskrenost (”Cause it’s so easy to sing it to the crowd, but it’s so hard, my love to say it to you, all alone” v No Light, No Light) in ostrina, s katero opazuje odnose med ljudmi sploh v ljubezenskem smislu (večina pesmi), v kombinaciji z mističnimi brezčasnimi melodijami, zdaj skoraj plemenskimi (What the water gave me, Heartlines), drugič v tipu uvodne pesmi v kako serijo (Lover to Lover), spet drugje cerkveno zastrašujočimi (Seven Devils) enostavno očara. Čutna besedila in ognjene melodije te imajo naslednjih 55 minut v primežu. Lahko tudi za dobro uro in pol, v kolikor imamo v roki Deluxe verzijo dodatnim materialom:  pesmi Remain Nameless, Strangeness and Charm, Bedroom Hymns, Lanscape in akustične verzije. Album odpre pesem Only If For a Night. Naslov tokrat ne sme zavesti, saj se besedilo nanaša na Welchino preminulo babico. Po sebi so karakteristike že tukaj podane:eksplozivni a preprosti refreni, večkrat zborovski, kitara, bobni, violine in harfa so najpomembnejša glasbila, pevka pa pogosto preizkuša zmožnosti lastnega vokala. Ki postaja vedno boljši. Sledi 14. septembra izdan drugi singl Shake it Out, ki spomni na znano Dog Days Are Over in govori o grehih.

Florence + the Machine – Shake It Out

What the Water Gave me je prvi uradno izdan singl (23. avgust) in že druga pesem albuma, ki se jo brezkompromisno zapiše pod uspešnice albuma. Izmenično tiho in glasno petje te prenese do eksplozije Welchinega in zborovskega petja iz katere kot da bruha neko veselje. Čeprav je naslov pesmi vezano na sliko Fride Kahlo in je inspiracija za besedilo samomor Virgine Woolf.

Florence + the Machine – What The Water Gave Me

Never let me go nadaljuje začrtano atmosfero v bolj mirnih a temačnejših vodah. Breaking Down in Lover to Lover sta nekoliko izvenserijski in služita čustveni sprostitvi pred čustvenim orkanom preostankom dvanajstih pesmi. 18 novembra izdan tretji singl No Light, No Light z organsko cerkveno melodiko se vije okoli ljubezenske tematike na pretresljivo osebnem nivoju.

Florence + the Machine – No Light, No Light

Težki bobni, zastrašujoči toni klavirja, subtilna elektronska podlaga, hudičevo zapeljiv Welchin vokal, zdaj nizek, naslednjič boleče visok, so dobra popotnica na prvo branje poduhovljene pesmi Seven Devils. Opomba: ne gre se za verovanje v na primer protestantskem smislu, temveč bolj za ‘new age’ intimno obliko vere (jasno tudi v zadnji pesmi albuma Leave my Body). Med preostalimi izstopa še bolj optimistična Spectrum, pesem o duhovih ali o neverjetni moči, ki ti jo lahko da ljubezen.

Florence + the Machine – Seven Devils

Rast izvajalke, večja trdnost v glasbeni usmeritvi in človeška zmes teme in ljubezni, ki ju spremljajo zanimiv vokal, zborovsko petje, klavir in ostala godala odtehta bežen občutek ponavljanja melodije in tistih nekaj pesmi, ki ne gredo takoj v uho. Ceremonials je eden najboljših indie pop alternativnih albumov leta 2011 v sekciji glasbenih izvajalk.

OCENA albuma: 4,5 / 5

POVEZAVE:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi