Morning Nightcap

Posts Tagged ‘elektronika


Še najpogosteje gre zgodba nekako takole: si glasbenik, ki je že precej let dokaj vidno prisoten na komercialni glasbeni sceni, pa ti zmanjka idej oziroma pod geslom ”hočem biti inovativen” (beri: niti ne, gremo le združevat različne glasbene stile) izbereš simfonični orkester ter mu zabičaš igrati tvoje preposlušane glasbene hite. Situacija že doživeta sicer pri zanimivem sodelovanju simfoničnega orkestra in Metallice, pa tudi na domači grudi nam je pojav poznam najmanj s Siddharto. Po ne preveč uspešnem zadnjem studijskem albumu Zephyr (2009) sta na podobno pot stopila tudi britanski elektronski dance duo Basemet Jaxx.

Pod taktiko Felixa Buxtona (polovica Basement Jaxxa) in londonskega dirigenta Julesa Buckleja – zaslužna za na trenutke drastično spremembo aranžmaja pesmi in končno produkcijo predrugačenega materiala, je nalogo dobil najbolj slaven nizozemski jazz in pop orkester Metropole Orkest(ra). Okoli sedemdesetčlanski zasedbi so se tako pri izvedbi dogodka v februarju 2011 na Nizozemskem in julija 2011 v Londonu pridružili še dvanajstčlanski pevski zbor ter vokalisti, katere je mogoče slišati tudi na studijskih albumih Basmeneta: Vula Malinga, Sharlene Hector in Lisa Kekaula (v pričujočem materialu moški vokal Brendana Reiliya manjka). Končni produkt je založba Atlantic Jaxx Recordings, ki sta jo ustanovila  dotična DJja, z dnem z 11. julijem 2011 naredila dostopnega tudi tistim, ki se le nekajkrat ponovljenega dogodka niso udeležili.

Vprašanje kdo je boljši nekako ni na mestu. Kot rečeno je Buxton poskrbel za implementacijo elektronske glasbe v klasično in pri tem ponudil še nekaj lastnih glasbenih motivov, napisanih le za orkester (udarni in dramatični minutni Intro, labodjespevna Mozart’s Tea Party, Violin solo in elektronska a orkestrska Drill Loops). Elektronske podlage brez večjega napora (tudi za poslušalčevo uho) zamenjajo glasbila big bend in simfoničnega orkestra ter zbor in to na nekako pravljičen, filmski a še zmeraj plesno-igriv način. Petnajst pesmi (osemnajst v kolikor se poslužimo iTunes različice) tudi morebitnemu nepoznavalcu zasedbo Basement Jaxx solidno predstavijo, seveda kar se tiče njunih glavnih hitov. Pogreša se bollywoodsko Romeo.

Basement Jaxx Vs. Metropole Orkestra – Romeo

Le opozoriti je treba, da kjer orkester igra vodilno vlogo, je na studijskih albumih vloga prepuščena sodobni elektroniki. V prvi polovici nekaj več kot uro trajajočega albuma pride v ospredje orkester. Tudi odlična priredba synth pop pesmi Raindrops in z latino ritmi obarvane Bingo Bongo so tokrat popolnoma instrumentalne. Zbor in solisti se prvič skoraj neopazno pojavijo v Red Alert, od nežne in sanjave Lights go Down pa dobijo vlogo ekvivalentno inštrumentom.

Basement Jaxx Vs. Metropole Orkestra – Raindrops

Če je prva polovica albuma bližje ustaljeni podobi sedečih ljudi, napetih a zamišljenih glav v notranjosti gledališke dvorane tekom klasičnega koncerta, pa postane situacija po polovici plošče že bolj plesna. Vsi dodatki k čisti elektroniki, slišani na albumih izdanih med leti 1999 in 2009, v klasični izvedbi le še bolj izstopajo. Takšna je zgodba z Do That Thing, ki se po dveh minutah prelevi v konglomerat salse, jazza in popa, eksplozivni in glasni Where’s Your Head At, simfonično rokovski Good Luck in z erosom nabiti Hush Boy.

Basement Jaxx Vs. Metropole Orkestra – Good luck

Basement Jaxx Vs. Metropole Orkestra – Where’s your head at

Ne glede na motive je britanska dvojica v sodelovanju z nizozemskim orkestrom in londonskim dirigentom dosegla želeno. S pričujočim albumom dobimo energično, dobro zaigrano in izredno poslušljivo dozo klasike (tolkalska in pihalna sekcija poudarita kar je treba, violine nežno pripovedujejo svoje in pričarajo potreben ambient), ki na sodoben način izcimi bistvo glasbe Basement Jaxxa in ob tem ne uporabi novodobnih elektronskih škatel. Pripomba le na dejstvo, da najbolj slavni hiti niso pretirano predrugačeni in ponekod zmanjka ščepca originalnosti. Morebiti pa je zato plošča tako poslušljiva in še zmeraj spominja na izvajalce, zaslužne zanjo.

OCENA albuma:  3,5 / 5

POVEZAVE do BASEMENT JAXX vs METROPOLE ORKEST

soundcloud

Advertisements

Kanadski DJ, skladatelj in producent, ki se skriva za pomenskim imenom CARIBOU (izpeljano iz francoske besede, sicer tudi področja v Kanadi, cariboru – ameriški severni jelen) in doktor teoretične matematike je Daniel Victor Snaith. Z začetkom 21. stoletja je pod psevdonimom Manitoba, ki ga je moral zaradi grožnje tožbe s strani pevca skupine The Dictators opustiti, izdal kar nekaj EP in LPjev, katerih ponovni natis je sledil z novim imenom, ki ga uporablja še danes. Med tem ko glasba, ki jo ustvarja kot Caribou predstavlja glavnino njegovih praktičnih sprehodov po glasbenih idejah, je po zaključku turneje, kjer je predstavljal zadnji album Swim, v letu 2011 pričel (ponovno) ustvarjati še pod imenom Daphni.

Leta 2007 je Caribou dražil ušesne čute z albumom Andorra, ki je sinonim za bolj svež in lahkotnejši pristop h glasbi, je svetlejših tonov in vsebuje orkestralne vložke ter spominja na pop in 60. leta preteklega stoletja. Snaith pa se očitno z vsakim albumom odloči redefinirati sebe oz bolje rečeno glasbeno področje. Ali kot je sam rekel za Wikinews leta 2007 (kjer je med drugim izrazil pozitivno presenečenje nad prizoriščem in publiko na Metelkovi), ne da vzame fizične stvari in jih razstavlja, temveč matematične in glasbene ideje. Te razstavi in se z njimi igra, ustvarja nove in nenavadne tonalitete ter jih združuje v na prvi posluh ušesu nesimpatične simbiotične enote. Matematik in glasbenik po duši. Na zadnjem studijskem albumu Swim, izdanim 20. aprila 2010 pod založbama City Slang in Merge, počne ravno to: spušča se na bolj analitično a hkrati iracionalno elektronsko raven glasbe, ki vzbuja nenavadna in globoka čustva.

Swim ni techno ali house album, pa tudi ne kakšen zasanjan psihadeličen izdelek, zelo dobro pa žonglira ravno na magnetnem polju med omenjenimi žanri in se enkrat približa prvemu (prva pesem albuma Odessa, Sun) in drugič drugemu (Hannibal, Lalibela). Temačni zvok, trip hop ritmi in samplanje spomni na Four Tet, britanskega post rock elektronskega glasbenika, prav tako DJja. Morda pa naslovnica albuma, ki te spiralno zaslepi, datum izdaje (20.4 oz 4.20 je mednarodna oznaka za kajenje zelene rastline – ponovno psihadelika) plošče in njen naslov (Snith se je v obdobju osnovanja le-tega učil plavanja, zvoki na albumu pa včasih dajejo občutek, kot da je poslušalec pod vodo) niso popolnoma naključni dejavniki. Kakorkoli, album odpre pesem Odessa, singel izdan 26. aprila istega leta. Napove zeleno nit celotnega Swima: nenavadni živalski zvoki, kravji zvonci (ki mu jih uspe poslušljivo kamuflažirati v preostale zvoke), elektronika in zasanjan, visok glas Snaitha.

Caribou – Odessa

Iz rahlo statičnega in temačne pesmi, s podobnim besedilom (o odhodu ženske iz neizpolnjujočega razmerja) preide v drugo statično stanje, hitrejši poletni hit Sun z manj besedila, izdan v oktobru 2010 (na plošči je med drugim ponudil še šesto, osebno eno boljših pesmi z ritmom 60. let in kravjim zvoncem, ljubezensko tematiko in poskočnim ritmom – Leave House).

Caribou – Sun

Nenavadna sozvočja in elektronika, ki te brez prisile odpelje na popotovanje se nadaljuje z Kali in Found out, nakar te pevec pusti samega v instrumentalni Bowls. Popolnoma ne moreš odtavati, ponovno ti glasnejši zvoki tega ne dovolijo. Po Leave House sledi nič kaj plesna psihadelika pesmi Hannibal, s ponavljajočim besedilom, synth pop vložki in Snaithovim vokalom. Pri Lalibela dobimo občutek, da se album konča, vendar sledi še deveta, zadnja pesem Jamelia. Presunljiva in umirjena ljubezenska balada moškega gostujočega vokala Luke Lalondeja iz skupine Born Ruffians znotraj elektronske glasbe.

Caribou – Jamelia (neuradni videospot)

Na promocijskih turnejah Caribouja spremlja bend, sestavljen iz Ryana Smitha, Brada Weberja in Johna Schmersala. Glasbo na koncertih pospremi video gradivo, ki ga je leta 2005 Snaith izdal na DVDju.

Cabibou – izvedba Sun v živo, Kino Šiška konec leta 2010

Poskus ustvariti nekaj unikatnega, predrugačiti svoj stil in združiti racionalno z iracionalnim, je Caribou s tem albumom uspel. Nepredvidljivost, ki vzbuja različna občutja in da vsaj tri dobre in poslušljive pesmi. Album, vreden poslušanja.

OCENA: 3,5 / 5

POVEZAVE do CARIBOU:

uradna stran

wiki

last.fm


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements