Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Lifeline


Jamiroquai je še ena glasbena skupina, ki skorajda mora sprožiti vsaj nekaj asociacij. So angleški kultni predstavniki sprva acid jazza 90. let prejšnjega stoletja, dandanes pa vedno bolj posegajo po bolj popularnih ritmih funka, rocka in ne nazadnje popa. Ob obisku njihovega koncerta izstopa vokalist in frontman Jay Kay, ki brez večje zadihanosti, a s kapljicami potu na obrazu od vse silne opreme (klobuk pisanih peres in temna dolga jakna ter hlače), prevzame vlogo urbanega Indijanca na odru. Analogija njegove pojave in indijanskega vzklikanja med koncertom je dokaj logična – ime skupine je vezava angleških besed jam session (slo: improvizacija) in Iroquai (lastno ime Severnoameriškega indijanskega plemena). Potlej je tukaj še ta spodnja silhueta Jay Kayja s klobukom, ki spominja na bivolske rogove, nastala med leti 1992 in 1993, torej ob začetku glasbenega ustvarjanja skupine, ki je predstavljala odgovor na neuspelo avdicijo pevca v drugi (tisti čas bolj popularni) skupini Brand New Heavies.

Skupina je v Evropi in drugih delih sveta z izjemo ameriškega kontinenta požela slavo pod okriljem Sony založbe že koncem prejšnjega tisočletja, s singli kot so Virtual Insanity, Cosmic Girl, Little L pa jim je ta pomagala popularni funk poletnih ritmov in pretežno prijetnih ljubezenskih besedil popeljati tudi čez lužo. Pogodba jih je vezala za 8 albumov, kar so z Greatest Hits 1992 – 2006 albumom tudi izpolnili. Vmesen čas seveda ni bil popolnoma rožnat, poleg polnjenja rumenih tabloidov se je prvotna zasedba petih glasbenikov večkrat zamenjala, stalna figura ostaja le Jay Kay, še najdlje pa mu družbo dela v živo odličen bobnar Derrick MyKenzie. Pet let po zadnjem studijskem albumu Dynamite in štiri po kompilacijskem, so Jamiroquai 1. novembra 2010 izdali  album Rock Dust Light Star, tokrat pod Universal Studios.

Glasbeno podobo (besedila in aranžmaji) so člani skupine oblikovali sami, zvočno obdelavo pa sta prevzela Charlie Russell in Brad Spence. Dvanajst pesmi (oz. trinajst če imaš v roki verzijo z japonsko bonus pesmijo That’s Not The Funk I Want) na Rock Dust Light Star je precej oddaljenih od zvoka prvih albumov. Ne zasledi se didžeriduja, ritmi in tok pesmi so manj komplicirani, več je rock in funk ritmov, ki ne potrebujejo globlje analize in se hitro pritihotapijo v uho. K temu pripomorejo preprosta besedila (tako značilna za Jamiroquai), skoraj izključno nanašajoča se na lepa dekleta, pretekla razmerja, začinjena včasih z grenkim, drugič s sladkim priokusom. Od septembra 2010 naprej je skupina album promovirala na svojem YouTube kanalu in predstavila prva dva singla – dance ritmično pesem White Knuckle Ride in za singel premirno Blue Skies.

Jamiroquai – White Knuckle Ride

Jamiroquai – Blue Sky

 

 

V januarju 2011 je sledil še tretji singl albuma, kmalu pa tudi prve uradne turneje spomladi 2011, z nadaljevanjem v poletnih mesecih (med drugim so pred kratkim nastopili tudi na Exit Festivalu 2011).



Jamiroquai – Lifeline

 

 

Jay Kay, Derrick McKenzie, Rob Harris (kitara), Matt Johnson (klaviature) in Paul Turner (bas kitara) kot najvidnejši jamiroquajci so z nastalim materialom zadovoljni in v kolikor album vzameš kot glasbo iz ozadja, je tudi poslušalec lahko. Skozi pesmi se ni težko prebijati, nekatere te sicer prijetno popeljejo v stanje hibernacije (Blue skies,Two comepletly different things, Never gonna be another), funk prebiranje bas kitare in rock kitare pa te vendarle tu in tam opomnijo, da nimamo opravka z zasanjanim albumom za zaljubljence. Zaključna pesem Hey Floyd prekine ta val, z violinami in klaviaturami poudarjene kitare dajo primeren zaključek. V bistvu si poslušalec zaželi, da bi reggae ritem vmešan v rock-funk lonec bil postrežen skozi celoten album.

OCENA: 3/5

POVEZAVE do JAMIROQUAI:

uradna stran

lastfm

wiki

myspace

Advertisements

Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements