Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Radiohead


Če je kaj unikatno, so to Radiohead. Ali jih maraš ali pa jih ne. In če jih, je bolje zate, da si bil/a med tisto več tisočglavo množico, ki se je prepustila zvočno in vizualno razvajati Tom Yorku ter preostali četverici – bratoma Greenwood, O’Brienu in Selwayu. Na septembrski sredin oblačni večer, znotraj kompleksa idilične Vile Manin iz 17. stoletja, v dokaj zakotnem mestecu Cadroipo, Italija. Pa kaj, če je deževalo. Ko je York zapel It should be raining si se pač znašel v tistem hecnem občutku, ki ga znajo Radioheadi ustvariti vsaj od Kid A albuma naprej: veš kaj igrajo, veš kaj želijo povedat, a hkrati nimaš pojma, kje si (ali kje so oni). Preprosto so eno stopnjo nad nami.

Za uverturo so organizatorji kljub zamenjavi prvotnega termina (angleške eksperimentalne rokerje naj bi slišali že 4. julija 2012, a zaradi nesreče v Torontu, kjer se je uničila vizualna oprema in povzročila smrti člana zvočne ekipe, se je datum prestavil) uspeli obdržati zanimivega kanadskega skladatelja in izvajalca organsko elektronske funk scene Daniela Victor Snaitha aka Cariboua. Ta ni zavlačeval, z člani koncertne skupine je elektronske zvoke zlasti zadnjega studijskega albuma Swim pretvoril v glasbo za skupino in jo ob minimalistični odrski sceni (laser sem, laser tja) predal pisani množici v pelerinah. V uri trajajočem nastopu je Leave House dal ples, Odessa žalost in Sun energijo ter kanček upanja po ustaljenem vremenu. Dorasli predskupini je sledila kratka pavza, v kateri si nisi upal premakniti niti za centimeter,ker kaj pa če se pravočasno več ne bi vrnil na svoje mesto?

Nekaj čez pol deseto zvečer je sledilo že prvo beganje in vprašanje: od kot mu/jim te ideje? Ali slišiš notranji bezljajoči monolog Yorka? Počasen ritem, kriki iz vseh strani (no, ti so iz množice), nakar te zadenejo sintetični zvoki in zlata bliskajoča barva izza zaslonov, nebeški tetris. Znašla si se v vakumu. Lotus Flower s skorajda d’n’b ritmiko in falsettom je prvi udarec, ‘listen to your heart’ pa nežno odmeva kot bolečina po udarcu. Končno vidiš da Yorke resnično miga z boki kot v videospotu. Ne, to ni zaigrano. Je le razlog več, da mu ne moreš zameriti, ko pozabi del besedila.

Za več kot dve uri te iz odrskih monitorjev v stilu razbitega big brotherja nadzorujejo. Za koncertne potrebe so Radiohead na odru šest članska uigrana ekipa (Clive Deamer v vlogi drugega bobnarja), in prav toliko monitorjev se sprehaja na odru med pesmimi iz skoraj vseh osmih albumov skupine (manjka le kak triminutni katarzični vložek iz Pablo Honeyja). Še OCR monitorji, visoko nad odrom, kjer lahko vidiš odrsko zgodbo tudi če stojiš pri tonskih mojstrih, poskrbijo za vzdušje. Smo v digitalni dobi, ki jo stari mački ohranjajo srhljivo kozmično in dinamično. Nori kralji Vile Manin so izvajali barvno terapijo zelene, modre in rdeče barve nad publiko ter jo z užitkom peljali skozi zadnji album The King of Limbs (manjkali sta le Litlle by Litlle in Codex) in predhodnike In Rainbows, Hail to the Thief ter Amnesiac. Za katarzo, odpiranje srčne čakre ali doživetje orgazma zvoka, kar pač želite, je vsakdo lahko našel vsaj eno pesem zase, tudi ljubitelji najbolj kultnega albuma Ok Computer. Ob Paranoid Android si imel občutek, da se pravljica končuje. Pa si se hvalabogu zmotil. York in ostali glasbeniki so še dvakrat stopili na avantgardni, minimalistični oder, prav takšen kot je ta naš svet, in ti razložili kako izginiti, popolnoma, zaigrali še klasični Street Spirit, ponudili še nekaj zmedenih introtov in v drugem bisu zares kičasto zaključili neverjeten večer. Give up the Ghost, Everything in Its Right Place ter Idioteque. Ja. Radiohead (še zmeraj) znajo. Znajo sestaviti razgiban repertoar koncertnih pesmi. Znajo izboljšati že prevečkrat slišane pesmi in tiste, ki jih morebiti ne razumeš ali ne zapopadeš, z UFO serijo piskajočih zvokov v živo narediti bizarno magične in znova zanimive.

Advertisements

Osmi studijski album ene najbolj zanimivih in poslušanja vrednih glasbenih skupin konca 20. stoletja in začetka 21. stoletja, ki je po zaslugi naklonjenosti znanih glasbenih kritikov in revij ter v zadnjem mesecu po zaslugi plesne manifestacije Yorkovega (burnega?) notranjega dogajanja (op. visoka gledanost prvega singla albuma Lotus Flower na YouTube) vedno bolj znana, je v sredini februarja 2011 izšel v samozaložbi, dostopen vsem ljubiteljem zasanjane a v mejah normale eksperimentalne alternativne glasbe. Izdaja albuma na spletu za njih ni novost (podobna zgodba je s prejšnjim LPjem).

Splošno znano dejstvo je, da se petčlanska otoška zasedba Radiohead ne uklanja mainstreamu. Skratka, vsi dosedanji albumi so za poslušalca majhno presenečenje: od rokovskih začetkov (Pablo Honey), do večanja alterega (kultni OK Computer) in čistega preigravanja med elektronskimi, kitara-piano in vokalnimi prvinami Yorka, bratov Greenwood, O’Briena in Selwayja (praktično vsi nasledniki albuma Kid A). Studijski albumi skupine Radiohead tega stoletja so nekako mešanica vseh prvin, nakazanih na prvih treh albumih, le da so izpopolnjeni in izpiljeni v samostojne konstrukcije, vsak v svoj glasbeni žanr.

The King of Limbs je namensko dolg le nekaj več kot 37 minut. Po dolgem snovanju dvo-ploščarskega In Rainbows (2007) je bend ugotovil, da jih načrtno nizanje komadov dejansko utruja. Nov LP ima 8 pesmi, ki morebiti poslušalcu sprva ne gredo zlahka v uho. Tako je pač z nekaterimi bendi in takšna je situacija z vsaj tremi zadnjimi albumi Angležev (op. v mojem pogledu). Album odpre zasanjana in na elektronskih bitih sloneča Bloom. Uvaja te v življenje neke entitete, saj se pesmi po izraznosti in po dodajanju instrumentov (več kitar v tretji pesmi Little by Litlle) in čutnosti (višek v paradnem konju Lotus Flower) ter preigravanju teh elementov le stopnjujejo. Višek dosežejo v drugi polovici albuma, ki z naslovi pesmi kaže na resda skoraj poduhovljene prvine (Lotus Flower, Codex).

Povezava do zgoraj omenjenega prvega singla Lotus Flower. Tom York in njegov ples … Preprosto paše v sceno in sporočilnost.

Album postane umirjen, zrel in besedila primerna naslovom pesmi, kar je kar zanimivo. Pomirjujoč občutek, ki ga dobiš, je skorajda nenavaden, saj ob preteklih albumih nekako temu ni tako, ali pa vsaj ne že po petem poslušanju. Give up The Ghost te začara v pravljično stanje brezčutnosti. Govori se, da bo ovitek, v katerem bo maja 2011 fizično izdan album, vseboval slike pravljičnih likov (povezava: http://www.creativereview.co.uk/cr-blog/2011/february/stanley-donwood-outsider-gallery). Seperator brezskrbnost in mirne vode The King of Limbs nadaljuje in jih uspešno zaključi.

Odiseja, ki to sploh ni bila, saj si na koncu vsaj jaz nisem želela, da se me zbudi (za razliko od Yorka, ki v zadnjih akordih zahteva ”wake me up”), kar kliče po gumbu ‘ponovi vse pesmi albuma – od začetka pa do konca’. Da, ponovno si zaželiš vstopiti v svet zadnjega Radioheadovega albuma in tam ostati vsaj še minutko več. Ocena albuma je 4 zvezdice.

🙂 🙂 🙂 🙂

OPOMBA – Pričujoča recenzija je objavljena tudi na spetni strani RockOnNet. Povezava:

http://www.rockonnet.com/cd.php?id=6&article=13038

Ostale povezave do RADIOHEAD:

uradna stran

wiki

last.fm

Youtube channel


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements