Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Dave Grohl


FOO FIGHTERS je alternativni rock bend, ki skorajda ne potrebuje predstavitve. A da enkrat za vselej pojasnimo izvor te nenavadne besedne zveze – foo fighters (angleški izraz) je nadimek za neznane leteče predmete  in druge nenavadne zračne aktivnosti, ki so jih zavezniški piloti videvali tako na evropskem kot azijskem bojišču tekom druge svetovne vojne. Pomenljivo. Torej: skupina, katere začetki segajo v leto 1994, katere najbolj vidna in karizmatična oseba je nekdanji bobnar Nirvane, Dave Grohl; skupina, ki je zamenjala kar nekaj kitaristov, danes pa to delo Grohlu na odru olajšajo Chris Shiflett, ponovno pridruženi Pat Smear in basist Nate Mendel; skupina, za katero Grohl pravi, da ne bi imela današnjega imena, v kolikor bi se zavedal(i), kakšen pomen bo imela in kako dolgo bo obstajala – imena očitno ne mara (op. glej dokumentarec o delovanju skupine, ki je pred kratkem prišel žal le v ameriške kinematografe Foo Fighters: Back & forth).

Ameriška rock skupina, ki je od kar pomnim polnila naslovnice vseh glasbenih revij in bila zmeraj prisotna na kanalu MTV (vsaj v času, ko ga je mladina še z veseljem spremljala – mogoče tudi, ker je predstavljal edini širokospekterski glasbeni TV program na Slovenskem) je po štirih letih izdala svoj 7. studijski album Wasting Light. Studijski pogojno, saj je celotno snemanje od avgusta 2010 in post obdelava le-tega potekalo v domačem okolju Grohlovega doma. Po velikem uspehu dveh razpordanih Wembleyskih koncertih poleti 2008, je Grohla in bend prešinila želja po nečem novem. Idejo so predstavili producentu Butch Vigu: odmik od starega, premik k čistemu rocku, posneti album v lastni garaži, z analogno opremo, torej na trakove. Košček tega razcefranega traku dobi vsak kupec originalnega albuma. Vig, znan po sodelovanju s skupinami Nirvana (album Nevermind) in Garbage (album G), je le pripomnil, da morajo fantje v tem primeru izkazati veliko mero uigranosti, saj ni manevrskega prostra za Avto Tunanje in digitalno produciranje. Od januarja 2011 je album Wasting Light počasi prihajal do publike (skupina je  imela dobro marketinško strategijo – ponudili so kratke 30 sekunde posnetke novih pesmi,  Foofighters internetna radio postaja je opozarjala na dan izzida albuma, v februarju 2011 so objavili videospot pesmi White Limo …) ter v aprilu 2011 dokončno prekinil nestrpno pričakovanje domnevno najbolj rokovskega albuma Foojev.

Foo Fightersi so celoten album Wasting Light objavili na svoji internetni strani oziroma na Soundcloudu. Enajst novih pesmi je možno slišati tudi ob spodnjem videu, posnetem v njihovem doma zgrajenem studiu 606.

Melodičen album, obarvan s težjimi kitarskimi rifi, odlično bobnarsko igro Hawkinsa in razburljivim petjem Grohla, odpre Bridge Burning. Sodobni rock, hitro in skoraj metalsko udarjanje bobnov ter prepoznaven Grohlov doprinos: prehodi iz melodičnega prepevanja refrenov v rokovsko kričanje, tisto globoko iz trebuha, sporočilnost katerega potencira zdaj jezo, razočaranje in na drugih mestih odločno držo. Rokovska himna, ovita v pop sredico, ki nosi naboj in te pripravi do skakanja. Sledi prvi singl albuma Rope, ki skuša ohraniti občutek obetavnega začetka in ji delo relativno uspeva. Nekoliko več melodičnosti in umirjenosti je na račun spevnih vokalov Boba Moulda začutiti v tretji pesmi albuma Dear Rosemary. Otožnost prekine udarniška White Limo s presenetljivim skoraj punk Grohlovim refrenskim vložkom, težkim rokerskim bobnanjem in kitarskim preigravanjem. Pesem, ki bo najdlje ostala v spominu je zagotovo Arlandria. Besedilo se ujema z glasbeno podlago, refren je tipično Foojevski in s tem mogoče celo nekoliko prepočasen. Kljub vsemu je Arlandria ena najboljših pesmi novega albuma. Od tod se poslušalec premika k bolj umirjenemu delu Whasting Lighta. These days vsaj po prvem poslušanju kot tudi po naslovu nemudoma spomni na njihovo starejšo Times like this pesem iz albuma One by One. Back & Forth, A Matter of Time in Miss the Misery so popolnoma tipične a prijetne rock pesmi, ustvarjene kot po nekem notranjem  pravilniku –  umirjeni ritmi, ni večjih presenečenj, razumljivo besedilo. Prijetna spremljava iz ozadja za vsakdanja opravila. Z I should have known dobimo še en bombonček. Pesem, kateri se  posveča veliko pozornosti zaradi domnevne povezave z Grohlovo preteklostjo (tematika – Kurt Cobain), kar dejansko potencira še sodelovanje nekdanjega basista Nirvane Krista Novoselića. Čustveno nabita rock balada, ki bo nedvomno  zapisana med najboljše pesmi Foo Fightersov in v kolikor bo kdaj izvedena v akustični verziji, se kakšni potočeni solzi oboževalec ne izogne. Muke, občutek obtoževanja in zamere skuša ugasniti zadnja pesem albuma, optimistična Walk. Foo fightersi so se naučili hoditi svojo pot. Kakršnakoli že ta je.

Sedmi studijski album Wasting Light je poživljajoč dodatek Foo Fighters glasbenemu repertoarju. In medtem, ko sami Fooji kot tudi kar veliko število kritikov Wasting Light razglašajo za največjo rock bombo po drugem albumu The Colour And The Shape (kjer je za kitaro prav tako poprijel Smear), so dejstva sledeča: gre za enega bolj celovitih albumov Foo Fightersov, poslušljiv je od prve do enajste pesmi. Rock energija prežema vsako in četudi se po zaslugi besedil z lahkoto sprehajaš po najbolj žalostnih kotičkih čustveno (ne)zavednega, poslušalcu ni do popovskega tarnanja.  Foo Fightersi so res prehodili dolgo pot in ni za pričakovati revolucionarnih povratkov v kvazi grunge vode. Niti ni čas za to, temveč je čas za dobro odigrani rock. Wasting Light je definitivno vredno poslušati in lahko si brez sramu ponosen lastnik fizične različice v svoji CD zbirki.

Ocena (štiri zvezdice)

🙂 🙂 🙂 🙂

POVEZAVE do FOO FIGHTERSov:

uradna stran

foo radio

wiki

last.fm 

twitter

Advertisements

SUPERBEND ali THEM CROOKED VULTURES!

Tri velika imena rock glasbe naše dobe so se leta 2009 povezala v  projekt, ki ima pridih novega in je drugačen od vseh poprej znanih projektov ali pa dolgoletnih (še) delujočih skupin članov Them Crooked Vultures. Superheroji glasbe, vsak na svoji muzi (beri: inštrumentu), Josh Homme (Queens of The Stone Age, Eagels of Death Metal),  John Paul Jones (Led Zeppelin) in Dave Grohl (Nirvana, Foo Fighters) so s TCV ustvariti melodično desert stone rock mineštro, ki te pusti hladnega le v primeru izgube sluha. Tako preprosto.

V bistvu je nekaj popolnoma normalnega, da imajo glasbeniki, ki jih lahko označimo za umetnike, potrebo po novosti in nadgradnji. Grohl in Homme se sicer poznata (sodelovanje pri QOTSA, Foo Fighters albumu) in podobno je Jones basiral pri Foo Fighters albumu In Your Honor, a vsi trije so se za isto mizo (ob praznovanju 40 rojstnega dne bonbnarja Grohla) srečali komaj v začetku leta 2009 in nemudoma pričeli improvizirati v Joshovem studiu od februarja do junija istega leta. Produkt je prvenec (dejstvo je, da bo sledil še kakšen album)  z nič kaj kompliciranim imenom Them Crooked Vultures.

13 pesmi na albumu je polnih rock ritmov, desert rock influenca je jasno nakazana, blues zasanjanost se tudi prikrade vsake toliko. Trojica je s skupnim delom poskrbela za glasbeno podobo in album tudi producirala, ob preletu besedil pa ni težko ugotoviti, da je le-te spisal Homme. So na trenutke iracionalna, povezana z temnimi platmi človekove duše, nekoliko darkerska in obscena torej. Najverjetneje se zato prilegajo zvoku, ki te premami in te drži v krempljih večino albuma.

Prvi singel New Fang (tretja pesem na albumu, ena izmed izstopajočih) je izšel že novembra 2009 in nakazal na zvočno podobo projekta. Rock funk, Joshuovo Elvis-like cviljenje, brezhibno bobnanje Grohla in sproščena a ne prelahka bas kitara Johna.

Them Crooked Vultures – New Fang (v živo, BBC studio)

Če je poslušalcu videno in slišano všeč, mu bo zagotovo v veselje poslušati večino preostanka albuma. No one loves me and neither do I, Mind eraser (no chaser) in spodaj dodani pesmi Scumbag Blues ter Caligulove spadajo v enak krog: hitrejši ritmi, veliko zabavnega ubiranja bas strun in lahkotnih besedil.

TCV- Scumbag Blues (v živo, Köln 2009)

Meni osebno še ena boljših mojstrovin TCV – Caligulove ( v živo, Köln 2009)

Preostale pesmi so narejene po enakem kopitu. Preseneča melodičnost, s katero se preigravanje posameznega inštrumenta v rokah priznanih glasbenikov sklada v harmonično celoto. Tudi če je na delu neka melanholija in so ritmi počasnejši, besedila pa res nekoliko bolj globja ( Bondaliers, Warsaw or the First Breath You Take After You Give up) ali pa se gre za popolno opisovanje magične izkušnje opitostii od tega ali onega (Interlude with Ludes), pesmi so zanimive in poslušljive. Ne gre za instant hite. Nekatere je potrebno poslušati znova in znova. In končno ti je tudi ostala polovica albuma všeč – morebiri res šele že en mesec. Mogoče ti pa niti ni. Važno je, da jim daš možnost.

Superskupina – nadimek medijev – Them Crooked Vultures so (bili) nekaj novega, narejenega na starih tirnicah. Zveneča imena obljubljajo nadrealno izkušnjo in res, približek tega poslušalec ob poslušanju prvega albuma tudi dobi. Sami nastopi v živo (tukaj se trojici pridruži še Alain Johannes) so očividno izpopolnjeni v onemoglost in gledalec dvorane nikakor ne zapusti ravnodušen. Ocena albuma ni presenečenje: štiri zvezdice.

😀 😀 😀 😀

Ostale povezave do THEM CROOKED VULTURES:

uradna stran

myspace

last.fm

wiki


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi