Morning Nightcap

Posts Tagged ‘leto 2011


Vsak čas ima svojega junaka. Ta (so)ustvarja zgodovino in pušča svoj pečat tako, da prispeva svoje lastne ideje ali dosežke, pomaga drugim po svojih najboljših močeh, da jih tudi oni dosežejo in skratka vse, česar se loti, spremeni v zlato, ki ohranja svojo vrednost tudi po tem, ko njegov najboljši trenutek izgine. Ben Harper je v bazenu folk, blues, soul, rock glasbe z afroameriškim vokalom sodobni prsni plavalec. Na stopničkah bi mu družbo brez težav delal nekoliko mlajši Jack Johnson, trener, ki je sooblikoval njegovo prsno tehniko, je Taj Mahal, starejši plavalec, ki ga Harper obožuje pa Neil Young. Harper je preplaval že kar nekaj dolžin tega glasbenega bazena, a se zdi, da se z zadnjim solo studijskim albumom Give till it’s gone vedno bolj nagiba h kakšni drugi plavalski disciplini.

Za izvajalca Ben Harperjevega kova, ki že ob rosnih let igra kitaro in je domač na jam season področju ter ubiranju kitarskih strun, v najstniških letih pa je njegov talent opazilo kar nekaj znanih folk glasbenikov (med slednjimi Taj Mahal in Tom Freund), sam pa je leta 1999 opozoril na novega surferskega igralca kitare Jacka Johnsona, sodelovanja z drugimi glasbenimi izvajalci niso nepoznana. S svojim desetim albumom Give Till it’s Gone, ki ga je Virgin Records (založba, pri kateri je zasidran že od leta 1994) izdala 17. maja 2011, v kolaboracijah ne zaostaja.

Enajst pesmi, posnetih v studiu Jacksona Brownea v Los Angelesu, ki je tudi sodelujoč vokal v pop folk baladi Pray That our Love Sees the Dawn, postreže še z drugim zvenečim imenom. Ringo Starr, nekdanji bobnar The Beatles, se loti bobnarskega vložka na eni bolj zanimivih in optimističnih pesmi albuma Spilling Faith ter inštrumentalni Get there from here, ki je jam season podaljšek prve. Zaščitni znak Harparda – reskav črnski vokal in osebnoizpovedna besedila, je globoko prisoten tudi v desetem studijskem albumu. Tudi če šteješ 42 let so očitno glavna tematika ljubezenska razmerja in osnovna vprašanja bivanja oziroma ”neskladnost človeka samega po sebi in človeka, kakršen si želiš biti.” In če že začne s povešano glavo (Don’t give up on me now – uradno prva pesem albuma, izdana kot singel v Italiji), pa se album nadaljuje v bolj samozavestnem stilu.

BEN HARPER – Don’t Give Up on Me Now

Neka mera čutnosti in ranljivosti je nemudoma občutna, a zvočna podoba (za kar poskrbijo člani 2008 ustanovljene Relentless 7 – Jason Mozersky na električni kitari, Jesse Ingalls na bas kitari in Jordan Richardson na bobnih) nudi zdravorazumski ”srednja mera” temelj, zaradi česar pesmi nikoli ne izpadejo solzave. To velja za baladno I Will not Be Broken, kot za počasno Feel Love in boleče življenjsko iskreno Pray That our Love Sees the Dawn. Uradni prvi singl albuma Rock N’ Roll is Fre, je tista tipična rock pesem s pridihom Neila Younga, pač prirejena za elektronska glasbila.

BEN HARPER — Rock N’ Roll Is Free

Po podobnih stopinjah, le da se že približuje indie sektorju in s tem možnemu predvajanju na radijskih postajah je Clearly Severely. Rock mentaliteto in ljubezensko tematiko nadaljujeta Waiting on A Sign in Dirty Little Lover, deloma tudi zadnja Do it Dor You, Do it for Us, ki v funk pridihu in velelniku končuje serenado razmerja – stori (to)zase, stori za naju. Javni poziv Harperjevi življenjski sopotnici, ki pa se zlahka implementira v življenje poslušalca.

Po Give Till It’s Gone se lahko poseže iz čiste radovednosti, da ugotoviš v katerem delu prej omenjenega glasbenega bazena Ben Harper kot samostojen izvajalec, brez uradne pomoči svojih skupin, plava. Sodelovanje s slednjimi je očitno preoblikovalo glasbeno vsebino, ne pa tudi lirične izraznosti zapetega. Čutnost in pristnost ostajata, le da ju prežemajo rock melodije. A da se pridobi celostna slika tega izvajalca, nikakor ne posezite samo po njegovem zadnjem studijskem albumu.

OCENA:  3/5

POVEZAVE do BEN HARPER:

uradna stran

wiki

lastfm

myspace 

Advertisements

Od izida prvega studijskega albuma Fleet Foxes – Fleet Foxes je minilo že dobra tri leta. Od tedaj je petčlanska indie folk skupina pridobila na veljavi in postala sinonim za (vsaj zaenkrat) čisto folk harmonično glasbo, ki je tako primarna, da se ne more spriditi in postati komercialna reprodukcija same sebe. Drugi studijski album Helplessness Blues, izdan 3. maja 2011 pri založbi Sub Pop in Bella Union, to ime le dodatno utrdi. Ušesa so deležna brezčasnega albuma, ki sicer ni tako poslušljiv kot prvenec iz leta 2008, na katerem so melodije zgrajene pretežno iz pevčevega (Robin Pecknold) osebnoizpovednega tenorskega prepevanja, je za ščepec bolj temačen in manj poskočen ter tudi zato lahko služi kot perfektna ‘delovna podlaga’.

Helplessness Blues je” manj pop, manj upbeat /…/” in ker so želeli ustvariti res dober drugi album, ne le preprosto nadaljevanje poprejšnjega materiala, s katerim se (vsaj pevec) več ne identificirajo v enaki meri, je material iz leta 2009 šel v nič, kljub obljubam, pa dvanajst pesmi bilo izdanih šele leta 2011. In če se mnogim zdijo Fleet Foxes dolgočasni, pa še sami trdijo, da bo nov album znal koga s svojimi prijetnimi a nekoliko otožnimi melodijami dolgočasiti. Želeli so sprožiti občutek, da material ni dokončan in da so vokali ter inštrumentalne podlage posnete v enem poskusu. (1)

A ne pustite se zavesti. Skoraj 50 minutna trubadurska odisejada Helplessness Blues, ki se lirično dotika popolnoma ne hipijevskih (npr: manjvrednosti kompleksi v The plains/Bitter Dancer), kot tudi popolnoma eksistencialistično ontoloških tem (bistvo sveta in človeka v Blue Spotted Trail in pa umeščenost človeka kot individuuma v Helplessness Blues in Someone You’d Admire), je odeta v opevanje in objokovanje ljubezni do sočloveka (v času nastajanja albuma, torej med leti 2008 in 2011, se je tekstopisec in najbolj izstopajoč vokal FF Pecknold razšel in po nastanku albuma obnovil razmerje s svojo Lorelai). Med osebnoizpovednimi ljubezenskimi pesmimi Bedouin Dress (spominja na prvi album), Battery Kinzie in Lorelai, izstopata zlasti Helplessness Blues (nosilna pesem, ki jo je založniška hiša v januarju 2011 objavila na YouTube kanalu) in kar osemminutna The Shrine/An Argument, kjer šarmanten Pecknoldov vokal kot v večini pesmi odigra vlogo samostojnega inštrumenta. Njegova izrazna moč kaže podobo sveta, kot ga vidi on: boj med dobrim (harmonijo) in zlom (še zmeraj spevno kričanje in distorzija lepega proti koncu pesmi).

FLEET FOXES –  Hellplessness Blues

FLEET FOXES – The Shrine/An Argument

In vse je sklenjeno na indie folk glasbeni podlagi, ki včasih spomni na Simon & Garfunkla, kjer je za razliko od prvega albuma v ospredju Pecknoldov vokal, prevladujejo preproste melodije, vokalne harmonije štirih članov FF pa velikokrat dobijo vlogo posredovalca, imajo podaljševalno funkcijo ali pa služijo le kot melodična podlaga. Izjema je zasanjan vokalno harmoničen – mogoče res malce hipijevski – začetek pesmi The Plains/Bitter Dancer, V dokaz, da bi lahko album brez težav uporabili za zvočno podlago ob prebiranju znanstveno-fantastičnega romana, opisa popotovanja srednjeveškega junaka, ki se skozi divjerastno pokrajino prebija do svojega cilja, ob koncu osebnostno transformacijskega tripa pa ga seveda čaka svetla prihodnost ob zlatolasi kraljični, je inštrumentalna The Cascades. Tega Pecknold in druščina ob pisanju sicer ni imela v mislih. Poprej le-ta uteleša melodijo, ki jih spomni na Seattle, domače mesto, v okolici katerega je od 2009 nastajal material, ki sicer ni bil uvrščen na pričujoči album. Na trenutke melanholično razpoloženje ob koncu renovira optimistična Grown Ocean (uradni video je video material iz časa nastajanja albuma in zadnjih turnej lisičk) – želja sanje, kjer si deležen bistva vsega in največjega (življenjskega) miru, prenesti in jih izživeti tudi v realnosti.

FLEET FOXES – Grown Ocean

Helplessness Blues ni blues prejšnjega stoletja, niti ni nemočen. Prej je album Fleet Foxesov, ki pokaže, da imajo marsikaj za ponudit, da se ne vrtijo v začaranem krogu uspešnega prvega albuma, pokaže vodilno vlogo Robina Pecknolda in širši množici ponovno prodaja folk glasbo, a ne na račun prvega poslušanja. Pri albumu je treba malce vztrajati in ga jemati kot kakšen zlata vreden spominek. Lahko ga uporabiš za podlago ob delu, lahko pa se vanj poglobiš. Lahko ga imaš le na polici, lahko pa vsake toliko pošteno zloščiš in opaziš novo podrobnost, ki celoten spominek naredi nepredstavljivo bolj pomembnega.

OCENA:   4/5

POVEZAVE do FF:

lastfm

myspace


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi