Morning Nightcap

The Pekinpah Association // 14.4.2012

Konec sveta bo akustičen, obarvan v melanholijo, v katero se bo vtihotapilo tudi upanje, trajal bo nekaj sekund prek enainštirideset minut in tik pred koncem si ga boš želel doživeti še enkrat. Pravijo, da je čakanje grenko-sladko. V primeru zadnjega studijskega albuma premalo cenjenega slovenskega elektro-synth pop dua Silence to trži kot aksiom.

Osem let po v neznanke zavitem elektro-akustičnem Vain, A Tribute To A Ghost smo ga dobili. Musical Accompaniment fot the End of the World, na stoto obletnico potopa zloglasnega nepotopljivega Titanika pri The Pekinpah Association izdan album, je novo glasbeno čtivo, ki egoistično reže v dušo in ima svoje življenje, neodvisno od poslušalčevih želja. Produkcijsko dodelan album se prične in konča z zvokom morja. Kot prejšnji izdelki je nastal v ljubljanskem studiu dvojice Daily Girl in je v celoti plod Borisa Benka (vokal in besedila) ter Primoža Hladnika (piano in aranžmaji). Element eksperimentalnega je tokrat prisoten tudi v vizualnem – prvi trije singli albuma Death is New York, Heart of Darkness in Electricity vsebujejo posnetke slovenskega filmskega in gledališkega režiserja Boštjana Hladnika – Pravljica o ljubezni (1954), Maškarada (1971) in Ples v dežju (1961).

Četrti studijski album nadaljuje zgodbo predhodnika Vaina, kar je očitno že iz polnega naslova: usmerjajo nas le klavir, taktični in sintetični sintetizator, ki ustvari atmosfero modernega in seveda Benkov prepoznavni vokal. Da bodo melodije podobne filmski glasbi je bilo jasno že po ogledu dokumentarca Glasbenika s konca sveta (režiraja Haidy Kander), premierno predvajanega februarja v Kino Šiška ter dosegljivega na straneh RTV-ja. Neoprijemljivost, ki veva iz glasbe za uprizoritveno umetnost, te subtilno vodi v najbolj temačne kotičke misli (ali duše). Hladnikovim aranžmajem, ki sta jih v Zagrebu za album posnela slovenska pianista Igor Vicentič in Sašo Vollmaier, to odlično uspeva. Mestoma visok, z lahkoto pa nizek Benkov tenor pričara drugo polovico tiste čudovite dvojnosti, prisotni ne le v ljubezni (ki je hočeš nočeš gonilna sila), temveč kar v vseh špranjah življenja. Bolečina pač hodi z roko v roki z najbolj pravljičnimi čustvi (Silkskin) in tudi pravljična melodija je lahko otožna (Hunger, Sing). Čutnost albuma pa leži v simbiozi dvojnega, ko je naivnost in odpoved racionalnemu poplačana z v celoti igrivo in lahkotnejšo melodijo ter besedilom (Naïv, Sturmschlager). Za tiste, ki menijo, da je vse boljše z glasbo, bo uglasbitev konca sveta s strani Silence, nekaj najbolj naravnega, melanholično sadističnega in tako človeškega.

Silence – Death is New York

Silence – Heart of Darkness

Silence – Electricity

4,5/5

Povezave do Silence:

– uradna stran

– soundcloud

– Fb profil

– Youtube kanal