Morning Nightcap

Posts Tagged ‘glasba


SUPERBEND ali THEM CROOKED VULTURES!

Tri velika imena rock glasbe naše dobe so se leta 2009 povezala v  projekt, ki ima pridih novega in je drugačen od vseh poprej znanih projektov ali pa dolgoletnih (še) delujočih skupin članov Them Crooked Vultures. Superheroji glasbe, vsak na svoji muzi (beri: inštrumentu), Josh Homme (Queens of The Stone Age, Eagels of Death Metal),  John Paul Jones (Led Zeppelin) in Dave Grohl (Nirvana, Foo Fighters) so s TCV ustvariti melodično desert stone rock mineštro, ki te pusti hladnega le v primeru izgube sluha. Tako preprosto.

V bistvu je nekaj popolnoma normalnega, da imajo glasbeniki, ki jih lahko označimo za umetnike, potrebo po novosti in nadgradnji. Grohl in Homme se sicer poznata (sodelovanje pri QOTSA, Foo Fighters albumu) in podobno je Jones basiral pri Foo Fighters albumu In Your Honor, a vsi trije so se za isto mizo (ob praznovanju 40 rojstnega dne bonbnarja Grohla) srečali komaj v začetku leta 2009 in nemudoma pričeli improvizirati v Joshovem studiu od februarja do junija istega leta. Produkt je prvenec (dejstvo je, da bo sledil še kakšen album)  z nič kaj kompliciranim imenom Them Crooked Vultures.

13 pesmi na albumu je polnih rock ritmov, desert rock influenca je jasno nakazana, blues zasanjanost se tudi prikrade vsake toliko. Trojica je s skupnim delom poskrbela za glasbeno podobo in album tudi producirala, ob preletu besedil pa ni težko ugotoviti, da je le-te spisal Homme. So na trenutke iracionalna, povezana z temnimi platmi človekove duše, nekoliko darkerska in obscena torej. Najverjetneje se zato prilegajo zvoku, ki te premami in te drži v krempljih večino albuma.

Prvi singel New Fang (tretja pesem na albumu, ena izmed izstopajočih) je izšel že novembra 2009 in nakazal na zvočno podobo projekta. Rock funk, Joshuovo Elvis-like cviljenje, brezhibno bobnanje Grohla in sproščena a ne prelahka bas kitara Johna.

Them Crooked Vultures – New Fang (v živo, BBC studio)

Če je poslušalcu videno in slišano všeč, mu bo zagotovo v veselje poslušati večino preostanka albuma. No one loves me and neither do I, Mind eraser (no chaser) in spodaj dodani pesmi Scumbag Blues ter Caligulove spadajo v enak krog: hitrejši ritmi, veliko zabavnega ubiranja bas strun in lahkotnih besedil.

TCV- Scumbag Blues (v živo, Köln 2009)

Meni osebno še ena boljših mojstrovin TCV – Caligulove ( v živo, Köln 2009)

Preostale pesmi so narejene po enakem kopitu. Preseneča melodičnost, s katero se preigravanje posameznega inštrumenta v rokah priznanih glasbenikov sklada v harmonično celoto. Tudi če je na delu neka melanholija in so ritmi počasnejši, besedila pa res nekoliko bolj globja ( Bondaliers, Warsaw or the First Breath You Take After You Give up) ali pa se gre za popolno opisovanje magične izkušnje opitostii od tega ali onega (Interlude with Ludes), pesmi so zanimive in poslušljive. Ne gre za instant hite. Nekatere je potrebno poslušati znova in znova. In končno ti je tudi ostala polovica albuma všeč – morebiri res šele že en mesec. Mogoče ti pa niti ni. Važno je, da jim daš možnost.

Superskupina – nadimek medijev – Them Crooked Vultures so (bili) nekaj novega, narejenega na starih tirnicah. Zveneča imena obljubljajo nadrealno izkušnjo in res, približek tega poslušalec ob poslušanju prvega albuma tudi dobi. Sami nastopi v živo (tukaj se trojici pridruži še Alain Johannes) so očividno izpopolnjeni v onemoglost in gledalec dvorane nikakor ne zapusti ravnodušen. Ocena albuma ni presenečenje: štiri zvezdice.

😀 😀 😀 😀

Ostale povezave do THEM CROOKED VULTURES:

uradna stran

myspace

last.fm

wiki

Advertisements

Robin Pecknold in Skyler Skjelset sta (kot je skoraj tipično) v obdobju srednješolskega šolanja v maternici rock glasbe Seattlu ugotovila, da ju združuje ljubezen do glasbe. Do folk, indie, rock glasbe. Nadaljevanje zgodbe nas preprosto pripelje do rojstva petčlanske skupine FLEET FOXES. Ene najbolj pomirjujočih folk skupin tega časa. Za leto 2011 je napovedan izid njihovega drugega albuma, zaradi česar se zdi edino primerno predstaviti in bralca skorajda prisiliti da brezkompromisno in z odprtim duhom posluša sicer že dobri dve leti star prvenec lisičk Fleet Foxes in jih končno tudi vzljubi.

Naslovnica LPja te poskuša popeljati v neko osnovno počutje, ki ga izžareva album. Uvodni pesmi Red Squirrel/Sun it rises (ter pesmi Heard them stirring) to še bolj popolno uspeva.  Scena: domačini ob nekem starem iz lesa za silo zgrajenem barčku prepevajo, ob tvojem prihodu v to majhno a produktivno vasico divjega zahoda. In tvoj prihod se sklada z jutranjo zarjo. V času predvajanja albuma ti popolnoma ničesar ne manjka, kljub temu, da  vsa zvočna podoba daje občutek dobe nekega leta izpred 1900. V tem malem navideznem mestecu in njegovi okolici doživljaš zimo, pomlad in delček poletja. Oziroma doživljaš odhod ljubega (prijatelja ali brata), hrepenjenje, poobčutiš obžalovanje, se vprašuješ o pravem bistvu ljudi (velikokrat vezano na družinske sorodnike, prej kot na partnerje) in seveda ljubezni nasploh. Mirni ritmi večine pesmi in večglasno skorajda ljudsko petje članov skupine sta tipična spremljevalca popotovanja, ki te pogosto zanese ali pa kliče nazaj iz  bližnjih gor. V dokaz da so fantje zverzirani, ponujam spodnji video predzadnje pesmi prvega cdja prvenca.

http://www.youtube.com/watch?v=FGcXyQxv_e4&feature=related (Fleet Foxes – Blue Ridge Mountains)

Posebni izvod albuma vsebuje dva CDja, od katerih ima prvi 11 vsebinsko zaokroženih pesmi. Drugi CDje (v posebni ediciji) je v bistvu njihov EP iz leta 2008 Sun Giant (kar je tudi naslovna pesem drugega albumčka v paketu), ki je nastal iz potrebe, da so fantje imeli vsaj neko ploščo za oboževalce tekom turneje po Ameriki. Izmed teh 5 oz 6 pesmi (odvisno kateri izvod imaš) zagotovo izstopa pesem Mykonos, za katero obstaja tudi uradni videospot.

Naj še omenim prvi EP Fleet Foxes iz leta 2006 imenovan Fleet Foxes, ki pa ga kar težko fizično dobiš v roke. Vse pesmi na njem so bolj radožive kot na EPju Sun Giant in brez večkratnega poslušanja je jasno, da so zgodba zase, ki bi najverjetneje resnično porušile zgodbo prvega albuma Fleet foxes iz 2008. She got dressed, In the hot, hot rays, Anyone who’s anyone in Textbook love so lahkotne ljubezenske zgodbe za sebe, ki so vredne poslušanja in zapašejo katerikoli dan.

Skupina petih Seattlčanov svojo glasbo jemlje in dela resno (že leto in pol čakamo na drugi studijski album!), poslušalec dobi kar pričakuje in dejansko se zgodba le stopnjuje, petje nikoli ne razočara, besedila niso pretirano nerazumljiva in se dotikajo popolnoma življenjskih zadev. Glasba ni naporna in gre hitro v uho. Tako kot pop folk glasba naj gre. Vsakomur, ki jim še ni namenil uro svojega življenja, jih resnično iz srca priporočam. Sploh na kakšno sončno nedeljo. FLEET FOYES si nedvomno zaslužijo štiri in pol zvezdic.

😀 😀 😀 😀 in pol

Povezave do Fleet Foxes:

uradna stran

wiki

last.fm


*Recenzija za vse in za nikogar*

Odpiram novo kategorijo in si zastavljam načrt – v roku enega leta spoznati čimveč nove glasbe in je hkrati popolnoma laično predstaviti na tem blogu. Moj izkupiček bo velik: spoznavanje glasbe, širjenje lastnega glasbenega spektra in nenazadnje urjenje v kritiki. Če komu s tem polepšam dan, če kdo dobi idejo, če kakorkoli prispevam k širjenju in poglabljanju znanja in okusa – SUPER. Če ne pa imam že sama od tega dovolj.

So, let’s begin. 😀

PS – Video ali zvočno gradivo, posredovano na tem blogu NASPLOH ni moja last (seveda). Razen, če je tako navedeno.


Od nekdaj imam določene ‘strahove’. Gre po principu ”upam, da se mi ne zgodi, ker ČE se…. bože mili, NE”.

Eden teh je izguba sluha. Ne vem kdaj pri pameti se mi je ta misel sploh pojavila, a že od malih nog preveč cenim ušesa. No, obnašam se  ravno ne  tako – pretirano poslušanje visokofrekvenčne glasbe ultra na glas prek slušalk, ki se oreng zataknejo v uho, najverjetneje ne vpliva pretirano blagodejno. A ok.

Ta večer sem videla enega možnih odzivov. Temleji na resnični zgodbi nekega Češkega DJ-ja. Baje. Govora je o Franku Wildeju, Dj na slavni Ibici, ki je noro zaželjen, a tekom več kot 10 letne kariere dejanko izgubi sluh. ni treba poudarjati, da so k temu pripomogli droge, v takšnih količinah, da je joj. Pa seveda izpostavljenost bučni elektro glasbi, over and over again. No, tip torej ogluši,  doživi pshilični kolaps, se po določenem času zadevanja in čudnih transov ter bojev z zadetim medvedom spravi k sebi. Ko si v krizi, tistem ‘temnem kraju’,  pač vsak rabi nek svoj čas, da se iz tega (v tem primeru oblazinjene sobe) izvleče. Po tem pa seveda over-happy ending: Frankie se nauči brati z ustnic, ob tem sreča ljubezen življenja in končno se nauči s pomočjo preostalih čudtov ponovno dojemati glasbo. In jo seveda ponovno ustvarjati.

Tizer za It’s all gone Pete tong (fraza, da je vse šlo narobe..):

Ne bi vedla kaj me točno moti na filmu. Mogoče to, da je nekako predvidljiv. Kljub temu: vreden ogleda.

In ker se vse suče okrog elektronske glasbe dodajam eden meni osebno boljših komercialnih komadov:

Eric Prydz – Pjanoo


Vsake tolko obstaja neka stvar (predmet ponavadi) ali pa dogodek ali pa pač nekaj, česar si srčno želiš. Za kar bi stiskal dnarce, ne jedel brie sira in ne pil rumenega muškata in ne šel na pijačo s prijatelji (ok, to bi mogoče šlo skozi kak teden, pol pa bi že bla kriza).

Moja želja (polek zimskih gojzarjev – BREZ HECA) je še en koncert slovenskega elektronika, instrumental, synth pop dua SILENCE. Opravičujem se, če ju nisem pravilno uokvirla z glasbenega vidika. Po moje najbolje, če ju vsak za sebe. Predvsem pa je fest zaželjeno, da se ju že enkrat malce bolje spozna, da domača scena uvidi, da premore kaj več kot le …. (ne da se mi kritizirat nečesa, česar dejansko ne moremo imenovati glasba).

V glavnem: PROSIM PROSIM PROSIM… Silence, kak koncert (podoben tistemu poletja 2008 v celjskem lapidariju), na Štajerskem koncu po možnosti. Pa upam da ni preveč, če si to želim v roku pol leta?! 😀

PS – Album Vain je definitivno med mojimi top 10. Osebnostna rast, spomini..



Pesem bojda tudi posvečena prehitro minulemu River Phoenixu. Odlična. boljše kot marskihaj, izdano po letu 2000 (al kdaj je že bil Californiwhatever album).

Tukaj je seveda še Wraped (in Myy friend, pa Breaking the girl..). Za hec sem skušala najt video te pesmi. Ko sem bila še mičkena, se mi je zdel video uberfriki.. To je blo takrat. No, žal ga na YT ni za najt. Najde se pa to:


Že ko sem mislila, da me noben trip-potovanje ne more vreč s tira. Vsaj ne več…  B U M.

Pride dan, ki mi rahlo zamaje temelje. Pa ok, nič tak slabega…recimo da me je še vedno bolestno strah potovanja torej 🙂  Odkrito: avtobusa. 😀

A tale creme de la creme po imenu Festival EXIT 2010, ki me čaka spodaj na Petrovaradinski trnjavi je vreden tega nemira zadnjih dni.  Poleg tega mam najbolj čargersko dušo življenja sabo 🙂

Torej: nemir – Petrovaradin – čevapi – pivo – G L A S B A – več in vedno več bog ve česa in manj, najmanj, nič spanja 🙂

in ne pozabit… :

I’m just …. like….. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA 😀

Još jedan dan… još jedan dan… 😀


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements