Morning Nightcap

Posts Tagged ‘revolucija


Ob prebiranju Večerovega članka o  dr. Ljubu Sircu, gospodu častitljive starosti 90 let, ki je dodobra ‘seznanjen’ s slovensko polpreteklo zgodovino, se mi je utrnila misel: človeštvo deluje po principu ”no pain, no gain”, ki ga zadnje čase kr pogosto srečujem v statusih svojih kolegov (sploh bilderjev – kar ni nič nenavadnega – vsi vemo, da ti brez mukotrpnega fizičnega manipuliranja s telesom ne pridejo do želenega cilja). brez muje se še čevelj ne obuje. WORD.

Torej, da bi prišli do ‘osvoboditve’, do novega sistema, do nove – morebiti bolj svobodne – samopodobe ali pa stanja, je potrebno marsikaj požreti. Marsikaj storiti: ubijati? Mučiti?Sebe ali pa sočloveka.

Brez revolucije ni napredka. Spomin na Kuhnovo (ameriški intelektualcec 20. stoletja) teorijo o zamenjavi paradigme, je tukaj na mestu. Enostavno rečeno: trideset let živiš po eni teoriji, ki jo ponotranjiš, nato pride do zasuka v temeljnih predpostavkah družbe, ki sprožijo pravo malo revolucijo in prekinejo dotedanji razvoj živenja. Takšen potek opisuje razvoj človeštva. To ni le zgodba, ki jo navezujem(o) na slovensko zgodovino preteklega stoletja.

No, družba pa je sestavljena iz posameznikov. In vprašanje: kje pa je človek kot posameznik v tem velikem sistemu? Zdi se, da ima sistem, s svojimi pristaši, svoje življenje in svojo pot. Drugi posamezniki, katerih se sama paradigma oz. revolucija ne dotika, ali pa preprosto ne verjamejo v njo, postanejo žrtve sistema.

Na trenutke sem revolucionarka individuuma. Če želiš nekaj  spremeniti, moraš nekaj storiti. In če je ta sprememba korenita, se moraš prekleto zmigati. Sprememba je torej nujni del tvojega življenja.  Drugo vprašanje pa je, ali si za ‘spremembo paradigme’, za ‘revolucijo’, ki je nasilna. Hm, obstaja nenasilna revolucija? Ali se lahako starega odkrižaš po mirni poti? Na način, da svojo preteklost in upornike, ki se ne strinjao s spremembami, enostavno pomiriš in jih naučiš, da spememba ni nič slabega. Jih pripraviš do tega, da ti bodo mirno sledili ali pa vsaj postali nemoteč stranski opazovalec? Bentiš, ta je težka. Človeštvo, preteklost in človek sam je preveč raznolik. Preveč nas je, barvna mavrica človeških prepričanj je obširna. In prav je tako. To raznolikost se enostavno nauči(mo) spoštovati, sprejeti in ohraniti. brez preteklosti, brez prisotnosti starega, se ne zavedaš novega. Da pa novo cenisš in oraniš, moraš poznati to, iz česar izhajaš.

RIGHT WHERE IT BELONGS

Advertisements

Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi