Morning Nightcap

Posts Tagged ‘koncert


Če je kaj unikatno, so to Radiohead. Ali jih maraš ali pa jih ne. In če jih, je bolje zate, da si bil/a med tisto več tisočglavo množico, ki se je prepustila zvočno in vizualno razvajati Tom Yorku ter preostali četverici – bratoma Greenwood, O’Brienu in Selwayu. Na septembrski sredin oblačni večer, znotraj kompleksa idilične Vile Manin iz 17. stoletja, v dokaj zakotnem mestecu Cadroipo, Italija. Pa kaj, če je deževalo. Ko je York zapel It should be raining si se pač znašel v tistem hecnem občutku, ki ga znajo Radioheadi ustvariti vsaj od Kid A albuma naprej: veš kaj igrajo, veš kaj želijo povedat, a hkrati nimaš pojma, kje si (ali kje so oni). Preprosto so eno stopnjo nad nami.

Za uverturo so organizatorji kljub zamenjavi prvotnega termina (angleške eksperimentalne rokerje naj bi slišali že 4. julija 2012, a zaradi nesreče v Torontu, kjer se je uničila vizualna oprema in povzročila smrti člana zvočne ekipe, se je datum prestavil) uspeli obdržati zanimivega kanadskega skladatelja in izvajalca organsko elektronske funk scene Daniela Victor Snaitha aka Cariboua. Ta ni zavlačeval, z člani koncertne skupine je elektronske zvoke zlasti zadnjega studijskega albuma Swim pretvoril v glasbo za skupino in jo ob minimalistični odrski sceni (laser sem, laser tja) predal pisani množici v pelerinah. V uri trajajočem nastopu je Leave House dal ples, Odessa žalost in Sun energijo ter kanček upanja po ustaljenem vremenu. Dorasli predskupini je sledila kratka pavza, v kateri si nisi upal premakniti niti za centimeter,ker kaj pa če se pravočasno več ne bi vrnil na svoje mesto?

Nekaj čez pol deseto zvečer je sledilo že prvo beganje in vprašanje: od kot mu/jim te ideje? Ali slišiš notranji bezljajoči monolog Yorka? Počasen ritem, kriki iz vseh strani (no, ti so iz množice), nakar te zadenejo sintetični zvoki in zlata bliskajoča barva izza zaslonov, nebeški tetris. Znašla si se v vakumu. Lotus Flower s skorajda d’n’b ritmiko in falsettom je prvi udarec, ‘listen to your heart’ pa nežno odmeva kot bolečina po udarcu. Končno vidiš da Yorke resnično miga z boki kot v videospotu. Ne, to ni zaigrano. Je le razlog več, da mu ne moreš zameriti, ko pozabi del besedila.

Za več kot dve uri te iz odrskih monitorjev v stilu razbitega big brotherja nadzorujejo. Za koncertne potrebe so Radiohead na odru šest članska uigrana ekipa (Clive Deamer v vlogi drugega bobnarja), in prav toliko monitorjev se sprehaja na odru med pesmimi iz skoraj vseh osmih albumov skupine (manjka le kak triminutni katarzični vložek iz Pablo Honeyja). Še OCR monitorji, visoko nad odrom, kjer lahko vidiš odrsko zgodbo tudi če stojiš pri tonskih mojstrih, poskrbijo za vzdušje. Smo v digitalni dobi, ki jo stari mački ohranjajo srhljivo kozmično in dinamično. Nori kralji Vile Manin so izvajali barvno terapijo zelene, modre in rdeče barve nad publiko ter jo z užitkom peljali skozi zadnji album The King of Limbs (manjkali sta le Litlle by Litlle in Codex) in predhodnike In Rainbows, Hail to the Thief ter Amnesiac. Za katarzo, odpiranje srčne čakre ali doživetje orgazma zvoka, kar pač želite, je vsakdo lahko našel vsaj eno pesem zase, tudi ljubitelji najbolj kultnega albuma Ok Computer. Ob Paranoid Android si imel občutek, da se pravljica končuje. Pa si se hvalabogu zmotil. York in ostali glasbeniki so še dvakrat stopili na avantgardni, minimalistični oder, prav takšen kot je ta naš svet, in ti razložili kako izginiti, popolnoma, zaigrali še klasični Street Spirit, ponudili še nekaj zmedenih introtov in v drugem bisu zares kičasto zaključili neverjeten večer. Give up the Ghost, Everything in Its Right Place ter Idioteque. Ja. Radiohead (še zmeraj) znajo. Znajo sestaviti razgiban repertoar koncertnih pesmi. Znajo izboljšati že prevečkrat slišane pesmi in tiste, ki jih morebiti ne razumeš ali ne zapopadeš, z UFO serijo piskajočih zvokov v živo narediti bizarno magične in znova zanimive.

Advertisements

Celje / Kino Metropol / 15. julij 2011

Ko se prvič odpravljaš na kraj glasbenega zločina, ki ga tvoja ušesa še niso ponotranjila, se še bolj zavedaš želja in vseh že obiskanih lokacij koncertov. Pričakuješ, da bo ozvočenje bore slabo, da bo nepopisna gneča ali pa bo prizorišče skorajda prazno, da se boš počutil kot tujec in boš ves čas koncerta upal, da bi se le-ta dogajal nekje drugje, mogoče celo raje na prostem. Kar se tiče nastopa izvajalca, pa stiskaš pesti, da bo imel moč izvesti najboljši nastop, ki bo prekašal vse že videne posnetke na spletnih omrežjih. Da ne bo dolgočasen, da bo vendarle spregovoril kakšno besedo in koketiral s publiko, predstavil kaj novega ali predrugačil kak aranžma pesmi.

Omenjene želje so rojile v možganih preden sem vstopila v celjski Kino Metropol, v pričakovanju post wave/dance glasbene skupine Future Islands iz Baltimorja, ki že nekaj tednov koncertirajo po Evropi. Ob enajsti uri zvečer se je prikupno intimno prizorišče v centru Celja napolnilo sintisajzerskega popa željne publike, ki je sodeč po majhnosti prostora lahko nadejalo osebnega stika z izvajalcem. In tega tudi dobilo. Samuel T. Herring (vokal in pristna interpretacija lirike), William Cashion (bas, akustična in električna kitara, vse v enem) in J. Gerrit Welmers (klaviature in programiranje zvoka) so tekom samostojnega nastopa v roku nekaj manj kot ure in pol predstavili vidnejše pesmi prvega (Wave like Home) in drugega studijskega albuma – posnetega dnevni sobi kjer fantje živijo (In Evening Air), kot tudi nekaj novih pesmi (Tomorrow, Grease …), nastalih med turnejami.

In če je tekom prvih pesmi publika bila relativno pri miru ter je z zanimanjem opazovala majhen oder, kjer je Gerrit ves čas statično pritiskal na tipke sintisajzerja, William deško pogledoval po publiki (a se pri tem ni pustil zmesti, temveč je umirjeno igral kitaro), pevec Samuel pa doživljajsko interpretiral pomenska in življenjska besedila, sta vsaj prvi dve vrsti zaživeli ob An Apology, Long Flight, Old Friend in Tin Man.

Ob tem je ne le publiki, tudi vokalistu postalo kaj hitro vroče, kljub temu pa je tekom petnajstih pesmi in dvema v dodatku sledila le en kratek premor, zapolnjen z bas jam sessionom in sanjavim indie ritmom. Več tudi ni bilo potrebno, saj so nekatere pesmi že same poskrbele za omehčanje ozračja in stiskanje tistih nekaj parčkov, ki so prisostvovali koncertu. Odlična gestikulacija Samuela, sinhronizirana z besedilom, in prilagoditev zvoka instrumentov prostoru, so pripovedno noto njihovih pesmi, sploh počasnejših, še bolj poudarile. Mlačnega naključnega poslušalca je skromen bend slej ko prej pridobil za svojega in ga vse do zadnje pesmi – primernega zaključka koncerta Little Dreamer iz prvega studijskega albuma – držal ter primerno vznemirjal.

Rahlo sanjavi pop osemdesetih, ki ga dopolnjuje bas kitara ter globok in enkratni vokal (spomin na New Order je neizbežen, a vendarle, verjemite, neka druga narava je v Future Islands), ki ali ga maraš ali pa ne, je v petek zvečer prežel Kino Metropol. Publika ni ostala ravnodušna, tudi skupina ne. Dobili so odziv na nov material in mi pristno izkušnjo post wava. Intimnost prizorišča in pevec sta pripomogla k pristnejšemu stiku. Včasih je enostavno – več.

OPOMBA: Recenzija objavljena tudi na RockOnNet (http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13639)


Po zelo zelo dolgem času sem se končno spravla na en dober koncert. Katalena.

Poznamo jih vsi, eni bolj, drugi manj, v glavnem pa vsi vemo, da je to ” skupina ki ma priredbe ljudskih pesmi slovenskega območja”. Eto.

KATALENA – Ćanïnawa (Kanin)

(in še njihova spletna stran, če bi kdo želel več informacijhttp://www.katalena.net/slo/)

Koncert je izpadel fenomenalno: pevka Vesna zna komunicirati s publiko, njen glas je pa itak da prodoren in’značajski’, neverjetno paše v njihov stil glasbe. Kaj manj pohvalnega ne morem reči niti za preostale: Boštjana za klarinetom, Boštjana za kitaro, Tiborjem za basko, Polono za klaviaturami in Robertom za bobni (hah.. spet so bobni zadnji, pa čeprav so zelo zelo pomembni:)). Priznam – celotnega repertuarja pesmi ne poznam (mam pa zelo dober namen ga spoznat!). Zato so me določene pesmi konkretno presenetile – tolko funka, soula, ritma ki se nenehno spreminja. Huh 🙂 Človek nikol ne bi verjel, da se da narečne ljudske pesmi tako sfrizirat… Moje uho in srček rečeta: pohvalno.

V glavnem.. prijetno polepšan petkov deževen večer.

In čeprav v dobri družbi (punci.. ne zamerit če bosta brali kdaj.. :)): manjkala je fizična manifestacija enake duše. (samo fizična, v mislih je  itak bila prisotna 🙂

Torej  – Kataleni še veliko dobrih in naspidiranih nastopov (mogoče jim še želim publike, ki bi semalce  bolj migala ob ritmih). Meni pa še obilico dobrih koncertov v 2010. 🙂


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi