Posts Tagged ‘Brian Burton’
”Kje lahko slišim kaj dobrega, starega rock and rolla, čistega v obliki, ki ni zatežen (in ne klinči o vseh tegobah tega sveta), ne vključuje miselne slike histeričnih najstnic (če že, so pa te iz čistega heca prisotne v videospotu) ali zloglasnih čupavcev, poleg vsega pa me spravi na plesišče?” Skratka rock and roll, ki se ne prodaja kot znamka, iz kitar benda, ki ne ustvari novega albuma le na povelje založbe ter jemlje resne teme iz življenja ter jih preobleče v lahkotne melodije in ‘možgani na piši’ tekst. Do svojega šestega albuma Brothers (2010) relativno neznan blues-rock duo The Black Keys iz Akrona (Ohio), danes Nashvilla (Tennessee) je moj odgovor na zgornje vprašanje. Tridesetletnika sta indie sceni ali pa bolj zahtevnim poslušalcem rock glasbe (kakor vzamemo) sicer poznana, desetletnico obstoja pa sta obeležila z Brothers, ki jima je prinesel kar tri Grammyje (najboljši nastop za naslovno pesem albuma ‘Tighten Up’, najboljši alternativni album in pakiranje le-tega). Bluesa je sicer že s to ploščo vedno manj, je pa zato doza neokrnjenega rocka večja.
El Camino (pot ali pa tip prevoznega sredstva, pol avto, pol tovornjak) črpa iz The Black Keys tradicije: malce razvlečeni kitarski rifi in blues umeščeni bobni, a pušča počasno ritmiko, baladno rockabilli ozračje in kvazi soul jamranje nekje odzadaj. Po treh ali štirih posnetih pesmih je bilo Danu Auerbachu (vokal in kitara) in Patricku Carneyju (vokal, bobni) jasno: cilj je stari rock and roll občutek, ki temelji na harmoniji bobnov in kitare. Melodija. Zaradi promocije do tedaj najuspešnejšega albuma se je snemanje zavleklo na več kot 40 dni, kar je zanju netipično. Sploh je šel duo pri El Caminu izven svojega okvirja: brez vnaprej pripravljenega materiala sta vse ustvarila v Easy Eye Sound studiu od Auerbacha, dala prvenstveno vlogo instrumentom in melodijam, sprejela Briana Burtona aka Danger Mause kot tretji člen pri ustvarjanju besedila in produkciji. In 6. decembra 2011 pri Nonesuch Records izdala enega najboljših rock albumov tega leta.
Za The Black Keys, ki ju je še nedolgo nazaj bolj kot kako postaviti odrske luči skrbelo kako sploh priti do koncertnega prizorišča, je bila turneja v letu 2010 in 2011 izvor razodetja, učinki katerega so vidni pri izbiri imena albuma (srečanje Chevroletovega El Camino modela je pričaral spomin na njuno prvo koncerto kripo) kot tudi pri tempu 11 pesmi. Čeprav jima na nastopih pomagata John Wood na kitari in orglah ter Gus Seyfert na basu, je postalo jasno, da želita počasne ritme zamenjati s hitrejšimi. Odziv publike je torej pomemben. In očitno je, da plesni zvok rock and roll kitar ter vzporedno bolj energično bobnanje spodbudi sunkovito premikanje glave, po prvem singu in pripadajočem videu za pesem Lonely Boy sodeč pa tudi energično mešanico Fresh Prince + Michael Jackson plesa. Udarnega bobnanja ne manjka v nobeni pesmi. Tudi orgle, zvončki, tlesk rok in zborovsko petje je ključna sestavina in svež dodatek producentske roke Burtona (Dead and Gone), sicer tudi producenta petega studijskega izdelka Attack & Release. The Clash, T. Rex in The Beatles ne morejo zameriti, če so omenjeni kot referenca, da se pa četrto pesem Little Black Submarines na medmrežju primerja z Led Zeppelinovo Stairway To Heaven je kvečjemu dobra prognoza za njen že ob prvem poslušanju kulten značaj. V stilu pop Pulp Fiction ima Stop Stop dober potencial pristati na radijskih postajah. Izstopajo še uporaba talkboxa (deformator vokala ob pomoči instrumenta) v Money Maker ter počasnejša r&b in v vokalu falsettna Sister, ki ima sestro v reggae Hell of a Season. Besedila pesmi so v The Black Keys stilu enostavna, ne nanašajoča se na resnične pripetljaje, a tisto iz zadnje pesmi ‘Don’t let it be over’ obtiči v ušesu. Ne, za Auerbacha in Carneya ni konec, kvečjemu je El Camino preboj na komercialno tržišče ter začetek nove rock odisejade.
The Black Keys – Lonely Boy
The Black Keys – Little Black Submarines
OCENA ALBUMA: 4 / 5
POVEZAVE do THE BLACK KEYS:
– myspace
Brian Burton aka Danger Mouse (znan ameriški producent, ki je sodeloval z Cee-Lom – Gnarls Barkley je njun skupen projekt, produciral je pa tudi albume The Gorillaz, Becka in trenutno to počne z novim U2 albumom) in James Mercer (indie sceni poznan kot vodilna instanca The Shinsov) sta v letu 2009 združila svoji glasbeni tradiciji in ustvarila enega boljših albumov leta 2010 – BROKEN BELLS. Sicer projekt bolj kratkotrajne ali pa vsaj nedoločne narave, naj bi doživel nadaljevanje. Zato se vsaj iz čiste radovednosti, če že ne zaradi vrednosti Broken Bells projekta enostavno zdi nujno njuno delo slišati.
Indie, rahlo melanholičen album s pomenljivimi besedili, te s svojimi 10 (oz 11 pesmimi) ne pusti ravnodušnega. Že poznan Jamesov vokal te prav prijetno popelje v dolino tvojih občutij, ki drvijo skozi pesmi. Prvi singel in hkrati prva pesem albuma Broken Bells The High Road že napove, da se v lahkotnosti in izpopolnjeni zvočni podobi skriva nekaj več kot le kopija The Shinsov. In da bodo kakšnakoli podrobna glasbena psihoanaliza popolnoma odveč. Spodaj je videospot. Po ogledu in poslušanju je jasno: album je potrebno poslušati do konca, saj se dejansko na njem skriva še nekaj približno tako strašno umirjenih, a otožnih pesmi.
Pesem Vaporize nadaljuje z vsesplošno otožnostjo, čeprav je njena besedilna sporočilnost ravno nasprotje tega! Kar ljubim pesmi tega tipa. No, konec pesmi je vendarle nekoliko bolj optimističen konča in imaš občutek, da orgle in občutek zgubljenosti hipi generacije morebiti ne bo sledil v naslednih pesmih. Ta pesem bo tekom tega leta izšla kot četrti singel albuma.You’re Head Is on Fire nadaljuje z ljubezensko tematiko, ki je roko na srce v bistvu Broken Bells. Neko večjo trajnost in občutek brezmejnosti ji daje večzvočnost in zvočni efekti, ki te res spomnijo na nek hipi/slowmotion domač video posnetek rojstnodnevne zabave iz 80ih prejšnjega stoletja. Drug singel albuma, ki sta ga James in Brian izdala leta 2010 je The Ghost Inside, v videu katerega igra rdečelaska Christina Hendricks (znana iz vsaj iz serije Mad Men). Med meni osebno izstopajočimi pesmimi so še: Sailing to Nowhere, The Citizen in October (tretji singel Broken Bellsov). Spodaj prilagam video pesmi The Citizen iz koncerta v letu 2010. Posebnost tega izjemnega in ne popolnoma tipičnega indie dua je, da za koncerte angažirata skupino. Tako nastopi v živo izpadejo skoraj primerljivo zvočni podobi pesmi na albumu.
Broken Bells si zasluži štiri zvezdice. Ker prinaša pesmi, ki ti zlahka gredo v uho, te popeljejo v čustveno zasanjano počutje, ki pa ni cmerave sorte. Ob tem pa so pesmi vendarle zanimive do te mere, da po albumu večkrat posežeš. Brez problema in brez odpora. Res veselim se drugega projekta američanov Burtona in Mercerja.
😀 😀 😀 😀
Ostale povezave do BROKEN BELLS
– wiki
– last.fm
Morning Nightcap 