Morning Nightcap

Posts Tagged ‘alternativni rock


Včasih se je težko odločiti ali nam je ljubše, da izvajalec svojega glasbenega stila ne spreminja ali se veselimo njegove samozavesti in volje do eksperimentiranja, iskanja samega sebe če želite, in puščanja mej nekje daleč daleč za seboj. Vsekakor, v primeru, ko je glasbenik očitno nadarjen in njegov album zveni kot nekaj najbolj naravnega a vseeno balzamičnega, pa se z naslednjim materialom popolnoma predrugači, a ostane na polju kvalitete in vznemirljive glasbe, nas vsaj šokira. S tem doseže dvoje: efekt presenečenja in povečanje ali pomanjšanje števila oboževalcev. Slednje bo tudi zgodba s tretjim studijskim albumom alternativnih rockerjev iz New Orleansa Mutemath.

Mutemath so eden tistih izvajalcev, ki s prvim istoimenskim albumom niso zakoličili svoje podobe, ne, že z Armistice so pritisnili na gumb ‘naprej’. Torej se od vokalista Paula Meanija in bobnarja Darrena Kinga (dvojica je nekakšen ustroj benda) ter novega kitarista Todda Gummermana in basista Roya Mitchella – Cardenasa ni pričakovalo ohranjanje statusa quo. Album Odd Soul, izdan pri njihovi založbi Teleprompt Record in Warner Bros. Records 4. oktobra 2011, je zanimiva nadgradnja njihovega alternativni elektronski rock zvoka, ki tokrat zaide še v bolj funky, plesne rock ritme, s pridihom bluesa in ščepcem eksperimentalnega in psihadeličnega.

 

Popolnoma upravičeno se že v uvodni pesmi Odd Soul zavedamo spremembe: poudarjeni počasni rock ritmi, okusno okranclani z distorzijsko kitaro in prepoznaven reskav Paulov vokal. Spomn na The Black Keys ne uide, a hkrati to ni to, pri Mutemath zvok ni tako preprosto čist, pri teh Američanih se dogaja še neka druga igra v ozadju. Z Prytania vidimo, da ima ta vezo z ambicijo poslušalca spraviti na plesišče, ali ga vsaj pripraviti do tega, da nevede po taktu ziba glavo (krivda pripisana funk kitari). Podobno uspeva prvemu singlu plošče Blood Pressure, osebni izpovedi Kinga o tegobah odraščanja in prilagajanju okolici, vse v imenu biti ljubljen. Dovolj zanimiva pesem, ki bi lahko zadostno a ne celostno predstavila Mutemath širši publiki.

Mutemath – Blood Pressure

Hiter ritem kitarskega in bobnarskega uvoda pesmi, ki opozarja na nevarnosti partnerjeve samosvojskosti Tell Your Heart Heads Up je prva ki spomni na stare Mutemath, podobno uspe tudi vokalno manj odrezavi in vsaj v besedilu optimistični All or Notnihg, prvi bolj zasanjani pesmi albuma (zasluga zanimive kombinacije elektronike in samplanja). V kratki instrumentalni Sunray Mutemath pokažejo tisto, v čemer so zares odlični in svojim oboževalcem najbolj poznani: ambient nastopa v živo. Z energijo nabito izražanje ter eksperimentiranje, ki je pri prejšnjih materialih bilo omejeno na nastope v živo, je tokrat prisotno v vsaki samcati pesmi tretjega studijskega albuma. Blues rock bobni in klaviature sedemdesetih pričnejo svoj pohod v Allies, z odlično Cavalries pa ga na pompozen in funky rock način končajo. In ponovno obudijo v pesmi One more.

Mutemath – Cavalries

 

Kratek počitek in regresijska izkušnja z Walking Paranoia podkrepi občutek, da v Mutemath zgodbo spada krščanstvo – poglej platnico albuma in besedilo, ki vpleta Jezusa, občutek krivde nad naslado. Temu ekskurzu sledijo zadnje tri pesmi, kjer Američani razvijajo že slišano. To sploh velja za maratonsko Quarantine, ki v drugi polovici postane zanimiva zaradi Kingovega bobnarskega vložka. Odd Soul zaključi umirjena in bolj sanjava In No Time, pomirjujoča balada. Primeren zaključek zadnjega Mutemath albuma, ki je sicer glasbeno nabit in ti včasih ne da dihati. Albuma, ki bo kot pretekli njegovi predhodniki šel v uho le z večkratnim poslušanjem. Po tem pa bo tam ostal in prestavljal referenco za skupino, ki si upa.

OCENA ALBUMA: 3,5 / 5

POVEZAVE do MUTEMATH:

uradna stran

myspace

– last.fm

twitter

Advertisements

Šestega marca 2006 je trojica Brian Molko, Stefan Olsdal in tedanji bobnar Steven Hewitt, poznana kot alternativna skupina Placebo, izvedla nastop v Pariškem La Cigale. Kratek, le 29 minutni izdelek, je bil vključen v fizično izdajo njihove diskografije v juniju 2009 pri EMI Group The Hut recording (kar je sprožilo polemike, saj je založba le-to izdala praktično istočasno, kot so Placebo izdali zadnji album Battle of the Sun in sploh izdaje kompilacije skupina ni podpirala – EMI skupino so že leto poprej zapustili). Samostojna izdaja koncerta je ponovno dobila fizično obliko marca 2011 pod taktiko založbe Virgin Records.

Tople vode na albumu, ki ponuja največje single določenega obdobja katerekoli skupine ni za pričakovati. Pri Live at La Cigale je zgodba podobna. Na albumu srečamo večje hite petega studijskega albuma Meds (Virgin, 2006) in po eno pesem iz četrtega albuma Sleeping with Ghost (Virgin, 2003) ter tretjega Black Market Music (Virgin, 2000). Dve leti pred izvedbo na koncertnem prizorišču La Cigale, so Placebo desetletnico delovanja proslavili z izdajo prepoznavnih hitov tega obdobja Once More With Feeling (2004). Kar preprosto pomeni, da že materiala za novo ploščo – recimo da najbolj popularnih hitov – ni bilo. Tako srečamo le osem pesmi in vse do sedme so posnetek petega albuma Meds.

Meds je uvodna pesem live albuma ki da obetaven občutek, je kar polna energije a hkrati tipično placebovska. Še nepoznavalcu alternativne rokerske skupine nakaže rdečo nit: veliko preprostih in tipičnih deformiranih kitarskih zvokov, prav tako kar preproste bas linije in prepoznaven Molkov visoko tonski glas. In pa ne pozabimo na besedila, globoko povezana s človeškimi odnosi, ki jih uporaba (trde) droge tako ali drugače destruktivno preoblikuje in končno tudi uniči. Občutki melanholije, ničvrednosti, prežeti z maščevalnostjo (druga pesem Infra – Red, tretja Drag in četrta Follow the Cops Back Home), samorefleksija in spraševanje, kje je šlo narobe (kaj le?) te nehote preplavijo. Druga in tretja pesem te emocije neopazno vzdržujeta, mineta in se prelevita v še bolj umirjeno četrto pesem o ropanju doma policista. Ljubezenska Post Blue te zaradi tiktakajočega basa in megafona nekoliko zbudi. Sledi zadnja pesem albuma Meds Song to Say Godbye, osebnoizpovedne narave o jezi nad klavrnim koncem, ki je predestiniran v primeru, kadar ti opojne substance predstavljajo vse na svetu. Klaviature in zvok violin pesem v živo naredijo še bolj emocionalno in dajo pridih tragičnosti. Objokovanje se v naslednjih sekundah prelevi v eno najbolj uspešnih pesmi The Bitter End.

Placebo – The Bitter End (live at La Cigale 2006)

Pesem zaradi zanimivejših kitar izpade manj temačno in je dovolj zanimiva tudi tistim, ki Placebo sploh ne poslušajo. Za konec je skupina izbrala nič kaj posebno pesem Special K iz tretjega studijskega albuma. Mogoče so jo izbrali zaradi hitrih bobnarskih taktov in zadnjih besed iz Molkovih ust: No escaping gravity.

In medtem, ko gravitaciji res ne moremo uiti, pa se lahko brez problema obrnemo vstran od Live at LA Cigale albuma. Če si oboževalec alternativne rock skupine Placebo, potem vse pesmi na albumu tako ali tako že poznaš, celoten nastop pa je dosegljiv tudi v obliki videov na YouTubu. Če pa nisi, pa zaradi tega albuma definitivno tudi ne boš postal.

Ocena albuma:

🙂 🙂

Povezave do PLACEBO:

uradna stran

last.fm

wiki

–  myspace

OPOMBA: Objavljeno tudi na ROckOnNetu. Povezava


FOO FIGHTERS je alternativni rock bend, ki skorajda ne potrebuje predstavitve. A da enkrat za vselej pojasnimo izvor te nenavadne besedne zveze – foo fighters (angleški izraz) je nadimek za neznane leteče predmete  in druge nenavadne zračne aktivnosti, ki so jih zavezniški piloti videvali tako na evropskem kot azijskem bojišču tekom druge svetovne vojne. Pomenljivo. Torej: skupina, katere začetki segajo v leto 1994, katere najbolj vidna in karizmatična oseba je nekdanji bobnar Nirvane, Dave Grohl; skupina, ki je zamenjala kar nekaj kitaristov, danes pa to delo Grohlu na odru olajšajo Chris Shiflett, ponovno pridruženi Pat Smear in basist Nate Mendel; skupina, za katero Grohl pravi, da ne bi imela današnjega imena, v kolikor bi se zavedal(i), kakšen pomen bo imela in kako dolgo bo obstajala – imena očitno ne mara (op. glej dokumentarec o delovanju skupine, ki je pred kratkem prišel žal le v ameriške kinematografe Foo Fighters: Back & forth).

Ameriška rock skupina, ki je od kar pomnim polnila naslovnice vseh glasbenih revij in bila zmeraj prisotna na kanalu MTV (vsaj v času, ko ga je mladina še z veseljem spremljala – mogoče tudi, ker je predstavljal edini širokospekterski glasbeni TV program na Slovenskem) je po štirih letih izdala svoj 7. studijski album Wasting Light. Studijski pogojno, saj je celotno snemanje od avgusta 2010 in post obdelava le-tega potekalo v domačem okolju Grohlovega doma. Po velikem uspehu dveh razpordanih Wembleyskih koncertih poleti 2008, je Grohla in bend prešinila želja po nečem novem. Idejo so predstavili producentu Butch Vigu: odmik od starega, premik k čistemu rocku, posneti album v lastni garaži, z analogno opremo, torej na trakove. Košček tega razcefranega traku dobi vsak kupec originalnega albuma. Vig, znan po sodelovanju s skupinami Nirvana (album Nevermind) in Garbage (album G), je le pripomnil, da morajo fantje v tem primeru izkazati veliko mero uigranosti, saj ni manevrskega prostra za Avto Tunanje in digitalno produciranje. Od januarja 2011 je album Wasting Light počasi prihajal do publike (skupina je  imela dobro marketinško strategijo – ponudili so kratke 30 sekunde posnetke novih pesmi,  Foofighters internetna radio postaja je opozarjala na dan izzida albuma, v februarju 2011 so objavili videospot pesmi White Limo …) ter v aprilu 2011 dokončno prekinil nestrpno pričakovanje domnevno najbolj rokovskega albuma Foojev.

Foo Fightersi so celoten album Wasting Light objavili na svoji internetni strani oziroma na Soundcloudu. Enajst novih pesmi je možno slišati tudi ob spodnjem videu, posnetem v njihovem doma zgrajenem studiu 606.

Melodičen album, obarvan s težjimi kitarskimi rifi, odlično bobnarsko igro Hawkinsa in razburljivim petjem Grohla, odpre Bridge Burning. Sodobni rock, hitro in skoraj metalsko udarjanje bobnov ter prepoznaven Grohlov doprinos: prehodi iz melodičnega prepevanja refrenov v rokovsko kričanje, tisto globoko iz trebuha, sporočilnost katerega potencira zdaj jezo, razočaranje in na drugih mestih odločno držo. Rokovska himna, ovita v pop sredico, ki nosi naboj in te pripravi do skakanja. Sledi prvi singl albuma Rope, ki skuša ohraniti občutek obetavnega začetka in ji delo relativno uspeva. Nekoliko več melodičnosti in umirjenosti je na račun spevnih vokalov Boba Moulda začutiti v tretji pesmi albuma Dear Rosemary. Otožnost prekine udarniška White Limo s presenetljivim skoraj punk Grohlovim refrenskim vložkom, težkim rokerskim bobnanjem in kitarskim preigravanjem. Pesem, ki bo najdlje ostala v spominu je zagotovo Arlandria. Besedilo se ujema z glasbeno podlago, refren je tipično Foojevski in s tem mogoče celo nekoliko prepočasen. Kljub vsemu je Arlandria ena najboljših pesmi novega albuma. Od tod se poslušalec premika k bolj umirjenemu delu Whasting Lighta. These days vsaj po prvem poslušanju kot tudi po naslovu nemudoma spomni na njihovo starejšo Times like this pesem iz albuma One by One. Back & Forth, A Matter of Time in Miss the Misery so popolnoma tipične a prijetne rock pesmi, ustvarjene kot po nekem notranjem  pravilniku –  umirjeni ritmi, ni večjih presenečenj, razumljivo besedilo. Prijetna spremljava iz ozadja za vsakdanja opravila. Z I should have known dobimo še en bombonček. Pesem, kateri se  posveča veliko pozornosti zaradi domnevne povezave z Grohlovo preteklostjo (tematika – Kurt Cobain), kar dejansko potencira še sodelovanje nekdanjega basista Nirvane Krista Novoselića. Čustveno nabita rock balada, ki bo nedvomno  zapisana med najboljše pesmi Foo Fightersov in v kolikor bo kdaj izvedena v akustični verziji, se kakšni potočeni solzi oboževalec ne izogne. Muke, občutek obtoževanja in zamere skuša ugasniti zadnja pesem albuma, optimistična Walk. Foo fightersi so se naučili hoditi svojo pot. Kakršnakoli že ta je.

Sedmi studijski album Wasting Light je poživljajoč dodatek Foo Fighters glasbenemu repertoarju. In medtem, ko sami Fooji kot tudi kar veliko število kritikov Wasting Light razglašajo za največjo rock bombo po drugem albumu The Colour And The Shape (kjer je za kitaro prav tako poprijel Smear), so dejstva sledeča: gre za enega bolj celovitih albumov Foo Fightersov, poslušljiv je od prve do enajste pesmi. Rock energija prežema vsako in četudi se po zaslugi besedil z lahkoto sprehajaš po najbolj žalostnih kotičkih čustveno (ne)zavednega, poslušalcu ni do popovskega tarnanja.  Foo Fightersi so res prehodili dolgo pot in ni za pričakovati revolucionarnih povratkov v kvazi grunge vode. Niti ni čas za to, temveč je čas za dobro odigrani rock. Wasting Light je definitivno vredno poslušati in lahko si brez sramu ponosen lastnik fizične različice v svoji CD zbirki.

Ocena (štiri zvezdice)

🙂 🙂 🙂 🙂

POVEZAVE do FOO FIGHTERSov:

uradna stran

foo radio

wiki

last.fm 

twitter


Osmi studijski album ene najbolj zanimivih in poslušanja vrednih glasbenih skupin konca 20. stoletja in začetka 21. stoletja, ki je po zaslugi naklonjenosti znanih glasbenih kritikov in revij ter v zadnjem mesecu po zaslugi plesne manifestacije Yorkovega (burnega?) notranjega dogajanja (op. visoka gledanost prvega singla albuma Lotus Flower na YouTube) vedno bolj znana, je v sredini februarja 2011 izšel v samozaložbi, dostopen vsem ljubiteljem zasanjane a v mejah normale eksperimentalne alternativne glasbe. Izdaja albuma na spletu za njih ni novost (podobna zgodba je s prejšnjim LPjem).

Splošno znano dejstvo je, da se petčlanska otoška zasedba Radiohead ne uklanja mainstreamu. Skratka, vsi dosedanji albumi so za poslušalca majhno presenečenje: od rokovskih začetkov (Pablo Honey), do večanja alterega (kultni OK Computer) in čistega preigravanja med elektronskimi, kitara-piano in vokalnimi prvinami Yorka, bratov Greenwood, O’Briena in Selwayja (praktično vsi nasledniki albuma Kid A). Studijski albumi skupine Radiohead tega stoletja so nekako mešanica vseh prvin, nakazanih na prvih treh albumih, le da so izpopolnjeni in izpiljeni v samostojne konstrukcije, vsak v svoj glasbeni žanr.

The King of Limbs je namensko dolg le nekaj več kot 37 minut. Po dolgem snovanju dvo-ploščarskega In Rainbows (2007) je bend ugotovil, da jih načrtno nizanje komadov dejansko utruja. Nov LP ima 8 pesmi, ki morebiti poslušalcu sprva ne gredo zlahka v uho. Tako je pač z nekaterimi bendi in takšna je situacija z vsaj tremi zadnjimi albumi Angležev (op. v mojem pogledu). Album odpre zasanjana in na elektronskih bitih sloneča Bloom. Uvaja te v življenje neke entitete, saj se pesmi po izraznosti in po dodajanju instrumentov (več kitar v tretji pesmi Little by Litlle) in čutnosti (višek v paradnem konju Lotus Flower) ter preigravanju teh elementov le stopnjujejo. Višek dosežejo v drugi polovici albuma, ki z naslovi pesmi kaže na resda skoraj poduhovljene prvine (Lotus Flower, Codex).

Povezava do zgoraj omenjenega prvega singla Lotus Flower. Tom York in njegov ples … Preprosto paše v sceno in sporočilnost.

Album postane umirjen, zrel in besedila primerna naslovom pesmi, kar je kar zanimivo. Pomirjujoč občutek, ki ga dobiš, je skorajda nenavaden, saj ob preteklih albumih nekako temu ni tako, ali pa vsaj ne že po petem poslušanju. Give up The Ghost te začara v pravljično stanje brezčutnosti. Govori se, da bo ovitek, v katerem bo maja 2011 fizično izdan album, vseboval slike pravljičnih likov (povezava: http://www.creativereview.co.uk/cr-blog/2011/february/stanley-donwood-outsider-gallery). Seperator brezskrbnost in mirne vode The King of Limbs nadaljuje in jih uspešno zaključi.

Odiseja, ki to sploh ni bila, saj si na koncu vsaj jaz nisem želela, da se me zbudi (za razliko od Yorka, ki v zadnjih akordih zahteva ”wake me up”), kar kliče po gumbu ‘ponovi vse pesmi albuma – od začetka pa do konca’. Da, ponovno si zaželiš vstopiti v svet zadnjega Radioheadovega albuma in tam ostati vsaj še minutko več. Ocena albuma je 4 zvezdice.

🙂 🙂 🙂 🙂

OPOMBA – Pričujoča recenzija je objavljena tudi na spetni strani RockOnNet. Povezava:

http://www.rockonnet.com/cd.php?id=6&article=13038

Ostale povezave do RADIOHEAD:

uradna stran

wiki

last.fm

Youtube channel


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi