Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Fleet Foxes


Od izida prvega studijskega albuma Fleet Foxes – Fleet Foxes je minilo že dobra tri leta. Od tedaj je petčlanska indie folk skupina pridobila na veljavi in postala sinonim za (vsaj zaenkrat) čisto folk harmonično glasbo, ki je tako primarna, da se ne more spriditi in postati komercialna reprodukcija same sebe. Drugi studijski album Helplessness Blues, izdan 3. maja 2011 pri založbi Sub Pop in Bella Union, to ime le dodatno utrdi. Ušesa so deležna brezčasnega albuma, ki sicer ni tako poslušljiv kot prvenec iz leta 2008, na katerem so melodije zgrajene pretežno iz pevčevega (Robin Pecknold) osebnoizpovednega tenorskega prepevanja, je za ščepec bolj temačen in manj poskočen ter tudi zato lahko služi kot perfektna ‘delovna podlaga’.

Helplessness Blues je” manj pop, manj upbeat /…/” in ker so želeli ustvariti res dober drugi album, ne le preprosto nadaljevanje poprejšnjega materiala, s katerim se (vsaj pevec) več ne identificirajo v enaki meri, je material iz leta 2009 šel v nič, kljub obljubam, pa dvanajst pesmi bilo izdanih šele leta 2011. In če se mnogim zdijo Fleet Foxes dolgočasni, pa še sami trdijo, da bo nov album znal koga s svojimi prijetnimi a nekoliko otožnimi melodijami dolgočasiti. Želeli so sprožiti občutek, da material ni dokončan in da so vokali ter inštrumentalne podlage posnete v enem poskusu. (1)

A ne pustite se zavesti. Skoraj 50 minutna trubadurska odisejada Helplessness Blues, ki se lirično dotika popolnoma ne hipijevskih (npr: manjvrednosti kompleksi v The plains/Bitter Dancer), kot tudi popolnoma eksistencialistično ontoloških tem (bistvo sveta in človeka v Blue Spotted Trail in pa umeščenost človeka kot individuuma v Helplessness Blues in Someone You’d Admire), je odeta v opevanje in objokovanje ljubezni do sočloveka (v času nastajanja albuma, torej med leti 2008 in 2011, se je tekstopisec in najbolj izstopajoč vokal FF Pecknold razšel in po nastanku albuma obnovil razmerje s svojo Lorelai). Med osebnoizpovednimi ljubezenskimi pesmimi Bedouin Dress (spominja na prvi album), Battery Kinzie in Lorelai, izstopata zlasti Helplessness Blues (nosilna pesem, ki jo je založniška hiša v januarju 2011 objavila na YouTube kanalu) in kar osemminutna The Shrine/An Argument, kjer šarmanten Pecknoldov vokal kot v večini pesmi odigra vlogo samostojnega inštrumenta. Njegova izrazna moč kaže podobo sveta, kot ga vidi on: boj med dobrim (harmonijo) in zlom (še zmeraj spevno kričanje in distorzija lepega proti koncu pesmi).

FLEET FOXES –  Hellplessness Blues

FLEET FOXES – The Shrine/An Argument

In vse je sklenjeno na indie folk glasbeni podlagi, ki včasih spomni na Simon & Garfunkla, kjer je za razliko od prvega albuma v ospredju Pecknoldov vokal, prevladujejo preproste melodije, vokalne harmonije štirih članov FF pa velikokrat dobijo vlogo posredovalca, imajo podaljševalno funkcijo ali pa služijo le kot melodična podlaga. Izjema je zasanjan vokalno harmoničen – mogoče res malce hipijevski – začetek pesmi The Plains/Bitter Dancer, V dokaz, da bi lahko album brez težav uporabili za zvočno podlago ob prebiranju znanstveno-fantastičnega romana, opisa popotovanja srednjeveškega junaka, ki se skozi divjerastno pokrajino prebija do svojega cilja, ob koncu osebnostno transformacijskega tripa pa ga seveda čaka svetla prihodnost ob zlatolasi kraljični, je inštrumentalna The Cascades. Tega Pecknold in druščina ob pisanju sicer ni imela v mislih. Poprej le-ta uteleša melodijo, ki jih spomni na Seattle, domače mesto, v okolici katerega je od 2009 nastajal material, ki sicer ni bil uvrščen na pričujoči album. Na trenutke melanholično razpoloženje ob koncu renovira optimistična Grown Ocean (uradni video je video material iz časa nastajanja albuma in zadnjih turnej lisičk) – želja sanje, kjer si deležen bistva vsega in največjega (življenjskega) miru, prenesti in jih izživeti tudi v realnosti.

FLEET FOXES – Grown Ocean

Helplessness Blues ni blues prejšnjega stoletja, niti ni nemočen. Prej je album Fleet Foxesov, ki pokaže, da imajo marsikaj za ponudit, da se ne vrtijo v začaranem krogu uspešnega prvega albuma, pokaže vodilno vlogo Robina Pecknolda in širši množici ponovno prodaja folk glasbo, a ne na račun prvega poslušanja. Pri albumu je treba malce vztrajati in ga jemati kot kakšen zlata vreden spominek. Lahko ga uporabiš za podlago ob delu, lahko pa se vanj poglobiš. Lahko ga imaš le na polici, lahko pa vsake toliko pošteno zloščiš in opaziš novo podrobnost, ki celoten spominek naredi nepredstavljivo bolj pomembnega.

OCENA:   4/5

POVEZAVE do FF:

lastfm

myspace

Advertisements

Robin Pecknold in Skyler Skjelset sta (kot je skoraj tipično) v obdobju srednješolskega šolanja v maternici rock glasbe Seattlu ugotovila, da ju združuje ljubezen do glasbe. Do folk, indie, rock glasbe. Nadaljevanje zgodbe nas preprosto pripelje do rojstva petčlanske skupine FLEET FOXES. Ene najbolj pomirjujočih folk skupin tega časa. Za leto 2011 je napovedan izid njihovega drugega albuma, zaradi česar se zdi edino primerno predstaviti in bralca skorajda prisiliti da brezkompromisno in z odprtim duhom posluša sicer že dobri dve leti star prvenec lisičk Fleet Foxes in jih končno tudi vzljubi.

Naslovnica LPja te poskuša popeljati v neko osnovno počutje, ki ga izžareva album. Uvodni pesmi Red Squirrel/Sun it rises (ter pesmi Heard them stirring) to še bolj popolno uspeva.  Scena: domačini ob nekem starem iz lesa za silo zgrajenem barčku prepevajo, ob tvojem prihodu v to majhno a produktivno vasico divjega zahoda. In tvoj prihod se sklada z jutranjo zarjo. V času predvajanja albuma ti popolnoma ničesar ne manjka, kljub temu, da  vsa zvočna podoba daje občutek dobe nekega leta izpred 1900. V tem malem navideznem mestecu in njegovi okolici doživljaš zimo, pomlad in delček poletja. Oziroma doživljaš odhod ljubega (prijatelja ali brata), hrepenjenje, poobčutiš obžalovanje, se vprašuješ o pravem bistvu ljudi (velikokrat vezano na družinske sorodnike, prej kot na partnerje) in seveda ljubezni nasploh. Mirni ritmi večine pesmi in večglasno skorajda ljudsko petje članov skupine sta tipična spremljevalca popotovanja, ki te pogosto zanese ali pa kliče nazaj iz  bližnjih gor. V dokaz da so fantje zverzirani, ponujam spodnji video predzadnje pesmi prvega cdja prvenca.

http://www.youtube.com/watch?v=FGcXyQxv_e4&feature=related (Fleet Foxes – Blue Ridge Mountains)

Posebni izvod albuma vsebuje dva CDja, od katerih ima prvi 11 vsebinsko zaokroženih pesmi. Drugi CDje (v posebni ediciji) je v bistvu njihov EP iz leta 2008 Sun Giant (kar je tudi naslovna pesem drugega albumčka v paketu), ki je nastal iz potrebe, da so fantje imeli vsaj neko ploščo za oboževalce tekom turneje po Ameriki. Izmed teh 5 oz 6 pesmi (odvisno kateri izvod imaš) zagotovo izstopa pesem Mykonos, za katero obstaja tudi uradni videospot.

Naj še omenim prvi EP Fleet Foxes iz leta 2006 imenovan Fleet Foxes, ki pa ga kar težko fizično dobiš v roke. Vse pesmi na njem so bolj radožive kot na EPju Sun Giant in brez večkratnega poslušanja je jasno, da so zgodba zase, ki bi najverjetneje resnično porušile zgodbo prvega albuma Fleet foxes iz 2008. She got dressed, In the hot, hot rays, Anyone who’s anyone in Textbook love so lahkotne ljubezenske zgodbe za sebe, ki so vredne poslušanja in zapašejo katerikoli dan.

Skupina petih Seattlčanov svojo glasbo jemlje in dela resno (že leto in pol čakamo na drugi studijski album!), poslušalec dobi kar pričakuje in dejansko se zgodba le stopnjuje, petje nikoli ne razočara, besedila niso pretirano nerazumljiva in se dotikajo popolnoma življenjskih zadev. Glasba ni naporna in gre hitro v uho. Tako kot pop folk glasba naj gre. Vsakomur, ki jim še ni namenil uro svojega življenja, jih resnično iz srca priporočam. Sploh na kakšno sončno nedeljo. FLEET FOYES si nedvomno zaslužijo štiri in pol zvezdic.

😀 😀 😀 😀 in pol

Povezave do Fleet Foxes:

uradna stran

wiki

last.fm


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements