Morning Nightcap

Posts Tagged ‘glasbena recenzija


Vizualna ali lirična razuzdanost v glasbi, sploh v R&B, ni novost, zapeljiva, temačna razuzdanost brez žaljivih besed, kije v manj kot pol leta preplavi internetne glasbene bloge, pa je. V začetku leta 2011 še neznan izvajalec The Weeknd namreč ponudi zanimivo izkušnjo: čutno in z mislijo na seksualnost nabito atmosfero, R&B ritem s ščepcem danes tako zaželenih generičnih ritmov, opolzka besedila, ki opevajo vse tisto, česar po navodilu staršev najstniki naj ne bi počeli in vsaj v prvi polovici leta delno anonimnost človeka za imenom. Kdor je elektro R&B glasbeni projekt (na podlagi PR podaljškov Tumblrja in Twitterja) povezoval z mladim in vse navzočim Drakeom, se ni pretirano zmotil. Enaindvajsetletni Abel Tesfaye, prav tako Kanadčan, ima prvemu podoben visok tenor, oba pa posegata v vode soula, vsak na svoj način. Tesfaye, fant kaljen v rap skupinah, si je do letošnjega leta pridobil nekaj producentskih izkušenj in nočno dogajanje (sicer človek lahko le upa da vse opisano na albumih ni stvar vsake noči) obelodanil v glasbeni trilogiji.

V samozaložbi oz. pod psevdonimom XO je na svoji internetni strani 21. marca ponudil prvi del omenjene sage House of Balloons, s katerim je bil nominiran za kanadsko nagrado Polaris Music Prize 2011, a Kanada še očitno ni bila pripravljena na razodetje te narave. Devet pesmi, katerih producentska botra sta Kanadčana Martin ”Doc” McKinney in Illangelo (podobno delo opravil za Drakea), gradi na temačni in zapeljivi atmosferi, primerni za osvajanje partnerja ali pa odpadniško hedonistično okajanje v zakotnem delu sofisticiranega kluba. Tudi samplanja ne manjka: Tesfaye si je sposojal od pokojne R&B pevke Aaliyah, sanjavega pop dueta Beach House, post punkerjev Siouxsie and the Banshees in Cocteau Twins.

Sledi skoraj petdeset minut dobro zamaskiranega počasnega drum and bass, ki ga zdaj vodi, zdaj dopolnjuje Tesfayetov nežen, skorajda otroško visok vokal. Prva pesem albuma High for This ponudi ravno to in še več. Brez težav si predstavljam, da vezanemu človeku povzroči moralnega mačka, ob enem pa brez sramu vključuje uporabo čudežne tabletke, praha ali podobnega. Vrata do Mr. Hyda so odprta. Nič manj zapeljiva ni What you need, čeprav ostaja v počasnejšem ritmu. Hip-hop narava in punk melodika je odlično zlita v House od Ballons/ Glass Table Girls. Če te zanima, kakšne misli ti ostanejo po takšnih nočeh, poslušaj The Morning, kako (morebiti) The Weeknd zapeljuje Loaf Music, kakšne misli ostanejo po srečanju ”le za eno noč” Wicked Games in kakšne ko zmeden človek po prevari/uporabi pride k sebi Coming Down. Drzno realistična in morbidna The Party & The After Party lahko da opeva uporabo trde droge ali spolnost, na vsak način pa lirično drži temačno atmosfero albuma, ovito v nežne melodije. Skratka, prvi album trilogije je kot priročnik ali odprto okno v zapeljiv in omamljen svet, možen tako preko luže kot tukaj. Konceptualen album, ki v glasbenem smislu sicer ne ponuja nekega presežka in ni material za radijske postaje, je pa njegova vrednost ravno v trem, da je na nek srhljiv način intimen in le tvoj.

The Weeknd – High for This

The Weeknd – House of Baloons/Glass Table Girls

The Weeknd – The Knowing

SOUNDCLOUD povezava do prve plošče House of Balloons:

OCENA albuma: 3, 5/5

POVEZAVE do THE WEEKND:

uradna stran

soundcloud

tumblr

lastfm

youtube kanal

Advertisements

”Kje lahko slišim kaj dobrega, starega rock and rolla, čistega v obliki, ki ni zatežen (in ne klinči o vseh tegobah tega sveta), ne vključuje miselne slike histeričnih najstnic (če že, so pa te iz čistega heca prisotne v videospotu) ali zloglasnih čupavcev, poleg vsega pa me spravi na plesišče?” Skratka rock and roll, ki se ne prodaja kot znamka, iz kitar benda, ki ne ustvari novega albuma le na povelje založbe ter jemlje resne teme iz življenja ter jih preobleče v lahkotne melodije in ‘možgani na piši’ tekst. Do svojega šestega albuma Brothers (2010) relativno neznan blues-rock duo The Black Keys iz Akrona (Ohio), danes Nashvilla (Tennessee) je moj odgovor na zgornje vprašanje. Tridesetletnika sta indie sceni ali pa bolj zahtevnim poslušalcem rock glasbe (kakor vzamemo) sicer poznana, desetletnico obstoja pa sta obeležila z Brothers, ki jima je prinesel kar tri Grammyje (najboljši nastop za naslovno pesem albuma ‘Tighten Up’, najboljši alternativni album in pakiranje le-tega). Bluesa je sicer že s to ploščo vedno manj, je pa zato doza neokrnjenega rocka večja.

El Camino (pot ali pa tip prevoznega sredstva, pol avto, pol tovornjak) črpa iz The Black Keys tradicije: malce razvlečeni kitarski rifi in blues umeščeni bobni, a pušča počasno ritmiko, baladno rockabilli ozračje in kvazi soul jamranje nekje odzadaj. Po treh ali štirih posnetih pesmih je bilo Danu Auerbachu (vokal in kitara) in Patricku Carneyju (vokal, bobni) jasno: cilj je stari rock and roll občutek, ki temelji na harmoniji bobnov in kitare. Melodija. Zaradi promocije do tedaj najuspešnejšega albuma se je snemanje zavleklo na več kot 40 dni, kar je zanju netipično. Sploh je šel duo pri El Caminu izven svojega okvirja: brez vnaprej pripravljenega materiala sta vse ustvarila v Easy Eye Sound studiu od Auerbacha, dala prvenstveno vlogo instrumentom in melodijam, sprejela Briana Burtona aka Danger Mause kot tretji člen pri ustvarjanju besedila in produkciji. In 6. decembra 2011 pri Nonesuch Records izdala enega najboljših rock albumov tega leta.

Za The Black Keys, ki ju je še nedolgo nazaj bolj kot kako postaviti odrske luči skrbelo kako sploh priti do koncertnega prizorišča, je bila turneja v letu 2010 in 2011 izvor razodetja, učinki katerega so vidni pri izbiri imena albuma (srečanje Chevroletovega El Camino modela je pričaral spomin na njuno prvo koncerto kripo) kot tudi pri tempu 11 pesmi. Čeprav jima na nastopih pomagata John Wood na kitari in orglah ter Gus Seyfert na basu, je postalo jasno, da želita počasne ritme zamenjati s hitrejšimi. Odziv publike je torej pomemben. In očitno je, da plesni zvok rock and roll kitar ter vzporedno bolj energično bobnanje spodbudi sunkovito premikanje glave, po prvem singu in pripadajočem videu za pesem Lonely Boy sodeč pa tudi energično mešanico Fresh Prince + Michael Jackson plesa. Udarnega bobnanja ne manjka v nobeni pesmi. Tudi orgle, zvončki, tlesk rok in zborovsko petje je ključna sestavina in svež dodatek producentske roke Burtona (Dead and Gone), sicer tudi producenta petega studijskega izdelka Attack & Release. The Clash, T. Rex in The Beatles ne morejo zameriti, če so omenjeni kot referenca, da se pa četrto pesem Little Black Submarines na medmrežju primerja z Led Zeppelinovo Stairway To Heaven je kvečjemu dobra prognoza za njen že ob prvem poslušanju kulten značaj. V stilu pop Pulp Fiction ima Stop Stop dober potencial pristati na radijskih postajah. Izstopajo še uporaba talkboxa (deformator vokala ob pomoči instrumenta) v Money Maker ter počasnejša r&b in v vokalu falsettna Sister, ki ima sestro v reggae Hell of a Season. Besedila pesmi so v The Black Keys stilu enostavna, ne nanašajoča se na resnične pripetljaje, a tisto iz zadnje pesmi ‘Don’t let it be over’ obtiči v ušesu. Ne, za Auerbacha in Carneya ni konec, kvečjemu je El Camino preboj na komercialno tržišče ter začetek nove rock odisejade.

The Black Keys – Lonely Boy

The Black Keys – Little Black Submarines

OCENA ALBUMA: 4 / 5

POVEZAVE do THE BLACK KEYS:

uradna stran

stran založbe

myspace


Nekateri prisegajo na enostavno in neposredno. Drugi ljubijo red znotraj kaosa in znajo iz klobčiča modernega, starega, gledališko dramatičnega in kot v Hadu temačnega splesti ravno prav umerjeno osebnoizpovedno zgodbo, s katero se lahko poslušalec poistoveti. Florence Welch, 25 letna rdečelaska porcelanaste polti, prototip sodobne ”briga me” hipsterke, vsaj na videz ni imela nič kaj pretresljivega otroštva. Da jo lirično gledano zanimajo bolj težke teme (smrt, trpljenje, izdaja, ljubezen), ki so bile in zmeraj bodo del človeških zgodb, torej ni za pripisati njenemu odraščanju, sicer pa tudi v intervjujih prej daje vtis uglajene in sramežljive, kot pa zatežene in destruktivne osebe. A tiha voda bregove dere in videz vara pravijo. Florence + the Machine so že pred izidom prvenca Lungs leta 2009 napovedali blestečo kariero, pevko in akumulator Welchovo pa primerjali z Kate Nash in Kate Bush.

Tudi tokrat je pod založbo Island Record 31. oktobra 2011 izšel drugi studijski album naslovljen Ceremonials. Welchovi na albumu in v živo pomagajo še Isabella ”Machine” Summers (ob prvem nastopu leta 2006 sta s pevko skovali ime) na klaviaturah, Robert Ackroyd kot kitarist, Chris Hayden kot bobnar, Mark Saunders kot basist in Tom Monger ob nepogrešljivem dodatku po večini avtorske glasbe – harfi. Za temačen, stilsko bolj usmerjen in dodelan album, ki se ponovno loteva bolečih življenjskih tem, je v producentskem smislu odgovoren Paul Epworth (zaslužen za produkcijo materiala izvajalcev Adele, Cee Lo Green, Block Party in Kate Nash …), kot pri prvencu pa so mu pomagali James Ford, Eg White in tokrat še Summersova in Kid Harpan.

Odločitev ostati pri poznanem producentu na domačih angleških tleh, se je Welchovi s tem albumom zagotovo obrestovala. Še površinskega dobrovoljčka globina razmišljujoče mlade ženske, njena brezkompromisna iskrenost (”Cause it’s so easy to sing it to the crowd, but it’s so hard, my love to say it to you, all alone” v No Light, No Light) in ostrina, s katero opazuje odnose med ljudmi sploh v ljubezenskem smislu (večina pesmi), v kombinaciji z mističnimi brezčasnimi melodijami, zdaj skoraj plemenskimi (What the water gave me, Heartlines), drugič v tipu uvodne pesmi v kako serijo (Lover to Lover), spet drugje cerkveno zastrašujočimi (Seven Devils) enostavno očara. Čutna besedila in ognjene melodije te imajo naslednjih 55 minut v primežu. Lahko tudi za dobro uro in pol, v kolikor imamo v roki Deluxe verzijo dodatnim materialom:  pesmi Remain Nameless, Strangeness and Charm, Bedroom Hymns, Lanscape in akustične verzije. Album odpre pesem Only If For a Night. Naslov tokrat ne sme zavesti, saj se besedilo nanaša na Welchino preminulo babico. Po sebi so karakteristike že tukaj podane:eksplozivni a preprosti refreni, večkrat zborovski, kitara, bobni, violine in harfa so najpomembnejša glasbila, pevka pa pogosto preizkuša zmožnosti lastnega vokala. Ki postaja vedno boljši. Sledi 14. septembra izdan drugi singl Shake it Out, ki spomni na znano Dog Days Are Over in govori o grehih.

Florence + the Machine – Shake It Out

What the Water Gave me je prvi uradno izdan singl (23. avgust) in že druga pesem albuma, ki se jo brezkompromisno zapiše pod uspešnice albuma. Izmenično tiho in glasno petje te prenese do eksplozije Welchinega in zborovskega petja iz katere kot da bruha neko veselje. Čeprav je naslov pesmi vezano na sliko Fride Kahlo in je inspiracija za besedilo samomor Virgine Woolf.

Florence + the Machine – What The Water Gave Me

Never let me go nadaljuje začrtano atmosfero v bolj mirnih a temačnejših vodah. Breaking Down in Lover to Lover sta nekoliko izvenserijski in služita čustveni sprostitvi pred čustvenim orkanom preostankom dvanajstih pesmi. 18 novembra izdan tretji singl No Light, No Light z organsko cerkveno melodiko se vije okoli ljubezenske tematike na pretresljivo osebnem nivoju.

Florence + the Machine – No Light, No Light

Težki bobni, zastrašujoči toni klavirja, subtilna elektronska podlaga, hudičevo zapeljiv Welchin vokal, zdaj nizek, naslednjič boleče visok, so dobra popotnica na prvo branje poduhovljene pesmi Seven Devils. Opomba: ne gre se za verovanje v na primer protestantskem smislu, temveč bolj za ‘new age’ intimno obliko vere (jasno tudi v zadnji pesmi albuma Leave my Body). Med preostalimi izstopa še bolj optimistična Spectrum, pesem o duhovih ali o neverjetni moči, ki ti jo lahko da ljubezen.

Florence + the Machine – Seven Devils

Rast izvajalke, večja trdnost v glasbeni usmeritvi in človeška zmes teme in ljubezni, ki ju spremljajo zanimiv vokal, zborovsko petje, klavir in ostala godala odtehta bežen občutek ponavljanja melodije in tistih nekaj pesmi, ki ne gredo takoj v uho. Ceremonials je eden najboljših indie pop alternativnih albumov leta 2011 v sekciji glasbenih izvajalk.

OCENA albuma: 4,5 / 5

POVEZAVE:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace


Trinajst let obstoja, enajst let od izdaje prvenca Parachutes, katerega pesmi so glasbene podlage filmov še danes, dobitnik mnogih različnih glasbenih nagrad (Brit, Grammy in EMA Awards) in Viva la Vida. So eden najbolje prodajanih britanskih pop rock izvajalcev, ki so jih sprva klišejsko, a po albumu X&Y upravičeno primerjali z U2. Arenski pop z melodijami, ki naj bi šle hitro v uho, pustile pridih melanholičnega a so melodično gledano optimistične, vse pa te vodijo do na prvi pogled samozavestnega pevca Chrisa Martina. V smislu notranje organizacije demokratično urejeno skupino Coldplay sestavljajo še Guy Berryman, Jonny Buckland in Will Champion. Konec učnih lekcij za bralca, a ne konec le-teh s strani ene najbolj priljubljene ali osovražene komercialne skupine 21. stoletja.

Po treh letih je 24. oktobra 2011 na police glasbenih trgovin prišel peti studijski album Mylo Xyloto. Ne se pretirano ubadati s pomenom besedne zveze, ker je ta nima. V različnih intervjujih, kot tudi na izvajalčevi internetni strani (trenutno posvečeni izključno zadnjemu izdelku), kjer med drugim ponujajo funkcijo ‘Orakelj’ (enaka funkcija kot pri starih Rimljanih), zvemo le, da je ime spontano prišlo med kandidate za naslov albuma in po dveh letih (najverjenteje zaradi neobstoja povezave do česarkoli) v tej tekmi zmagalo. My-lo(w)-zy-letoe (izgovarjava) je sicer konceptualni album o dveh zaljubljencih s srečnim koncem, h kateremu v obliki miselnega vzorca spadajo pojmi ljubezen, odvisnost, pisani ameriški grafiti (paradni konj vizualne umetniške podobe albuma), protinacistično gibanje münchenskih študentov Bela roža (povezava ni popolnoma jasna), kritikom ljuba ameriška televizijska serija The Wire in britanski vsestranski glasbenik Brian Eno, ki je že dva albuma intelektualni in duhovni mecen. Njegovo delo so v večini sicer ponovno prevzeli že znani producenti Markus Dravs, Daniel Green in Rik Simpson.

In v čem je učna lekcija, ki nam jo kar v 83.000 digitalnih izvodih prodan album in to v prvem tednu izdaje, poskuša naložiti? Da alternativni pop živi in se njegove meje raztezajo. Seveda so to pokazali že drugi izvajalci. A kdo bi si mislil, da na album, poln prijetnih coldplajskih melodij, ki jih popestrijo klaviaturski elektro vložki tipa osemdesetih, spada tudi duet s ženskim glasom. In če te dni niste prebirali medijev, dam le nekaj sekund, da pomislite na žensko ime popularne glasbene industrije, ki prihaja iz Barbadosa. V morebiti novem radijskem hitu je Princess of China nihče drug kot Rihanna z nekoliko manj volančkastim vokalom. Štiriinštirideset minut trajajoč album razkrije še nekaj sposojanja od drugih, česar se ne skriva: zgoraj omenjena pesem ki posega na r&b področje ima sample pesmi Takk od Sigur Rosa. Ritmo de la Noche so uvodni ritmi mladostniškega in optimističnega prvega singla plošče Every Teardrop is a Waterfall, zadnja nič kaj vpadljiva pesem Up with the Birds pa sposoja od Brian Mayja in Leonarda Cohena.

Septembra izdan drugi sing Paradise ponuja zmes orkestralnega (vpliv Ena), je uspavanka z zborovskim refrenom ki spremlja Martinov falsetto.

Slednjega je manj kot v starejšem materialu, morebiti pa pevec bolj zaupa svojemu vokalu (pop ljubezenska Us Against the World in akustična U.F.O). Coldplay se poleg spogledovanja z r&bjem v pesmi o razhodu Up in Flames nagibajo tudi k indie popu v še najbolj energični Hurts like Heaven in bolj jezni Major Minus. Za občasne počitke med vsem optimizmom in popom pa poskrbijo instrumentalne minutne pesmi.

Glede na prodajo in odziv v medijih ter elektronskih socialnih omrežjih je morebiti še največja lekcija kar ta, ki so si jo fantje dali sami. Ostati v pop vodah, jih tu in tam malce začiniti ter prepevati preprosta po večini optimistična besedila. Več kot očitno to večina poslušalcev želi. In za koga ustvarjati glasbo, če ne zase in za oboževalce.

OCENA albuma: 3 / 5

POVEZAVE:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace


Resna, eksplozivna new-disco -elektro polbrata Daft Punka sta se vrnila. Štiri leta nazaj sta ustvarila prostor za križ na house  plesišču, odbiti ritmi, zmešani z rock temami pa so v obliki D.A.N.C.E in DVNO zašli tudi v ušesa vsakdanjega človeka. Francoski duo Justice v vmesnem času ni miroval: izdala sta kočljiv video za singl iz prve plošče Stress (delo francoskega režiserja Romain Gavrasa), bila nominirana in prejela MTV EMA nagrade za najboljši video in grammyja za remiks MGMT pesmi Electric Feel. Gaspard Auge in zgovornejši Xavier de Rosnay sta sicer povprečna izvajalca elektronske glasbe, oblečena v usnjene jakne, s cigareto v roki, ki živita za zabavo in jo z udarnimi a preprostimi melodijami dejansko ustvarjata.

A če smo z drugim studijskim albumom Audio, Video, Disco, izdanim 24. oktobra 2011 pri Ed Banger Records pričakovali povratek v enakem stilu, smo pričakovanja postavili rahlo napačno. Ta, ki pa ju je že poprej maral zaradi implementacije (indie) rock ali pop elementov, bi ju sedaj skorajda moral ljubiti. Tudi na drugi plošči sta vokale zaupala drugim izvajalcem (Ali Love gostuje v Civilization, Vincent Vendetta v Ohio ter Morgan Phalen v On’n’On in New Lands), sta pa tokrat posegla tudi po glasbenih instrumentih.  Piano in kitara sta postala najboljša prijatelja, Garage Bend pa je izgubil vlogo. Auge in de Rosnay sta čisto preprosto želela ustvariti  nov album: ne drugačnega, ne podobnega, le preprosto nadaljevanje. Pri tem jima je uspelo agresivnejši noči (Cross) dati drugi pol –umirjen dan (Audio,Video, Disco).

Vsekakor se poslušalec tekom nekaj več kot štiridesetih minut ne more otresti občutka, da se sooča z omehčano različico Justice. Na račun enostavne, mehkejše in ne ravno disco orientirane glasbe sta se Francoza zatekla k rocku, natančneje arena oziroma progresivnemu rocku. Če si predstavljamo zvok igrice Super Mario, dodamo teženje k tehnično bolj dovršenemu igranju kitare in daljšim pasažam a vse skupaj pomočimo v ojačene base, dobimo splošno sliko Audio, Video, Disco. Horsepower,Canon, Brainvision, Parade so v tem košu. Ob bok bolj plesnim in komercialnim D.A.N.C.E iz prvega albuma lahko postavimo prvi singel albuma Civilization.

Justice – Civilization

Funk pop bomba, ki poslušalca preseneti, je kolaboracija z gostujočim vokalistom Ohio, sledi nekaj elektronskih vložkov in ponovna doza sladkorja z On’n’On. Večina preostalega materiala deluje kot kalejdoskop glasbene zgodovine sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pred popolnim padcem v preteklost nas obvarujeta Helix (hitrejši tempo in več življenja) ter zadnja pesem istoimenskega albuma Audio, Video, Disco, sicer drugi uradni singl plošče.

Justice – Audio, Video, Disco.

Dejstvo je, da sta Justice z drugim albumom naredila precejšen odmik od podobe, ustvarjene s prvim. Drži, da je bil tudi prvi album deležen kritike, šele kasneje pa je sledilo odobravanje. Kakorkoli, ob Audio, video, Disco se nam neizbežno postavi vprašanje: ali je bolj pomembno slediti trendu v glasbeni industriji in ustvarjati za poslušalca ali raje ustvarjati zase. Auge in de Rosnay stopicata po drugi poti in prepuščata ocenjevanje poslušalcem. In ker nam puščata svobodo, lahko s še bolj mirno vestjo rečemo, da nam preprostost plošče naredi le-to nezanimivo.

 

 

 

OCENA albuma:  2/ 5

POVEZAVE do JUSTICE:

myspace

last.fm

wiki


Sprememba okolja lahko človeka privede do naslutenih posledic. Sicer drži, da kamorkoli greš, zmeraj vzameš sebe s seboj ali rečeno drugače: četudi se preseliš iz skorajda idilične a enolične in evropske južne Francije v sončno in pokozmopolitanjeno Kalifornijo, boš svoje sanje, tesnobo in seveda tudi talent, odnesel s seboj. Temu ne uideš niti oz. sploh če si se deset let nazaj skupaj s prijateljem omislil shoegazing (primerna vizualna podoba: na odru si sumljivo statičen, edino premikanje je tiso z nogo zaradi kitare, zvok: alternativni zvok z veliko kitarskimi efekti) skupine, imenovane po galeksiji Messier 83.

Po Saturdays=Youth je Anthonyju Gonzalezu (ki od tretjega albuma Before the Dawn Heals Us ustvarja sam) s šestim studijskim albumom uspela renesansa. Ohranja delček starega – zasanjano pop-elektro melodijo, a se v novi plošči prelevil v bolj samozavestnega avtorja, ki svoje sanje podaja na bolj temačen, ambientalen in epski način. Še zmeraj pod imenom M83, smo z albumom Hurry Up, We’re Dreaming, izdanim 18. oktobra 2011 pri Mute US in francoski neodvisni založbi Naïve, vrženi v osebni svet tridesetletnega Francoza. Vse se sklada: dvojni album in dvojna platnica, na kateri sta prikazana fant in dekle v nekem bizarni manifestaciji imaginarnega svetu noči. Na sredi je ogledalo, ki da slutiti, da ima vsaka pesem enega albuma svojega sorodnika v pesmi drugega.

Dvojni album, ki je dandanes kar precejšnja redkost (razen v primeru izdaje lastnega opusa), je skoraj klišejsko nastajal v puščavi (no, drugi si izberejo samotne koče), od katere je Gonzalez črpal vso energijo in idejno zasnovo. Širina je še najbolj opazna v brezčasnosti melodij, zlasti kratkih instrumentalnih pesmi (Where the Boats go, Another Wave From you, Fountains), ki služijo kot prijetne pavze med plesnimi na eni in lahkotnimi večernimi uspavankami na drugi strani. Celotni plošči so poleg interpretacije sanj skupen imenovalec synth-pop, večja prisotnost Gonzalezovega vokala, ki se je razvil, postal glasnejši in bolj samozavesten, logično manjša vloga siceršnje vokalistke Morgan Kibby in kratka skoraj simbolna besedila. Z Hurry Up, We’re Dreaming je v svoj osebni prostor in proces ustvarjanja med drugim dovolil pokukati Bradu Lanerju iz skupine Medicine kot vokalistu in med kritiki priznani mladi ameriški izvajalki ruskega rodu Zoli Jesus. V Intro dobimo priokus novega Gonzaleza, ki mu Zola nudi duetno echo oporo. Prične se potovanje v neke univerzalne lahkotne sanje, ki svojo prvo pravo REM fazo doživijo v prvem singlu plošče, plesni in razigrani Midnight City.

M83 – Midnight city

Sledi faza spanja brez sanj, lahkotna, večinoma instrumentalna in ambientalna, iz česar nas zbudi pripoved majhne punčke (hčere producenta plošče Justina Meldala – Johnsena, sicer basista skupine Nine Inch Nails) v Raconte-Moi Une Histoire. O veliki povezavi med melodijo in naslovi pesmi priča Train to Pluton, ko se resnično počutimo kto na vlaku. Da gre za osebno zgodbo človeka, ki je odraščal s synth-popom osemdesetih let prejšnjega stoletja nas spomni kar več pesmi albuma (Claudia Lewis), prav tako pa ni težko razbrati, da sanje povezuje z nekakšnimi vesoljskimi zvoki (When Will You Come Home). Prvo ploščo zaključi Soon, My Friend, My Tears Are Becoming a Sea pa nas v vseobsegajočem otožnem duhu vpelje v drugo. Kjer kot rečeno srečamo vse zgoraj omenjene kvalitete, od večglasnega petja in Gonzalezovega preizkušanja vokala (New Map), do spomina na osemdeseta (OK Pal) in vmesnih postaj med REMi. Po skoraj 80 minutah je največji minus plošče le to, da razen prvega singla ni lahkotne pop optimistične pesmi, ki bi jo zavrteli na kakšnem festivalu v odmoru med nastopom skupin (kot smo to doživeli z Kim & Jessie iz predzadnjega albuma M83 na letošnjem Frequency 2011 festivalu).

OCENA albuma: 3,5 / 5

POVEZAVE do M83:

uradna stran

wiki

last.fm


V hitro drvečem svetu, polnem nenehnih sprememb, tekmovalnosti in s tem raznolikega, kjer vsak želi poseči po svoji zvezdi ter jo narediti za enkratno in posebno, človek misli, da smo že davno prešli čas delitve na leve in desne, majhne in velike, bele in črne. Lenny Kravitz, temnopolt ameriški pevec, tekstopisec, producent in vsesplošni inštrumentalist, ”Romeo Blue” ki rock in soul in funk že od leta 1988 povezuje v sinergično vesolje in nas vabi ” v njegovo smer”, pa brez dlake na jeziku trdi, da je moralna dvojnost še zmeraj prisotna in nas v svojem tipičnem smislu z glasbo vabi, da le-to prestopimo.

Z devetim studijskim albumom Black and White America bi Kravitz povzročil kar veliko medijskega pompa že z naslovom in naslovnico v drugi polovici prejšnjega stoletja. Dandanes tega ni za pričakovati, zdi se celo nepotrebno opozarjati na rasno vprašanje – nekomu, ki se ne nahaja na dotičnem kontinentu in ni v centru dogajanja. Najverjetneje je že zato naslov popolnoma na mestu. Tekom let 2009 in 2011, se je Kravitz posvetil ustvarjanju glasbenega materiala na Bahamih, katerega nadimek bi skoraj hudomušno postal Negrophilia. Naslednjih šestinšestedeset minut se v bistvu ne poglablja v zgornje tegobe sveta, prej se opozori na njih (izjema je naslovna in prva pesem Black and White America : In 1962 my father married (a black woman)/ and when they walked the streets they were in danger/). Šestnajst pesmi je tematsko zanimiva mešanica (a ne neka zaključena zgodba) ljubezenskih in meditativno-osebnostna rast pesmi. Glasbeni stil in aranžmaji ostajajo tipični: rock združuje funk, soul in RnB elemente. Ni presenečenj – tudi tokrat je producentsko delo prevzel sam Lenny Kravitz.

Pesmi na Black and White America bi lahko stereotipno razdelili na tiste, kjer Kravitz govori o ljubezni in na bolj spiritualno-meditativne oz tiste, ki nosijo inspiracijo sporočilo. Ali pa na tiste hitrejšega ritma, ki se spogledujejo s pop in rock industrijo (v dobrem smislu), ob tem pa zvenijo kot njegove uspešnice Are You Gonna Go My Way in Fly Away ter tiste, kjer je bas kitara vodilna in kažejo na izvajalčeve korenine oz vzornike Alla Greena, Curtisa Mayfielda, Jamesa Browna oz ikone soula. A v končni instanci se zgornji dve razmejitvi ne skladata med seboj. Po domače rečeno, pesmi ki opevajo ljubezen so lahko udarne, kar je zgodba z prvim singlom albuma Come on Get it, Rock Star City Life ter odlični in celoviti Everything.

Lenny Kravitz – Come on Get it

Lenny Kravitz – Everything

Po drugi strani Kravitz seveda ne pozabi stvari srca obarvati v čutno RnB in soul zvočno podobo, raskav a zapeljiv vokal ali baladne melodije – sem sodijo Liquid Jesus (senzibilna in zapeljiva pesem, ki združuje spiritualno z čutnim), Boongie Drop (na pomoč pri opevanju bahamskih žensk sta priskočila Jay Z in DJ Military), soul poslastica Mayfiled tipa Superlove in bolj funka polna Sunflower. Osebnostna rast glasbenika in verska (ne)opredeljenost se že nekaj albumov odražajo in so prisotne tudi na tem. Čebesedila ne omenjajo boga (Liquid Jesus, Dream), pa so vsaj polne optimističnih misli tipa ”jaz lahko”. Istoimenska naslovna pesem je v tem predalčku, kot tudi drugi uradni poletni singl Stand, funk oda življenju in bogu Life Ain’t Ever Been Better That it Is Now, čutna mainstream balada The Faith of a Child (bilo bi enkratno, ko bi vsi premogli ščepec otroškega upanja), inspiracijsko-molitvena Dream (ker sta edina instrumenta klavir in violina je toliko bolj solzava) in zadnja pesem albuma Push.

Lenny Kravitz – Stand

Potrebno je malce potisniti, da se najdeš. Eksperimentirati. In po tem, ko se najdeš, po Lenny Kravitz stilu, ostati pri tistem, kjer si najboljši in v čemer uživaš: na oseben način pripovedovati svojo zgodbo.

OCENA albuma: 3 /5

POVEZAVE do LENNY KRAVITZ:

uradna stran

wiki

last.fm

youtube kanal


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements