Morning Nightcap

Posts Tagged ‘recenzija


Šestega marca 2006 je trojica Brian Molko, Stefan Olsdal in tedanji bobnar Steven Hewitt, poznana kot alternativna skupina Placebo, izvedla nastop v Pariškem La Cigale. Kratek, le 29 minutni izdelek, je bil vključen v fizično izdajo njihove diskografije v juniju 2009 pri EMI Group The Hut recording (kar je sprožilo polemike, saj je založba le-to izdala praktično istočasno, kot so Placebo izdali zadnji album Battle of the Sun in sploh izdaje kompilacije skupina ni podpirala – EMI skupino so že leto poprej zapustili). Samostojna izdaja koncerta je ponovno dobila fizično obliko marca 2011 pod taktiko založbe Virgin Records.

Tople vode na albumu, ki ponuja največje single določenega obdobja katerekoli skupine ni za pričakovati. Pri Live at La Cigale je zgodba podobna. Na albumu srečamo večje hite petega studijskega albuma Meds (Virgin, 2006) in po eno pesem iz četrtega albuma Sleeping with Ghost (Virgin, 2003) ter tretjega Black Market Music (Virgin, 2000). Dve leti pred izvedbo na koncertnem prizorišču La Cigale, so Placebo desetletnico delovanja proslavili z izdajo prepoznavnih hitov tega obdobja Once More With Feeling (2004). Kar preprosto pomeni, da že materiala za novo ploščo – recimo da najbolj popularnih hitov – ni bilo. Tako srečamo le osem pesmi in vse do sedme so posnetek petega albuma Meds.

Meds je uvodna pesem live albuma ki da obetaven občutek, je kar polna energije a hkrati tipično placebovska. Še nepoznavalcu alternativne rokerske skupine nakaže rdečo nit: veliko preprostih in tipičnih deformiranih kitarskih zvokov, prav tako kar preproste bas linije in prepoznaven Molkov visoko tonski glas. In pa ne pozabimo na besedila, globoko povezana s človeškimi odnosi, ki jih uporaba (trde) droge tako ali drugače destruktivno preoblikuje in končno tudi uniči. Občutki melanholije, ničvrednosti, prežeti z maščevalnostjo (druga pesem Infra – Red, tretja Drag in četrta Follow the Cops Back Home), samorefleksija in spraševanje, kje je šlo narobe (kaj le?) te nehote preplavijo. Druga in tretja pesem te emocije neopazno vzdržujeta, mineta in se prelevita v še bolj umirjeno četrto pesem o ropanju doma policista. Ljubezenska Post Blue te zaradi tiktakajočega basa in megafona nekoliko zbudi. Sledi zadnja pesem albuma Meds Song to Say Godbye, osebnoizpovedne narave o jezi nad klavrnim koncem, ki je predestiniran v primeru, kadar ti opojne substance predstavljajo vse na svetu. Klaviature in zvok violin pesem v živo naredijo še bolj emocionalno in dajo pridih tragičnosti. Objokovanje se v naslednjih sekundah prelevi v eno najbolj uspešnih pesmi The Bitter End.

Placebo – The Bitter End (live at La Cigale 2006)

Pesem zaradi zanimivejših kitar izpade manj temačno in je dovolj zanimiva tudi tistim, ki Placebo sploh ne poslušajo. Za konec je skupina izbrala nič kaj posebno pesem Special K iz tretjega studijskega albuma. Mogoče so jo izbrali zaradi hitrih bobnarskih taktov in zadnjih besed iz Molkovih ust: No escaping gravity.

In medtem, ko gravitaciji res ne moremo uiti, pa se lahko brez problema obrnemo vstran od Live at LA Cigale albuma. Če si oboževalec alternativne rock skupine Placebo, potem vse pesmi na albumu tako ali tako že poznaš, celoten nastop pa je dosegljiv tudi v obliki videov na YouTubu. Če pa nisi, pa zaradi tega albuma definitivno tudi ne boš postal.

Ocena albuma:

🙂 🙂

Povezave do PLACEBO:

uradna stran

last.fm

wiki

–  myspace

OPOMBA: Objavljeno tudi na ROckOnNetu. Povezava

Advertisements

FOO FIGHTERS je alternativni rock bend, ki skorajda ne potrebuje predstavitve. A da enkrat za vselej pojasnimo izvor te nenavadne besedne zveze – foo fighters (angleški izraz) je nadimek za neznane leteče predmete  in druge nenavadne zračne aktivnosti, ki so jih zavezniški piloti videvali tako na evropskem kot azijskem bojišču tekom druge svetovne vojne. Pomenljivo. Torej: skupina, katere začetki segajo v leto 1994, katere najbolj vidna in karizmatična oseba je nekdanji bobnar Nirvane, Dave Grohl; skupina, ki je zamenjala kar nekaj kitaristov, danes pa to delo Grohlu na odru olajšajo Chris Shiflett, ponovno pridruženi Pat Smear in basist Nate Mendel; skupina, za katero Grohl pravi, da ne bi imela današnjega imena, v kolikor bi se zavedal(i), kakšen pomen bo imela in kako dolgo bo obstajala – imena očitno ne mara (op. glej dokumentarec o delovanju skupine, ki je pred kratkem prišel žal le v ameriške kinematografe Foo Fighters: Back & forth).

Ameriška rock skupina, ki je od kar pomnim polnila naslovnice vseh glasbenih revij in bila zmeraj prisotna na kanalu MTV (vsaj v času, ko ga je mladina še z veseljem spremljala – mogoče tudi, ker je predstavljal edini širokospekterski glasbeni TV program na Slovenskem) je po štirih letih izdala svoj 7. studijski album Wasting Light. Studijski pogojno, saj je celotno snemanje od avgusta 2010 in post obdelava le-tega potekalo v domačem okolju Grohlovega doma. Po velikem uspehu dveh razpordanih Wembleyskih koncertih poleti 2008, je Grohla in bend prešinila želja po nečem novem. Idejo so predstavili producentu Butch Vigu: odmik od starega, premik k čistemu rocku, posneti album v lastni garaži, z analogno opremo, torej na trakove. Košček tega razcefranega traku dobi vsak kupec originalnega albuma. Vig, znan po sodelovanju s skupinami Nirvana (album Nevermind) in Garbage (album G), je le pripomnil, da morajo fantje v tem primeru izkazati veliko mero uigranosti, saj ni manevrskega prostra za Avto Tunanje in digitalno produciranje. Od januarja 2011 je album Wasting Light počasi prihajal do publike (skupina je  imela dobro marketinško strategijo – ponudili so kratke 30 sekunde posnetke novih pesmi,  Foofighters internetna radio postaja je opozarjala na dan izzida albuma, v februarju 2011 so objavili videospot pesmi White Limo …) ter v aprilu 2011 dokončno prekinil nestrpno pričakovanje domnevno najbolj rokovskega albuma Foojev.

Foo Fightersi so celoten album Wasting Light objavili na svoji internetni strani oziroma na Soundcloudu. Enajst novih pesmi je možno slišati tudi ob spodnjem videu, posnetem v njihovem doma zgrajenem studiu 606.

Melodičen album, obarvan s težjimi kitarskimi rifi, odlično bobnarsko igro Hawkinsa in razburljivim petjem Grohla, odpre Bridge Burning. Sodobni rock, hitro in skoraj metalsko udarjanje bobnov ter prepoznaven Grohlov doprinos: prehodi iz melodičnega prepevanja refrenov v rokovsko kričanje, tisto globoko iz trebuha, sporočilnost katerega potencira zdaj jezo, razočaranje in na drugih mestih odločno držo. Rokovska himna, ovita v pop sredico, ki nosi naboj in te pripravi do skakanja. Sledi prvi singl albuma Rope, ki skuša ohraniti občutek obetavnega začetka in ji delo relativno uspeva. Nekoliko več melodičnosti in umirjenosti je na račun spevnih vokalov Boba Moulda začutiti v tretji pesmi albuma Dear Rosemary. Otožnost prekine udarniška White Limo s presenetljivim skoraj punk Grohlovim refrenskim vložkom, težkim rokerskim bobnanjem in kitarskim preigravanjem. Pesem, ki bo najdlje ostala v spominu je zagotovo Arlandria. Besedilo se ujema z glasbeno podlago, refren je tipično Foojevski in s tem mogoče celo nekoliko prepočasen. Kljub vsemu je Arlandria ena najboljših pesmi novega albuma. Od tod se poslušalec premika k bolj umirjenemu delu Whasting Lighta. These days vsaj po prvem poslušanju kot tudi po naslovu nemudoma spomni na njihovo starejšo Times like this pesem iz albuma One by One. Back & Forth, A Matter of Time in Miss the Misery so popolnoma tipične a prijetne rock pesmi, ustvarjene kot po nekem notranjem  pravilniku –  umirjeni ritmi, ni večjih presenečenj, razumljivo besedilo. Prijetna spremljava iz ozadja za vsakdanja opravila. Z I should have known dobimo še en bombonček. Pesem, kateri se  posveča veliko pozornosti zaradi domnevne povezave z Grohlovo preteklostjo (tematika – Kurt Cobain), kar dejansko potencira še sodelovanje nekdanjega basista Nirvane Krista Novoselića. Čustveno nabita rock balada, ki bo nedvomno  zapisana med najboljše pesmi Foo Fightersov in v kolikor bo kdaj izvedena v akustični verziji, se kakšni potočeni solzi oboževalec ne izogne. Muke, občutek obtoževanja in zamere skuša ugasniti zadnja pesem albuma, optimistična Walk. Foo fightersi so se naučili hoditi svojo pot. Kakršnakoli že ta je.

Sedmi studijski album Wasting Light je poživljajoč dodatek Foo Fighters glasbenemu repertoarju. In medtem, ko sami Fooji kot tudi kar veliko število kritikov Wasting Light razglašajo za največjo rock bombo po drugem albumu The Colour And The Shape (kjer je za kitaro prav tako poprijel Smear), so dejstva sledeča: gre za enega bolj celovitih albumov Foo Fightersov, poslušljiv je od prve do enajste pesmi. Rock energija prežema vsako in četudi se po zaslugi besedil z lahkoto sprehajaš po najbolj žalostnih kotičkih čustveno (ne)zavednega, poslušalcu ni do popovskega tarnanja.  Foo Fightersi so res prehodili dolgo pot in ni za pričakovati revolucionarnih povratkov v kvazi grunge vode. Niti ni čas za to, temveč je čas za dobro odigrani rock. Wasting Light je definitivno vredno poslušati in lahko si brez sramu ponosen lastnik fizične različice v svoji CD zbirki.

Ocena (štiri zvezdice)

🙂 🙂 🙂 🙂

POVEZAVE do FOO FIGHTERSov:

uradna stran

foo radio

wiki

last.fm 

twitter


Kmalu 25. letni Američan Chazwick Bundick alias BIK IN JAZ oz. kot piše v naslovniku TORO Y MOI, je relativni novinec (vsaj mojemu disku D na laptopu). Glasben-kritična srenja grafičnega dizajnerja opredeljuje kot chillwave in če so etikete že tako slavne ter pri recenziranju skoraj nepogrešljiv del  (pomoč pri orientaciji za bralca), jo pri temu mlademu glasbenikubrez zadržkov uprabim. Fant s svojim drugim, kot tudi prvim studijskim albumom – Chausers of This, 2010, Carpark Records – pričara sledečo atmosfero: prijetno, rahlo nagajivo, umirjeno in nekako nostalgično.

Underneath The Pine se od prvenca razlikuje predvsem po striktni uporabi instrumentov. Album je posnet z bendom in uporablja manj samplanja, loopanja in podobnih elektronskih potegavšči, kar je bila idejna zasnova Chaza. Prav tako brez večjega napora poslušalec občuti dozo prvin glasbe 70. in 80. prejšnjega stoletja (za kar so zaslužni predvsem njegovi starši – kot tudi za dejstvo, da je gospodič multiinštrumentalist). Pop, indie spomin na disco in soul glasbo, aranžirano na nov in vsaj na prvi podled nedolgočasen način.

22. februarja 2011 izdan indie pop album postreže 11 pesmi. Vanj nas uvede  instrumentalna, zasanjana, skoraj filmska Intro/Chi-Chi, a že naslednja pesem, uradno drugi singl Underneath the Pine, New Beat, ti več ne pusti ostati pri miru.

Zdi se, da se video popolnoma prilega zvočni podlagi. Kot je sam Chaz rekel, ideja je bila narediti video v stilu ” dance 80.  filmov”. Osebno: prijetna simbioza Marvin Gayja, funky udarcev (v misel se prikrade Jamiroquai) in pomenljivega, osebnoizpovednega besedila.

Naj bo album chillwave ali ne, dobeseden prevod besedne zveze enostavno ubesedi občutek, ki te navdaja skozi večino pesmi. Nemudoma se v mislih prestavim v park ali ob obalo, med prijatelje in bližnje, situacija: piknik, veliko hrane, pijače in sproščeno vzdušje ob igri med dvema ognjema. Go with you, Divina, Before I’m done, Good Hold, so sicer bolj mirne pesmi, ki bi bolj pasale v prizor resnega pogovora najstniškega para, a ok, ves album ne more in niti ne sme vzdrževati istega občutja. Izatopa indie   How I know, po besedilu sodeč napisana med koncertno turnejo po Ameriki, ki je sledila prvemu albumu. Deveta po vrsti, izdana kot prvi sing, je hitrejših ritmov a nostalgična Still Sound.

Album zaključi filmska pesem Elise, ki poslušalca popolnoma umiri. Glede na to, da sem po Toro Y Moi posegla po priporočilu Pitchforka, kjer je album kar visoko ocenjen in priporočen kot ‘obvezno čtivo’ – no, glede slednjega se strinjam – poanta je: ne pričakovati preveč. Underneath the Pine je dober ‘pomirjujoč’ indie pop album, izstopajo tri pesmi, dobro ga je poznati in tukaj se zgodba konča.

🙂 🙂 🙂

Povezave do TORO Y MOI:

izvajalčev blog

wiki

myspace

last.fm

twitter

OPOMBA: Recenzija objavljena tudi na RockOnNet portalu. Link: http://www.rockonnet.com/cd.php?id=6&article=13199


SUPERBEND ali THEM CROOKED VULTURES!

Tri velika imena rock glasbe naše dobe so se leta 2009 povezala v  projekt, ki ima pridih novega in je drugačen od vseh poprej znanih projektov ali pa dolgoletnih (še) delujočih skupin članov Them Crooked Vultures. Superheroji glasbe, vsak na svoji muzi (beri: inštrumentu), Josh Homme (Queens of The Stone Age, Eagels of Death Metal),  John Paul Jones (Led Zeppelin) in Dave Grohl (Nirvana, Foo Fighters) so s TCV ustvariti melodično desert stone rock mineštro, ki te pusti hladnega le v primeru izgube sluha. Tako preprosto.

V bistvu je nekaj popolnoma normalnega, da imajo glasbeniki, ki jih lahko označimo za umetnike, potrebo po novosti in nadgradnji. Grohl in Homme se sicer poznata (sodelovanje pri QOTSA, Foo Fighters albumu) in podobno je Jones basiral pri Foo Fighters albumu In Your Honor, a vsi trije so se za isto mizo (ob praznovanju 40 rojstnega dne bonbnarja Grohla) srečali komaj v začetku leta 2009 in nemudoma pričeli improvizirati v Joshovem studiu od februarja do junija istega leta. Produkt je prvenec (dejstvo je, da bo sledil še kakšen album)  z nič kaj kompliciranim imenom Them Crooked Vultures.

13 pesmi na albumu je polnih rock ritmov, desert rock influenca je jasno nakazana, blues zasanjanost se tudi prikrade vsake toliko. Trojica je s skupnim delom poskrbela za glasbeno podobo in album tudi producirala, ob preletu besedil pa ni težko ugotoviti, da je le-te spisal Homme. So na trenutke iracionalna, povezana z temnimi platmi človekove duše, nekoliko darkerska in obscena torej. Najverjetneje se zato prilegajo zvoku, ki te premami in te drži v krempljih večino albuma.

Prvi singel New Fang (tretja pesem na albumu, ena izmed izstopajočih) je izšel že novembra 2009 in nakazal na zvočno podobo projekta. Rock funk, Joshuovo Elvis-like cviljenje, brezhibno bobnanje Grohla in sproščena a ne prelahka bas kitara Johna.

Them Crooked Vultures – New Fang (v živo, BBC studio)

Če je poslušalcu videno in slišano všeč, mu bo zagotovo v veselje poslušati večino preostanka albuma. No one loves me and neither do I, Mind eraser (no chaser) in spodaj dodani pesmi Scumbag Blues ter Caligulove spadajo v enak krog: hitrejši ritmi, veliko zabavnega ubiranja bas strun in lahkotnih besedil.

TCV- Scumbag Blues (v živo, Köln 2009)

Meni osebno še ena boljših mojstrovin TCV – Caligulove ( v živo, Köln 2009)

Preostale pesmi so narejene po enakem kopitu. Preseneča melodičnost, s katero se preigravanje posameznega inštrumenta v rokah priznanih glasbenikov sklada v harmonično celoto. Tudi če je na delu neka melanholija in so ritmi počasnejši, besedila pa res nekoliko bolj globja ( Bondaliers, Warsaw or the First Breath You Take After You Give up) ali pa se gre za popolno opisovanje magične izkušnje opitostii od tega ali onega (Interlude with Ludes), pesmi so zanimive in poslušljive. Ne gre za instant hite. Nekatere je potrebno poslušati znova in znova. In končno ti je tudi ostala polovica albuma všeč – morebiri res šele že en mesec. Mogoče ti pa niti ni. Važno je, da jim daš možnost.

Superskupina – nadimek medijev – Them Crooked Vultures so (bili) nekaj novega, narejenega na starih tirnicah. Zveneča imena obljubljajo nadrealno izkušnjo in res, približek tega poslušalec ob poslušanju prvega albuma tudi dobi. Sami nastopi v živo (tukaj se trojici pridruži še Alain Johannes) so očividno izpopolnjeni v onemoglost in gledalec dvorane nikakor ne zapusti ravnodušen. Ocena albuma ni presenečenje: štiri zvezdice.

😀 😀 😀 😀

Ostale povezave do THEM CROOKED VULTURES:

uradna stran

myspace

last.fm

wiki


BENOIT PIOULARD

aka Thomas Meluch, šestindvajsetletni Američan, tekstopisec, fotograf, glasbenik in še kaj. Mladenič, ki si ga romantična, wertherska in glasbena duša lahko brez težav vzame za navdih. Človek, ki ne ve, kaj pomeni njegov alias,  ljubitelj narave in kot si lahko mislimo, se že od malih nog na tak ali drugačen način ukvarja z glasbo.

Album LASTED, izdan septembra 2010 pri zaližbi Kranky, ni ravno neka zključena zgodba (ali pa je vsaj jaz ne vidim). S svojimi 14 pesmimi pa te izmenično meditativno prenese v indie ambientalno popovsko livado notranjih občutij ter te nato z umirjenim, šepetajočim glasom Thomasa (včasih večzvočnim) zbudi v zmedeno oazo zanimivih folk besedil. Pomen le-teh je nekaj popolnoma irelevantnega, saj so enako brezpredmetne kot razmišljanje o občutjih. So, da so in imajo enoznačen pomen le snovalcu teh.

Naslov albuma skorajda opiše občutenje po preposlušanju vseh inštrumentalnih in  polifoničnih liričnih pesmih. 40 minut presenetljivo hitro mine! V tem času se izmenjuje brezbesedno in amiselno sproščujoče stanje  (to se ‘vleče’ od uvodne Purse Discusses – naslikaš si imaginarno izkrcanje iz varnega pristanišča v nemirne vode notanjega, golega oceana, skozi preostale Gloss, Weird Door, Passenger in Nod), v katerem pozabiš, da poslušaš izpovedi nekega mladega moškega, ki je z Lasted izdal že tretji album (predhodnika Precis 2006 in Temper 2008, izdana pri isti založbi Kranky). Rdeča nit vseh plošč in pesmi bi bila ambientalna indie pop romantično-zasanjana, skorajda filmska glasba, prepletena z akustično kitaro in nežnim vokalom. Eksperimentiranje z naravnim zvokom, ki ga stuna v nekaj osebnega a brezprosotnega in brezčasnega. Njenovi nastopi so pogosto kar akustični in primerno načinu njegovega izražanja izvedeni v bolj osebnih ambientih. Da bo beblanje in težaško opisovanje bolj jasno, ponujam videe izstopajočih pesmi LPja Lasted:

BENOIT PIULARD – Shouting Distance

[youtube http://www.youtube.com/watch?v=7I8HITQ9vkM%5D

BENOIT PIOULARD – Shouting Distance (prve 3 minute videa), Tie, RTO,  A Coin on the Tongue v akustični izvedbi na prostem. Tukaj se pridih temačnega zgubi, ostane pa akustična otožnost izpovedanega.

BENOIT PIULARD – Lasted

Zagotovo je Pioulard umetnik, ki ga je vredno spremljati. V zadnjem tednu (v katerem sem ga komaj spoznala in moram priznat da vzljubila) se je neverjetno prilegel prebiranju knjig, pa tudi brezglavemu ležanju na februarskih tleh skrivnih (ali manj poznanih) lokacij domačega mesta. Ker sem uvedla ocenjevanje z zvednicami že v prvem glasbeno-recenzijskem postu, te sledijo tudi tukaj (OPOZORILO: subjektivna osena, ki varira glede na počutje poslušalca/poslušalke!):

😀 😀 😀 in 3/4

PS: V kolikor poznaš Josea Gonzaleza je Benoit Pioulard MUST HEAR!!!

Povezave do del BENOITA PIOULARDA:

uradna stran

wiki

last.fm

myspace


Drum and bass ni bil moja stvar. Niti približno. Če sem kjerkoli slišala kaj podobnega basom in nenavadnim ritmom, ki te skušajo ali uspavati ali spraviti na plesišče, kjer bi plesala kot zmešana kura (ok, al pa suvala ljudi okoli sebe), sem se obrnila stran. A to je bila V v srednji šoli oz. rečimo takrat, ko si ni dovolila širjenja glasbenega obzorja. Minilo je kar nekaj let in zadnji dve od teh poznam naslednji bend, originalno iz dežele ”down under” – PENDULUM.

Dečki imajo za seboj  kar določeno glasbeno kilometrino, ki je dejasnko tudi raznolika. Rob Swire in Gareth McGrillen sta bila v rock skupini,  Paul Harding pa ima DJjevsko preteklost. V letu 2003 so ti trije združili moči v DnB žanru glasbe in pričeli ustvarjati zvok, ki je danes trade mark Pendulum skupine – mešanica lahkega drum and bass in rocka. Kot zanimivost – fantje so v DJ zasedbni (svoje koncerte v živo prirejajo v DJ zasedbi ali pa zasebi s celotnim bendom – kirate, bobni in podobno) prišli tudi v Ljubljano, nekaj let nazaj, kjer je na njihovo miksanje DNB ritmov MCjal tudi moj kolega,  znan raper iz Maribora. Več o tem kvečjemu z njegovo privolitvijo kdaj drugič.

Torej. Pendulum so leta 2010 izdali tretji studijski album Immersion s 15 pesmimi in kar nekaj kolaboracijami oz s pomočjo drugih izvajalcev. Med temi so metal bend In Flames, Liam Howlett (član za keybordom od The Prodigy)  in dober, po moje premalo cenjen glasbenik Steven Wilson (frontman Porcupine Tree). Obe skladbi sta dobro izpadli (kar ni presenetljivo, saj so vsi mixi in remixi, ki jih Pendulum ustvarijo,  vredni poslušanja – primer: Pendulum remix Coldplay pesmi Violet Hill ali pa Calvin Harrisove I’m not alone – in so seveda narejeni v njihovem komercialno DnB stilu).

Prvi singl plošče je postal res tudi prva udarna pesem – Watercolour. Spodnji link iz iz moje osebne zbirke, ki se je polnila na Festivalu Exit 2010. Vzdušje fenomenalno, nastop mogoče malo manj (sploh ker jeso fantje zaključili že po slabi urci), pesem pa te kljub temu brez problema služi kot polnilec notranje (nekateri bi rekli da ”gay DnB”) baterije. Opozorilo – pri poslušanju tega albuma mogoče ni toliko očitno, a na nastopih s celotno glasbeno zasebno ”gužvo” na odru naredi njihov MC  Ben Mount, ki skuša ljudi še dodatno zabavati in spraviti v čimbolj hayp vzdušje. Kako mu to delo uspeva …

Immersion vsebuje tako tiste bolj komercialne pesmi (zgornja Watercolour, četrti singl Crush, The Island 1, Witchcraft in morebiti The Fountain (feat. Wilson)), ki grejo popolnoma zlahka v uho, ki jih ljubitelji DnB bolj trše sorte označijo za ”mehke” , vendar so roko na srce polne energije. Splodaj malce boljša kvaliteta videa izvedbe The Island 1 + 2 v živo, iz Dunaja, kjer so nastopili v začetku oktobra 2010 v okviru evropske turneje. Tudi tam sem imela priložnost pasti oči na vizualnih efektih live nastopa Pendulum. Nauk tistega obiska koncerta – obvezen nakup karte za parter!

Album vsebuje tudi poceni kopije že slišanih DnB ritmov, njihovih ali pa od koga drugega (nanašanje na Genesis, Salt in the Wounds, Immunize…).  Pri teh se ti zahoče  izvirnosti prvega albuma Hold your colour (2005). Tiste  (skoraj)  inštrumentalne DnB pesmi so brez primerjave, seveda v dobrem smislu) s temi na Immersion. Priporočam Plastic World – must hear (zmeraj polepša moj dan – subjektivnost 🙂 )! Za ljubitelje bolj trdega DnB pa je od starih pesmi obvezna oprema Blood Sugar.

Končna ocena albuma Immersion skupine Pendulum, ki so odkar so  bolj znani (zahvaljujoč drugi plošči In Siicio (2008) in seveda tudi tej) zasidrani v Londonu, je solidna trojka. Torej:

😀 😀 😀

Osnovne povezave do PENDULUM benda:

uradna stran

wiki

last.fm


Robin Pecknold in Skyler Skjelset sta (kot je skoraj tipično) v obdobju srednješolskega šolanja v maternici rock glasbe Seattlu ugotovila, da ju združuje ljubezen do glasbe. Do folk, indie, rock glasbe. Nadaljevanje zgodbe nas preprosto pripelje do rojstva petčlanske skupine FLEET FOXES. Ene najbolj pomirjujočih folk skupin tega časa. Za leto 2011 je napovedan izid njihovega drugega albuma, zaradi česar se zdi edino primerno predstaviti in bralca skorajda prisiliti da brezkompromisno in z odprtim duhom posluša sicer že dobri dve leti star prvenec lisičk Fleet Foxes in jih končno tudi vzljubi.

Naslovnica LPja te poskuša popeljati v neko osnovno počutje, ki ga izžareva album. Uvodni pesmi Red Squirrel/Sun it rises (ter pesmi Heard them stirring) to še bolj popolno uspeva.  Scena: domačini ob nekem starem iz lesa za silo zgrajenem barčku prepevajo, ob tvojem prihodu v to majhno a produktivno vasico divjega zahoda. In tvoj prihod se sklada z jutranjo zarjo. V času predvajanja albuma ti popolnoma ničesar ne manjka, kljub temu, da  vsa zvočna podoba daje občutek dobe nekega leta izpred 1900. V tem malem navideznem mestecu in njegovi okolici doživljaš zimo, pomlad in delček poletja. Oziroma doživljaš odhod ljubega (prijatelja ali brata), hrepenjenje, poobčutiš obžalovanje, se vprašuješ o pravem bistvu ljudi (velikokrat vezano na družinske sorodnike, prej kot na partnerje) in seveda ljubezni nasploh. Mirni ritmi večine pesmi in večglasno skorajda ljudsko petje članov skupine sta tipična spremljevalca popotovanja, ki te pogosto zanese ali pa kliče nazaj iz  bližnjih gor. V dokaz da so fantje zverzirani, ponujam spodnji video predzadnje pesmi prvega cdja prvenca.

http://www.youtube.com/watch?v=FGcXyQxv_e4&feature=related (Fleet Foxes – Blue Ridge Mountains)

Posebni izvod albuma vsebuje dva CDja, od katerih ima prvi 11 vsebinsko zaokroženih pesmi. Drugi CDje (v posebni ediciji) je v bistvu njihov EP iz leta 2008 Sun Giant (kar je tudi naslovna pesem drugega albumčka v paketu), ki je nastal iz potrebe, da so fantje imeli vsaj neko ploščo za oboževalce tekom turneje po Ameriki. Izmed teh 5 oz 6 pesmi (odvisno kateri izvod imaš) zagotovo izstopa pesem Mykonos, za katero obstaja tudi uradni videospot.

Naj še omenim prvi EP Fleet Foxes iz leta 2006 imenovan Fleet Foxes, ki pa ga kar težko fizično dobiš v roke. Vse pesmi na njem so bolj radožive kot na EPju Sun Giant in brez večkratnega poslušanja je jasno, da so zgodba zase, ki bi najverjetneje resnično porušile zgodbo prvega albuma Fleet foxes iz 2008. She got dressed, In the hot, hot rays, Anyone who’s anyone in Textbook love so lahkotne ljubezenske zgodbe za sebe, ki so vredne poslušanja in zapašejo katerikoli dan.

Skupina petih Seattlčanov svojo glasbo jemlje in dela resno (že leto in pol čakamo na drugi studijski album!), poslušalec dobi kar pričakuje in dejansko se zgodba le stopnjuje, petje nikoli ne razočara, besedila niso pretirano nerazumljiva in se dotikajo popolnoma življenjskih zadev. Glasba ni naporna in gre hitro v uho. Tako kot pop folk glasba naj gre. Vsakomur, ki jim še ni namenil uro svojega življenja, jih resnično iz srca priporočam. Sploh na kakšno sončno nedeljo. FLEET FOYES si nedvomno zaslužijo štiri in pol zvezdic.

😀 😀 😀 😀 in pol

Povezave do Fleet Foxes:

uradna stran

wiki

last.fm


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi

Advertisements