Morning Nightcap

Posts Tagged ‘Silence


The Pekinpah Association // 14.4.2012

Konec sveta bo akustičen, obarvan v melanholijo, v katero se bo vtihotapilo tudi upanje, trajal bo nekaj sekund prek enainštirideset minut in tik pred koncem si ga boš želel doživeti še enkrat. Pravijo, da je čakanje grenko-sladko. V primeru zadnjega studijskega albuma premalo cenjenega slovenskega elektro-synth pop dua Silence to trži kot aksiom.

Osem let po v neznanke zavitem elektro-akustičnem Vain, A Tribute To A Ghost smo ga dobili. Musical Accompaniment fot the End of the World, na stoto obletnico potopa zloglasnega nepotopljivega Titanika pri The Pekinpah Association izdan album, je novo glasbeno čtivo, ki egoistično reže v dušo in ima svoje življenje, neodvisno od poslušalčevih želja. Produkcijsko dodelan album se prične in konča z zvokom morja. Kot prejšnji izdelki je nastal v ljubljanskem studiu dvojice Daily Girl in je v celoti plod Borisa Benka (vokal in besedila) ter Primoža Hladnika (piano in aranžmaji). Element eksperimentalnega je tokrat prisoten tudi v vizualnem – prvi trije singli albuma Death is New York, Heart of Darkness in Electricity vsebujejo posnetke slovenskega filmskega in gledališkega režiserja Boštjana Hladnika – Pravljica o ljubezni (1954), Maškarada (1971) in Ples v dežju (1961).

Četrti studijski album nadaljuje zgodbo predhodnika Vaina, kar je očitno že iz polnega naslova: usmerjajo nas le klavir, taktični in sintetični sintetizator, ki ustvari atmosfero modernega in seveda Benkov prepoznavni vokal. Da bodo melodije podobne filmski glasbi je bilo jasno že po ogledu dokumentarca Glasbenika s konca sveta (režiraja Haidy Kander), premierno predvajanega februarja v Kino Šiška ter dosegljivega na straneh RTV-ja. Neoprijemljivost, ki veva iz glasbe za uprizoritveno umetnost, te subtilno vodi v najbolj temačne kotičke misli (ali duše). Hladnikovim aranžmajem, ki sta jih v Zagrebu za album posnela slovenska pianista Igor Vicentič in Sašo Vollmaier, to odlično uspeva. Mestoma visok, z lahkoto pa nizek Benkov tenor pričara drugo polovico tiste čudovite dvojnosti, prisotni ne le v ljubezni (ki je hočeš nočeš gonilna sila), temveč kar v vseh špranjah življenja. Bolečina pač hodi z roko v roki z najbolj pravljičnimi čustvi (Silkskin) in tudi pravljična melodija je lahko otožna (Hunger, Sing). Čutnost albuma pa leži v simbiozi dvojnega, ko je naivnost in odpoved racionalnemu poplačana z v celoti igrivo in lahkotnejšo melodijo ter besedilom (Naïv, Sturmschlager). Za tiste, ki menijo, da je vse boljše z glasbo, bo uglasbitev konca sveta s strani Silence, nekaj najbolj naravnega, melanholično sadističnega in tako človeškega.

Silence – Death is New York

Silence – Heart of Darkness

Silence – Electricity

4,5/5

Povezave do Silence:

uradna stran

soundcloud

Fb profil

Youtube kanal

Advertisements

Vsake tolko obstaja neka stvar (predmet ponavadi) ali pa dogodek ali pa pač nekaj, česar si srčno želiš. Za kar bi stiskal dnarce, ne jedel brie sira in ne pil rumenega muškata in ne šel na pijačo s prijatelji (ok, to bi mogoče šlo skozi kak teden, pol pa bi že bla kriza).

Moja želja (polek zimskih gojzarjev – BREZ HECA) je še en koncert slovenskega elektronika, instrumental, synth pop dua SILENCE. Opravičujem se, če ju nisem pravilno uokvirla z glasbenega vidika. Po moje najbolje, če ju vsak za sebe. Predvsem pa je fest zaželjeno, da se ju že enkrat malce bolje spozna, da domača scena uvidi, da premore kaj več kot le …. (ne da se mi kritizirat nečesa, česar dejansko ne moremo imenovati glasba).

V glavnem: PROSIM PROSIM PROSIM… Silence, kak koncert (podoben tistemu poletja 2008 v celjskem lapidariju), na Štajerskem koncu po možnosti. Pa upam da ni preveč, če si to želim v roku pol leta?! 😀

PS – Album Vain je definitivno med mojimi top 10. Osebnostna rast, spomini..


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi