Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Ninja Tune


Zaklad ambientalne glasbe z moškim vokalom, ki se prileže kot nežna minimalistična glasbena podlaga, nastopi v vlogi nedeljskega folk pripovedovalca ljubezenske zgodbe in te ob tem ne ponese v samo destruktivne temačne dele duše. Če iščeš nekaj folk, blues, indie folka, iz katerega ne bruha novodobni angleški indie karakter, ne, prej te spomni na Jose Gonzalesa ali John Legenda (povezava s slednjim je na mestu, saj glasbeno sodelovala na projektih), se je priporočljivo zateči h Fin Greenallu. Britanski pevec, skladatelj, kitarist in producent od leta 2006 ustvarja prijetno akustično indie glasbo pod vzdevkom Fink, pri čemer mu v živo pomagajo Guy Whittaker na bas kitarah in Tim Thornton na bobnih in kitarah.

Četrti studijski album (oziroma peti, če prištejemo njegov leta 2000 izdan chill out album Fresh Produce, produkt DJ kariere) Finka s pomenljivim naslovom Perfect Darkness je izšel 13. junija 2011 (19. julija v Ameriki) pri neodvisni angleški založbi Ninja Tunes. Producent Billy Bush (njegovo delo se povezuje z izvajalci Beck, Garbage) in Fink sta material, posnet v dvajsetih dneh, pretvorila v pripoved, ne le o za folk žanr tipični tematiki o zavrnitvi v ljubezni, temveč o popolni temi/temačnosti. Finova ubeseditev albuma je na mestu: »Samo prepusti se. Postalo bo temačno, a prebil se boš in prišel na drugi strani [vsega temačnega] ven.«

Perfect Darkness odpre istoimenska pesem, ki označuje zgoraj napisano naravo albuma. Je ultimativni senzibilni indie hit, sploh, ki pa svoje inspiracije ne jemlje v ljubezni toliko kot pa kar v življenju na sploh. Lepa balada, ki že vključuje tipične elemente Finkove glasbe: prebiranje strun akustične kitare, dodatek elektronike, ki služi bolj k aranžmaju kot pa glavni metodi izražanja (značilno sploh za ta album) in Finkov čuten pomirjujoč reskav vokal.

Fink – Perfect Darkness

Fear Is Like Fire je umirjena, skorajda neizrazna pesem z rahlo zdolgočasenim refrenom a zanimivim ponavljajočim besedilom, ki primerja strah z ognjem. Oba sta lahko prijetna ali škodljiva, sploh prvi, pa lahko prinese tudi spoznanja bolj osebne narave. Edini uradni singl plošče je pop balada Yesterday Was Hard On All Of Us, ki prijetno sede v uho in morebitnemu novemu poslušalcu Finka le-tega korektno predstavi. Kljub temu, bi za prvo poslušanje poprej priporočala tretjo pesem v kombinaciji s Perfect Darkness.

Fink – Yesterday Was HArd On All Of Us

Razočaranje nad svetom (ali pa razmerjem) se nadaljuje v popolnoma akustični Honesty (kaj je odkritost, pravočasnost ali resnica?), ki jo s še bolj umirjenim ritmom in žalostno noto posnema Save It For Somebody Else. Wheels je bližje bluesu, tudi po pripovedni plati, ko opeva zapuščanje doma in nemirno dušo, ki ne zna biti na miru, ob vsem tem pa ostaja minimalistična in akustična, Finovo preigravanje strun in njegov glas pa sta neizprosno blizu poslušalčevem ušesu. Kar se dejansko zdita vseh šestinštirideset minut. Želja ljubimca, da jutro nikoli ne bi prišlo v obliki nežne akustične balade Warm Shadow, se po prvem refrenu spremeni v ritmično in stilsko tiho rock balado 90ih, kateri platformi sledi naslednja spet nekoliko bolj temačna Who Says, še en neposredni dokaz, da ljubezni v besedilih vendarle ni mogoče ubežati. Foot in The Door se oddalji in govori o življenju in dojemanju uspeha. Te pesmi se v bistvu ne razlikujejo od predhodnega albuma Sort Of Revolution, še največja razlika je manjša doza elektronike in večji ambientalni prizvok. Zadnja pesem albuma Berlin Sunrise ponovno seže v mejno področje življenja in ljubezni. Že res, da je berlinski sončni vzhod nekaj najlepšega, a tudi temu Fink ne napoveduje nič svetlega. Oziroma: v življenju je veliko vzponov in veliko padcev. Kaj če bi tudi v popolni temi in ne le v oči parajoči svetlobi videli možnost za izziv in rast. Da, v popolni temi.

OCENA ALBUMA: 3 / 5

POVEZAVE do FINK:

uradna stran

wiki

myspace

last.fm

Advertisements

Ne, ne gre se za opico, sicer pritlikavo vrsto šimpanza, ki spada med ogrožene vrste in danes prebiva le v okolici porečja Konga (kar simpatično pade v zgodbo četrtega studijskega albuma Bonoboja). Tokrat predstavljam 35. letnega Angleža Simona Greena aka BONOBOja.  DJ in producent, glasbenik, ki že od prvega samostojnega albuma (Animal Magic, True Thoughts/Ninja Tune, 2000) večino instrumentov zaigra kar sam, jih posampla in uredi v neverjetno smiselno celoto.

Zdi se nadvse primerno čimprej podat recenzijo zadnjega albuma Black Sands tega simpatičnega gospodiča, saj se Simon Green skupaj s svojo skupino (ustvarjeno po drugem albumu Dial M for Monkey okoli leta 2004) – pevka, klaviaturist, godalska in kitarska sekcija, saksofonist, bobnar in elektronske napravice – 10. aprila 2011 predstavlja tudi v Sloveniji, nikjer drugje kot v Kinu Šiška! Povezava do dogodka na njihovi strani je prisotna na koncu zapisa.  Ker je to čez 4 tedne, je še dovolj časa, da človek zapade vsaj v zadnji album. Če ti je ambientalna, downtempo, trip hop glasba s poudarjeni ritmi in melodičnim basom pri srcu, če obožuješ v takšni glasbi ženski vokal, potem je njegov Black Sands ”it” album. In ne le leta 2010!

BONOBO BLACK SANDS

chillout, downtempo, trip hop, ambientalski album leta 2010, dolg 55:01 minut, ti odpre ”ta nori dobri svet” z naslednjimi pesmimi:

1. Prelude

2. Kiara

Neverjeten uvod v album –  asociacija vrta, obdanega z drevjem japonske češnje, vonj po pomladi in svež vetrič v rjavih laseh dekleta, ki se brezskrbno sprehaja, skorajda skaklja po čudoviti prebujeni zeleni (platnica LPja se kar sklada) pokrajini, v sedanjosti. Brez zamer, brez vezi na preteklost ali pretiranih upov za prihodnost. Druga pesem albuma Kiara uvod Prelude le poglobi. Notranja slika se nadaljuje in nedolžnost vztraja vseh 5 minut.

3. Kong

Zamisel svojo trippy, sicer res da ambientalno + breakbeat glasbo, občinstvu ponuditi ne samo ob pomoči elektronske mašinerije in plošč, temveč v kompletu pravega malega benda, Bonoboju uspe do potankosti. Izvedba te pesmi iz začetka leta 2010 je fenomenalna in na neki način celo prekosa albumsko verzijo.

4. Eyesdown (feat Andreya Triana)

Dobrodošla pika na i 4. albuma Black Sands je glas Andreyje Triane, simpatične britanske eksperimentalne dub step pevke, ki ji po sodelovanju z Bonobojem izdala solo prvenec Lost Where I Belong.

5. El Toro

Moj osebni favorit (poleg prvih treh pesmi). Optimizem, svoboda in pozitivno kar bruha iz vseh instrumentov, perfekcija udarcev, melodičnosti. Preposto moč.

Stran, ki nakazuje, od kot je Green povzel vzorec za bobne

6. We Could Forever

Afro-latino ritmi ala Bonobo.

7. 1009

Sanjavost – udarec – sanjarjenje

8. All in Forms

Sanjavost – udarec – sanjarjenje – ambientalika

9. The Keeper (feat. Andreya Triana)

Založba je za prvi singl albuma ustvarila tudi pravcati uradni videospot.

10. Stay The Same (feat Andreya Triana)

Je potrebno komentirati? 🙂

11. Animals

12. Black Sands

Edina resnično melanholična pesem, ki ti uspe zasaditi dvom in privabiti zli duha v tisto začetno sliko cvetočega in optimističnega vrta.  Trobila znajo to narediti.

Mislim, da bralcu ne uide (moje osebno) navdušenje nad Bonobojem – najboljšim projektom Simona Greena. Poslušanje zadnjega albuma je zelo priporočljivo, še bolj pa obisk njegovega koncerta.

Ocena: štiri zvezdice in tri četrtine ^^

🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 (zadnjemu smeškotu potrebno odgriznit košček, a ok)

Povezave do BONOBOja:

uradna stran

Kino Šiška o prihajajočem koncertu Bonoboja v Ljubljani, 10.4.2011

wiki

last.fm

myspace

twitter


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements