Posts Tagged ‘Markus Dravs’
Trinajst let obstoja, enajst let od izdaje prvenca Parachutes, katerega pesmi so glasbene podlage filmov še danes, dobitnik mnogih različnih glasbenih nagrad (Brit, Grammy in EMA Awards) in Viva la Vida. So eden najbolje prodajanih britanskih pop rock izvajalcev, ki so jih sprva klišejsko, a po albumu X&Y upravičeno primerjali z U2. Arenski pop z melodijami, ki naj bi šle hitro v uho, pustile pridih melanholičnega a so melodično gledano optimistične, vse pa te vodijo do na prvi pogled samozavestnega pevca Chrisa Martina. V smislu notranje organizacije demokratično urejeno skupino Coldplay sestavljajo še Guy Berryman, Jonny Buckland in Will Champion. Konec učnih lekcij za bralca, a ne konec le-teh s strani ene najbolj priljubljene ali osovražene komercialne skupine 21. stoletja.
Po treh letih je 24. oktobra 2011 na police glasbenih trgovin prišel peti studijski album Mylo Xyloto. Ne se pretirano ubadati s pomenom besedne zveze, ker je ta nima. V različnih intervjujih, kot tudi na izvajalčevi internetni strani (trenutno posvečeni izključno zadnjemu izdelku), kjer med drugim ponujajo funkcijo ‘Orakelj’ (enaka funkcija kot pri starih Rimljanih), zvemo le, da je ime spontano prišlo med kandidate za naslov albuma in po dveh letih (najverjenteje zaradi neobstoja povezave do česarkoli) v tej tekmi zmagalo. My-lo(w)-zy-letoe (izgovarjava) je sicer konceptualni album o dveh zaljubljencih s srečnim koncem, h kateremu v obliki miselnega vzorca spadajo pojmi ljubezen, odvisnost, pisani ameriški grafiti (paradni konj vizualne umetniške podobe albuma), protinacistično gibanje münchenskih študentov Bela roža (povezava ni popolnoma jasna), kritikom ljuba ameriška televizijska serija The Wire in britanski vsestranski glasbenik Brian Eno, ki je že dva albuma intelektualni in duhovni mecen. Njegovo delo so v večini sicer ponovno prevzeli že znani producenti Markus Dravs, Daniel Green in Rik Simpson.
In v čem je učna lekcija, ki nam jo kar v 83.000 digitalnih izvodih prodan album in to v prvem tednu izdaje, poskuša naložiti? Da alternativni pop živi in se njegove meje raztezajo. Seveda so to pokazali že drugi izvajalci. A kdo bi si mislil, da na album, poln prijetnih coldplajskih melodij, ki jih popestrijo klaviaturski elektro vložki tipa osemdesetih, spada tudi duet s ženskim glasom. In če te dni niste prebirali medijev, dam le nekaj sekund, da pomislite na žensko ime popularne glasbene industrije, ki prihaja iz Barbadosa. V morebiti novem radijskem hitu je Princess of China nihče drug kot Rihanna z nekoliko manj volančkastim vokalom. Štiriinštirideset minut trajajoč album razkrije še nekaj sposojanja od drugih, česar se ne skriva: zgoraj omenjena pesem ki posega na r&b področje ima sample pesmi Takk od Sigur Rosa. Ritmo de la Noche so uvodni ritmi mladostniškega in optimističnega prvega singla plošče Every Teardrop is a Waterfall, zadnja nič kaj vpadljiva pesem Up with the Birds pa sposoja od Brian Mayja in Leonarda Cohena.
Septembra izdan drugi sing Paradise ponuja zmes orkestralnega (vpliv Ena), je uspavanka z zborovskim refrenom ki spremlja Martinov falsetto.
Slednjega je manj kot v starejšem materialu, morebiti pa pevec bolj zaupa svojemu vokalu (pop ljubezenska Us Against the World in akustična U.F.O). Coldplay se poleg spogledovanja z r&bjem v pesmi o razhodu Up in Flames nagibajo tudi k indie popu v še najbolj energični Hurts like Heaven in bolj jezni Major Minus. Za občasne počitke med vsem optimizmom in popom pa poskrbijo instrumentalne minutne pesmi.
Glede na prodajo in odziv v medijih ter elektronskih socialnih omrežjih je morebiti še največja lekcija kar ta, ki so si jo fantje dali sami. Ostati v pop vodah, jih tu in tam malce začiniti ter prepevati preprosta po večini optimistična besedila. Več kot očitno to večina poslušalcev želi. In za koga ustvarjati glasbo, če ne zase in za oboževalce.
OCENA albuma: 3 / 5
POVEZAVE:
– wiki
– last.fm
– myspace
Hiter pregled romantičnih komedij, ki se vrtijo v kino koncernih, še bolj pa pesmi, ki se nahajajo na uradnih zbirkah pesmi iz ‘uspešnic’, dajo vedeti, da je indie glasba, ki sega ali v pop ali v rock vode, na pohodu. Če slednjemu dodamo folk začimbo – jasna in odkrita besedila, kak banjo in akustične kitare, iz katerih prihajajo ljudske melodije, ki skušajo vplesti tradicionalne motive iz Otoka, dobimo grob opis angleške indie folk pop skupine štirih fantov Mumford & Sons. Marcus Mumford kot glava te družine in vokalist, kitarist, bobnar je po samostojnih poskusih in konstantnem iskanju soigralcev v zimi 2007 dobil sinove v vsestranskih fantih Benu Lovettu (vokal, klaviature, bobni), Countryju Winstonu Marshallu (vokal, banjo, dobro) in Tedu Dwaneu (vokal, bas/kitara, bobni). Razposajene in čutne pesmi, folk oz bluesgrass glasbila/glasba ter občutek, da se nahajaš ali v kakšnem angleškem (morebiti irskem) pubu ali sredi romantičnega filma tipa P.S. I Love You.
Nič kaj presenetljivega torej, da so fantje tekom treh let neprestanega nastopanja in ob le enem studijskem albumu –Sigh No More je v oktobru 2009 izšel za britansko tržišče in v februarju 2010 za ameriško – ustvarili dobro odskočno desko. Iz nje dokaj uspešno skačejo že s prvim albumom, kateremu je producentsko noto dodal Markus Dravs, producent albumov skupin kot Arcade Fire, Bjork, Brian Eno in Coldplay. Od 2007 do 2009 so pesmi snovali na vajah in izboljševali na koncertih (očitno jim je pomemben odziv publike, kar je tudi opazno tekom koncertov), kot skupina, ki da večji pomen živi glasbi kot studijskemu ustvarjanju, se podobne taktike poslužujejo tudi pri nastajanju novega studijskega albuma, napovedanega za začetek leta 2012.
Sigh No More odpre istoimenska pesem, katere naslov in besedilo se navezuje na Shakespearovo delo. Očitno so Mumfordu in soigralcem literarna dela večkrat vir besedil – pri drugi pesmi albuma in tretjem uradno izdanem singlu The Cave, so fantje iskali inspiracije v Platonovi prispodobi o votlini pa tudi v Odisejevih popotovanjih. Brez dvoma nagajivo in sprva adolescentno počutje se prelevi v pesem o samozavedanju in sledenju samemu sebi, na angleški in folk način.
Mumford & Sons – The Cave
Album ponuja kar nekaj romantičnih balad, uspešnico Winter Winds (drugi singl albuma), ki kaže ljubezen iz tistega bolj grenkega zornega kota (refren: And my head told my hear ‘Let love grow’, but my heart told my head ‘This time no’.), kot tudi vsaj v melodiji bolj optimistično balado Roll Away Your Stone (četrti singl plošče) in White Blank Page, nekakšen pogovor med ljubimcema, po polaganju kart na mizo. Vse balade so v besedilih odkritosrčne in polne neke gorečnosti, ne pa tudi optimizma. Prej sledijo ideji romantične ljubezni, njenih vzponov in padcev, ki jih melodija, tonaliteta oz glasnost primerno opremi in spremeni v zgodbo.
Mumford & Sons – Roll Away Your Stone
Kanček ironije, uporaba kletvice v refrenu (But it was not your fault but mine/ And it was your heart on the line/I really fucked it up this time/Didn’t I, my dear?) in bolj živahna melodija, zlahka predvajana sredi kakšne zabave, so pripomogli k prepoznavnosti Mumfordsov in uspehu prvega singla albuma Sigh No More Little Lion Man.
Mumford & Sons – Little Lion Man
S Timeshel in Thistle & Weeds se pomaknemo v temačnejša besedila in melodije folk tradicije, s ponavljajočim in kratkim refrenom ter dramatičnim pevčevim prepevanjem. Awake My Soul lahko vzamemo kot osebni pasion ali preprosto bolj razigrano in optimistično pesem. Dust Bowl Dance z odrezavim besedilom o boju za obstanek nekje na divjem zahodu, ob country elementih in z razbohotenjem akustičnih glasbil ter občutkom pristnosti, dobljenim pri poslušanju albuma, predstavlja enega viškov druge polovice albuma.
Mumford & Sons – Dust Bowl Dance
Pesmi Mumford & Sons so lahkotna različica angleškega indie folka, narejene za nastope v živo, kjer lahko koketirajo s publiko, jo podžgejo in spravijo na noge – ne v stilu keltskih rokerjev, temveč prej nekakšnih romantičnih borcev na tradicionalnih glasbilih. Ne vzdihovati, dajte jim priložnost.
OCENA: 3,5 / 5
POVEZAVE do MUMFORD & SONS:
– wiki
– last.fm
Morning Nightcap 