Morning Nightcap

Posts Tagged ‘We could Forever


Pričakovanja pred koncerti so zmeraj velika. Še večja so, kadar se odpraviš pokukat glasbeno reproduciranje izvajalca, ki ti je po godu. Upaš, da bo glasba iz zvočnikov vsaj približno podobna tisti, ki jo dobiš v ušesne votline skozi svoje najljubše slušalke. Dejansko navijaš, da bo koncert postregel z nekaj inpovizacije, ki bo presegla tvoja pričakovanja in po možnosti tudo to, kar si že videl na internetu (roko na srce, skoraj vsakega izvajalca smo že ”videli v živo” na YouTubu, Vimeu ipd). Najverjetneje je bila velika nakljonenost Simonu Greenu aka Bonoboju tista, ki je že tekom hoje do Kina Šiške, kjer se je nekaj pred 22. uro zvečer v Katedrali koncert pričel, bezljanje  mojih misli in pričakovanja utišala. Post efekti sončne nedelje v Ljubljani – beri: umirjenost in popolna sproščenost – so bili drugi dejavnik.

Polno parkirišče in pogled na presenetljivo ‘nabito’ predverje Kina Šiške sta dala slutiti, da ima ta izvajalec kar nekaj poslušalcev v Sloveniji. Opaziti pa je bilo tudi nadobudne obiskovalce iz sosednjih držav (Hrvaška, Italija). In res: ob vstopu v koncertno dvorano, je bilo jasno, da se je velikemu številu ljudi zahotelo chillouta, umirjenega tempa, mešanja elektronskega zvoka, ki prihaja iz sintisajzerja in drugih sodobnih elektronskih napravic (kjer je svoje delo opravljal Simon Green, na klaviaturah pa še Ciaron O’Rourke),  kitar (Ewan Wallace ter na bas kitari Green), odlično odigranih bobnov (pod palcami Jacka Bakerja), trobil (ki jih je spretno menjaval in z vsakim ojačal zasanjano ali pa nekoliko funk atmosfero Mike Lesirge – flavta, saksofon, klarinet) ter seveda vokala. Podobno kot na koncertih pred ljubljanskim, je lajv zasedba lounge-plesni koncert otvorila s starim instrumentalnim materialom: Pick up in Flutter iz drugega albuma Dial M for Monkey. Skorajda filmska harmonija, ki je naredila dobro podlago in vzpostavili umirjen a aktiven poligon za interakcijo z občinstvom. Ob tretji pesmi Kong ( iz najnovejšega albuma The Black Sands) se je občistvo malce razgrelo, saj so bili tudi ritmi te in ostalih inštrumentalnih jazzy downtempo pesmi zadnjega albuma nekoliko hitrejši kot na plošči. Pesmi, ki so na The Black Sands precej umirjene in se kaj hitro pripeti, da jih slišiš v ozadju ob večerni kavici (v Totoju recimo), so v živo zvenele bolj plesno in še bolj optimistično. Osebno so me vsi glasbeniki na odru že v tem trenutku dobili na svojo stran – za ves večer.

Bonobo live – Kong in Stay the same feat. Ruby Wood (@Kino Šiška, 10.4.2011)

Največ poslušalcev je z veseljem pričakovalo sould jazz pevko Adreyo Triano, ki je z Bonobojem sodelovala pri zadnjem albumu The Balck Sands. A Angležinja je to leto v Ljubljani že promovirala svoj solo prvenec, tako da jo na Bonobo live turneji večkrat zamenja prav tako očem všečna pevka Ruby Wood, sicer poznana po sodelovanju s Submotion Orchestra. Priznam, da je za trenutek  tudi mene zmotila odsotnost Tiraninega globjega, reskavega glasu, ki ima nadrealno pripovedno moč.

Bonobo live – The Keeper feat. Ruby Wood (@Kino Šiška 10.4.2011)

A tudi Ruby se je občinstvu nemudoma prisesala na tavajočo glasbeno dušo in nam ter celemu bendu dodala tisto piko na i. Soul in jazz. Zasanjani element in temo, kateri tvoje odtavajoče misli kot magnetu sledijo. Od prve, pa vse do zadnje vokalne pesmi.

Slednil je instrumentalni del. Vsak poslušalec je bil ponovno brez vodstva. Ko si se ozrl po dvorani, se je ta skorajda resonančno zibala v svojem ritmu. Bog ve, kaj se je pletno po glavah obiskovalcev, a nekako smo vsi dihali isti zrak. Vsi smo bili priča istemu ritmu, a zagotovo hkrati vsak svojemu.

Bonobo live – Prelude in Kiara (@Kino Šiška, 10.4.2011)

Pesmi Kiara je Green dodal nekoliko glasnejši elektro zvok ”streljanja metkov v MarioBros igrci” in nas brez pavze popeljal v starejše stvaritve Ketto, Noctuary, Recurring ter prešel v bolj plesno We could forever. V tem vmesnem času sta vidno blestela bobnar Baker in flavtist/saksofonist Lesirge. Taktično preigravanje in ujemanje hitrih elektronskih ritmov na neprisiljen način jima je glasko uspevalo.

Bonobo live – We could forever (@Kino Šiška, 10.4.2011)

Nightlite in skoraj orkestralna El Toro sta bili zadnji pesmi uradne setliste Bonobo live v Kinu Šiška, magične aprilske nedelje. Žal ni posnetka iz Ljubljane, vseeno pa prilagam video posnetek iz Varšave (koncerta dan poprej), da lahko dobite občutek, kaj lahko ponudi resnično ujemajoča se simbioza elektronike in v živo preigravanja, skoraj jamseasna. Presenetljivo je bilo, da niti na udarne ritme dnb-ja Bonobo ni pozabil.

Bonobo live – El Toro (Varšava, 9.4.2011)

Seveda je sledila še (kratka) repriza. Za konec odličnega nedeljskega koncerta, kjer smo vsak po svoje iskali meje metafizičnega realma glasbe, pa jih nekako (uspešno) nismo našli. Koncerta, kjer je bil odrski nastop izvajalcev  popolnoma nevsiljiv in primeren zvrsti glasbe. Koncerta, kjer ničesar ni bilo preveč in že zdaleč ničesar premalo. Za konec: beri med vrsticami.

Bonobo live – Read between the lines (@Kino Šiška, 10.4.2011)

BONOBO LIVE:

5/5 


Ne, ne gre se za opico, sicer pritlikavo vrsto šimpanza, ki spada med ogrožene vrste in danes prebiva le v okolici porečja Konga (kar simpatično pade v zgodbo četrtega studijskega albuma Bonoboja). Tokrat predstavljam 35. letnega Angleža Simona Greena aka BONOBOja.  DJ in producent, glasbenik, ki že od prvega samostojnega albuma (Animal Magic, True Thoughts/Ninja Tune, 2000) večino instrumentov zaigra kar sam, jih posampla in uredi v neverjetno smiselno celoto.

Zdi se nadvse primerno čimprej podat recenzijo zadnjega albuma Black Sands tega simpatičnega gospodiča, saj se Simon Green skupaj s svojo skupino (ustvarjeno po drugem albumu Dial M for Monkey okoli leta 2004) – pevka, klaviaturist, godalska in kitarska sekcija, saksofonist, bobnar in elektronske napravice – 10. aprila 2011 predstavlja tudi v Sloveniji, nikjer drugje kot v Kinu Šiška! Povezava do dogodka na njihovi strani je prisotna na koncu zapisa.  Ker je to čez 4 tedne, je še dovolj časa, da človek zapade vsaj v zadnji album. Če ti je ambientalna, downtempo, trip hop glasba s poudarjeni ritmi in melodičnim basom pri srcu, če obožuješ v takšni glasbi ženski vokal, potem je njegov Black Sands ”it” album. In ne le leta 2010!

BONOBO BLACK SANDS

chillout, downtempo, trip hop, ambientalski album leta 2010, dolg 55:01 minut, ti odpre ”ta nori dobri svet” z naslednjimi pesmimi:

1. Prelude

2. Kiara

Neverjeten uvod v album –  asociacija vrta, obdanega z drevjem japonske češnje, vonj po pomladi in svež vetrič v rjavih laseh dekleta, ki se brezskrbno sprehaja, skorajda skaklja po čudoviti prebujeni zeleni (platnica LPja se kar sklada) pokrajini, v sedanjosti. Brez zamer, brez vezi na preteklost ali pretiranih upov za prihodnost. Druga pesem albuma Kiara uvod Prelude le poglobi. Notranja slika se nadaljuje in nedolžnost vztraja vseh 5 minut.

3. Kong

Zamisel svojo trippy, sicer res da ambientalno + breakbeat glasbo, občinstvu ponuditi ne samo ob pomoči elektronske mašinerije in plošč, temveč v kompletu pravega malega benda, Bonoboju uspe do potankosti. Izvedba te pesmi iz začetka leta 2010 je fenomenalna in na neki način celo prekosa albumsko verzijo.

4. Eyesdown (feat Andreya Triana)

Dobrodošla pika na i 4. albuma Black Sands je glas Andreyje Triane, simpatične britanske eksperimentalne dub step pevke, ki ji po sodelovanju z Bonobojem izdala solo prvenec Lost Where I Belong.

5. El Toro

Moj osebni favorit (poleg prvih treh pesmi). Optimizem, svoboda in pozitivno kar bruha iz vseh instrumentov, perfekcija udarcev, melodičnosti. Preposto moč.

Stran, ki nakazuje, od kot je Green povzel vzorec za bobne

6. We Could Forever

Afro-latino ritmi ala Bonobo.

7. 1009

Sanjavost – udarec – sanjarjenje

8. All in Forms

Sanjavost – udarec – sanjarjenje – ambientalika

9. The Keeper (feat. Andreya Triana)

Založba je za prvi singl albuma ustvarila tudi pravcati uradni videospot.

10. Stay The Same (feat Andreya Triana)

Je potrebno komentirati? 🙂

11. Animals

12. Black Sands

Edina resnično melanholična pesem, ki ti uspe zasaditi dvom in privabiti zli duha v tisto začetno sliko cvetočega in optimističnega vrta.  Trobila znajo to narediti.

Mislim, da bralcu ne uide (moje osebno) navdušenje nad Bonobojem – najboljšim projektom Simona Greena. Poslušanje zadnjega albuma je zelo priporočljivo, še bolj pa obisk njegovega koncerta.

Ocena: štiri zvezdice in tri četrtine ^^

🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 (zadnjemu smeškotu potrebno odgriznit košček, a ok)

Povezave do BONOBOja:

uradna stran

Kino Šiška o prihajajočem koncertu Bonoboja v Ljubljani, 10.4.2011

wiki

last.fm

myspace

twitter


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other subscribers

Arhivi