Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Future Islands


Celje / Kino Metropol / 15. julij 2011

Ko se prvič odpravljaš na kraj glasbenega zločina, ki ga tvoja ušesa še niso ponotranjila, se še bolj zavedaš želja in vseh že obiskanih lokacij koncertov. Pričakuješ, da bo ozvočenje bore slabo, da bo nepopisna gneča ali pa bo prizorišče skorajda prazno, da se boš počutil kot tujec in boš ves čas koncerta upal, da bi se le-ta dogajal nekje drugje, mogoče celo raje na prostem. Kar se tiče nastopa izvajalca, pa stiskaš pesti, da bo imel moč izvesti najboljši nastop, ki bo prekašal vse že videne posnetke na spletnih omrežjih. Da ne bo dolgočasen, da bo vendarle spregovoril kakšno besedo in koketiral s publiko, predstavil kaj novega ali predrugačil kak aranžma pesmi.

Omenjene želje so rojile v možganih preden sem vstopila v celjski Kino Metropol, v pričakovanju post wave/dance glasbene skupine Future Islands iz Baltimorja, ki že nekaj tednov koncertirajo po Evropi. Ob enajsti uri zvečer se je prikupno intimno prizorišče v centru Celja napolnilo sintisajzerskega popa željne publike, ki je sodeč po majhnosti prostora lahko nadejalo osebnega stika z izvajalcem. In tega tudi dobilo. Samuel T. Herring (vokal in pristna interpretacija lirike), William Cashion (bas, akustična in električna kitara, vse v enem) in J. Gerrit Welmers (klaviature in programiranje zvoka) so tekom samostojnega nastopa v roku nekaj manj kot ure in pol predstavili vidnejše pesmi prvega (Wave like Home) in drugega studijskega albuma – posnetega dnevni sobi kjer fantje živijo (In Evening Air), kot tudi nekaj novih pesmi (Tomorrow, Grease …), nastalih med turnejami.

In če je tekom prvih pesmi publika bila relativno pri miru ter je z zanimanjem opazovala majhen oder, kjer je Gerrit ves čas statično pritiskal na tipke sintisajzerja, William deško pogledoval po publiki (a se pri tem ni pustil zmesti, temveč je umirjeno igral kitaro), pevec Samuel pa doživljajsko interpretiral pomenska in življenjska besedila, sta vsaj prvi dve vrsti zaživeli ob An Apology, Long Flight, Old Friend in Tin Man.

Ob tem je ne le publiki, tudi vokalistu postalo kaj hitro vroče, kljub temu pa je tekom petnajstih pesmi in dvema v dodatku sledila le en kratek premor, zapolnjen z bas jam sessionom in sanjavim indie ritmom. Več tudi ni bilo potrebno, saj so nekatere pesmi že same poskrbele za omehčanje ozračja in stiskanje tistih nekaj parčkov, ki so prisostvovali koncertu. Odlična gestikulacija Samuela, sinhronizirana z besedilom, in prilagoditev zvoka instrumentov prostoru, so pripovedno noto njihovih pesmi, sploh počasnejših, še bolj poudarile. Mlačnega naključnega poslušalca je skromen bend slej ko prej pridobil za svojega in ga vse do zadnje pesmi – primernega zaključka koncerta Little Dreamer iz prvega studijskega albuma – držal ter primerno vznemirjal.

Rahlo sanjavi pop osemdesetih, ki ga dopolnjuje bas kitara ter globok in enkratni vokal (spomin na New Order je neizbežen, a vendarle, verjemite, neka druga narava je v Future Islands), ki ali ga maraš ali pa ne, je v petek zvečer prežel Kino Metropol. Publika ni ostala ravnodušna, tudi skupina ne. Dobili so odziv na nov material in mi pristno izkušnjo post wava. Intimnost prizorišča in pevec sta pripomogla k pristnejšemu stiku. Včasih je enostavno – več.

OPOMBA: Recenzija objavljena tudi na RockOnNet (http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13639)

Advertisements

Rahlo sanjavi pop osemdesetih, ki ga dopolnjuje bas kitara ter globok in enkratni vokal (spomin na New Order je neizbežen, a vendarle, verjemite, neka druga narava prežema ta zvok in to energijo, ko jih vidiš v živo), ki ali ga maraš ali pa ne. To je kratek opis Future Islands glasbene skupine, ki je trenutno locirana v Baltimorju, Ameriki in jo tvori trojica leta 2005 razpadle skupine Art Lord & the Self-Portraits: Samuel T. Herring (vokal in pristna interpretacija lirike), William Cashion (bas, akustična in električna kitara, vse v enem) in J. Gerrit Welmers (klaviature in programiranje zvoka). Od januarja 2006 fantje samostojno ustvarjajo glasbo pod novim imenom Future Islands, največkrat pa se jih drži oznaka post wave, synthpop ter disco.


Prva studijska plošče Wave like home, izdana pri založbi Upset the Rythem leta 2008, je dobra iztočnica za uvod v njihov edinstven stil in bližnje spoznavanje z vokalom Samuela T. Herringa. Nadgradnjo v glasbenem oziru vsekakor predstavlja drugi studijski album In Evening Air, komponiran v dnevni sobi skupine v znani Marbu Hill soseski Baltimorja, izdan 2010 v okviru njihove nove založbe Thrill Jockey. Devet pesmi v 36 minutnem vrtincu spominov na osemdeseta z zvokom klaviatur, včasih tudi sprogramiranih, zasanjan indie čisti ritem bas kitar in lirična ekspresija ter nenavaden vokal, te popeljjoe v nov, umirjen, melanholično katarzični svet.


Uvodni pesmi albuma In Evening Air sta prijetna uvertura, kjer sta v ospredju sintisajzerska melodija in taktična bas kitara, stalnici glasbene podobe Američanov. Po Walking Through That Door, ki zanimivo predstavi občutke ob začetku razmerja, sicer obsojenega na propad, sledi bolj ritmična Long Flight, ki se bere kot avtobiografska zgodba varanja. Tin Man, prvi singl albuma, za katerega je založba Thrill Jockey v aprilu 2011 predstavila spodnji video, je ena najbolj izstopajočih pesmi albuma. Vokal stopi v ospredje in Samuel razkaže nenavadne zmožnosti tako interpretacije miselnega toka pesmi kot tudi lastnega vokala.

Future Islands – Tin Man

Težka vrata odprejo nežno melodijo za An Apology, nakar razburkana čustva obžalovanja podaljša inštrumentalna In Evening Air ter da odskočno desko za Swept Inside, eno mirnejših pesmi na albumu. V tem stilu nadaljuje tudi Inch of Dust. Ljubezenska lirika prežema res vse pesmi, je pa uspešno kamuflažirana v šop post wave mešanice vzponov in padcev. Pri čemer so pesmi, ki sledijo inštrumentalni sredici tiste mirnejše, kjer poslušalec poprej stopica iz leve na desno, Vireo’s Eye pa tista, kjer publika poskakuje v stilu videov angleške produkcije osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takšen občutek se prikrade že ob poslušanju albuma, nastop trojice v živo pa slutnjo le potrdi (Future Islands so bili v petek 15. julija 2011 gosti Kina Metropol, Celje). Album zaključi As I Fall, primerno bolj mirnih ritmov s sintisajzerskim vložkom slutnje melanholično ehovskega obupa, segajočega v neskončnost. V vrsti z Long Flight in Tin man ena izmed izstopajočih pesmi na albumu.

V juliju je založba benda na YouTube portalu predstavila še singl s prihajajoče plošče 7” – Before the Bridge.

Future Islands – Before the Bridge

Future Islands je eden tistih bendov, ki jim je vredno dati priložnost, tudi če nisi domač v spominu na sintisajzersko glasbo preteklih desetletij in ti ambientalne glasbene podlage ne vzburijo ušesnih brbončic. Sporočilnost je tako preprosta in pristna, v živo se o tem le še bolj prepričaš, da nekaj in skuša naučiti tisto nekaj, kar nam manjka v medosebni sferi danes. Manj je lahko več.

OCENA: 4/5

POVEZAVE do FUTURE ISLANDS:

uradna stran

wiki

myspace

last.fm


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements