Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Shitkatapult


Kaj nastane ko DJ, ki je bil v devetdesetih prejšnjega stoletja čistokrvni raiver, zapusti domačo vzhodno Nemčijo in se preselil v Berlin, prestolnico Love parade. Ljubezen do elektronike raste in Sascha Ring kot ljubitelj bolj trdega in eksplozivnega techna, s prijatelji ustanovi založbo s pomenljivim imenom Shitkatapult, založba BPitch Control pa izda njegov drugi še pretežno plesno orientiran album Orchestra of Bubbles (2006). A očitno je, da vsem preprosto butanje hitrih udarcev izpod Appla ni dovolj in čez desetletje Ring, bolje poznan pod umetniškim imenom Apparat, s tretjim albumom Walls (2007) nakaže, da lahko svoje otožno počutje jasneje in bolj naravno zlije v note, ki jih ustvarjajo prijemljiva glasbila. Notno črtovje je sicer še zmeraj napisano v elektronskem jeziku, a spremlja ga ambientalna melodika, zmožna predstavljati glasbo iz ozadja ob prebiranju knjige kot tudi vzbujanja (ne)hotenih čustev.

Za razliko od prejšnjih albumov, večinoma posnetih v zimskih mesecih v Berlinu, kar naj bi bil dodaten izgovor za melanholično ambientaliko, se je Ring dve leti nazaj s prijatelji odpravil na potovanje v Mehiko. Znana zgodba torej: oditi iz rodne grude po inspiracijo nekam drugam (koča, obala, to je vseeno). A končni produkt je Apparatu zvenel preveč elektronsko, trajalo pa je še dodatno leto, vse do 23. septembra 2011, da je ob pomoči Patrika ”Nackt” Christensena nastal do sedaj še najbolj od dance techno glasbe oddaljen četrti studijski album The Devil’s Walk. Ime je manifestacija umetnikovega navdušenja nad romantiko (nanaša na istoimensko pesem britanskega pesnika Percyja Byssheja Shellyja), platnica pa preživetega časa v Mehiki. Vse skupaj pa ima bore malo za opraviti z lirično ali melodično platjo s pod  Mute Records izdano ploščo.

The Devil’s Walk kreira bolj otožne, temačne in preproste melodije. Spremljanje Radioheadov na turneji 2009 je očitno botrovalo (tudi na uradni strani založbe navedeno) označbi Apparata kot veznega člena med Radiohead in Steve Reichom. Glasbeni svet je pač očitno vedno bolj poln otrok ljubezni (eng. love child). Ring je ustvaril elektronski album za majhen orkester, ki postreže z nekaj baladami, večino časa pa se giblje v filmsko obarvanih oblakih ambientalno orkestralnega neba. Skoraj instrumentalna prva skladba Sweet Unrest da pravo ime občutju, ki ti kot slabo zakrinkan detektiv teži ves čas poslušanja. Orgle in zborček te za hipec povlečejo k sodobniku iz Francije M83, a tega občutka se s prvo balado in tretji singlom Song of Los znebiš. Podobno je z drugim singlom in prvim uradnim spotom albuma, balado Black Water, s katero se lahko Apparat približa širšemu občinstvu bolje kot poprej. In do sedaj je že jasno: Sascha Ring tokrat več stavi na vokal, saj je ta že skorajda enakovreden subtilni elektroniki in kitaram ter bobnu. Večino je v sanjavem, šepetajočem stilu odpel sam, v Goodbye pa to vlogo prevzame Soap & Skin oziroma Avstrijka Anja Plaschg. Candil De La Calle je z dubstep ritmiko nekoliko izvenserijska in s tem toliko bolj osvežujoča, ob bok pa se ji postavi The Soft Voices Die, ki z godalno sekcijo in filmsko melodiko spomni na material tretjega albuma. Igriv ksilofon v A Bang in the Void in odsotnost vokala bo prijetno opravil podobno nalogo. Sicer pa se v drugi polovici albuma zdi, kot da se je v ljubezensko zgodbo vključil še Sigur Ros. Otožnost je tu, preproste a širne melodije tudi, manjka le še globina, ki ne bi bila le enolično melanholična. Verjetno je ponujeno bolj zanimivo doživeti v živo, kjer se Apparat več ne prodaja kot solo projekt, temveč kot bend, sestavljen iz Ringa za mikrofonom in kitaro, Nackta za klaviaturami in kitaro, Benom Lauberjem za klaviaturami in Jörg Wähnerjem za bobni.

Apparat – Song of Los

Apparat – Black Water

Apparat – The Soft Voices Die 

OCENA albuma:  3 / 5

POVEZAVE do Apparat:

uradna strran

soundcloud (Apparat – The Devil’s Walk)

wiki

last.fm

myspace

Advertisements

Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi