Morning Nightcap

FOO FIGHTERS je alternativni rock bend, ki skorajda ne potrebuje predstavitve. A da enkrat za vselej pojasnimo izvor te nenavadne besedne zveze – foo fighters (angleški izraz) je nadimek za neznane leteče predmete  in druge nenavadne zračne aktivnosti, ki so jih zavezniški piloti videvali tako na evropskem kot azijskem bojišču tekom druge svetovne vojne. Pomenljivo. Torej: skupina, katere začetki segajo v leto 1994, katere najbolj vidna in karizmatična oseba je nekdanji bobnar Nirvane, Dave Grohl; skupina, ki je zamenjala kar nekaj kitaristov, danes pa to delo Grohlu na odru olajšajo Chris Shiflett, ponovno pridruženi Pat Smear in basist Nate Mendel; skupina, za katero Grohl pravi, da ne bi imela današnjega imena, v kolikor bi se zavedal(i), kakšen pomen bo imela in kako dolgo bo obstajala – imena očitno ne mara (op. glej dokumentarec o delovanju skupine, ki je pred kratkem prišel žal le v ameriške kinematografe Foo Fighters: Back & forth).

Ameriška rock skupina, ki je od kar pomnim polnila naslovnice vseh glasbenih revij in bila zmeraj prisotna na kanalu MTV (vsaj v času, ko ga je mladina še z veseljem spremljala – mogoče tudi, ker je predstavljal edini širokospekterski glasbeni TV program na Slovenskem) je po štirih letih izdala svoj 7. studijski album Wasting Light. Studijski pogojno, saj je celotno snemanje od avgusta 2010 in post obdelava le-tega potekalo v domačem okolju Grohlovega doma. Po velikem uspehu dveh razpordanih Wembleyskih koncertih poleti 2008, je Grohla in bend prešinila želja po nečem novem. Idejo so predstavili producentu Butch Vigu: odmik od starega, premik k čistemu rocku, posneti album v lastni garaži, z analogno opremo, torej na trakove. Košček tega razcefranega traku dobi vsak kupec originalnega albuma. Vig, znan po sodelovanju s skupinami Nirvana (album Nevermind) in Garbage (album G), je le pripomnil, da morajo fantje v tem primeru izkazati veliko mero uigranosti, saj ni manevrskega prostra za Avto Tunanje in digitalno produciranje. Od januarja 2011 je album Wasting Light počasi prihajal do publike (skupina je  imela dobro marketinško strategijo – ponudili so kratke 30 sekunde posnetke novih pesmi,  Foofighters internetna radio postaja je opozarjala na dan izzida albuma, v februarju 2011 so objavili videospot pesmi White Limo …) ter v aprilu 2011 dokončno prekinil nestrpno pričakovanje domnevno najbolj rokovskega albuma Foojev.

Foo Fightersi so celoten album Wasting Light objavili na svoji internetni strani oziroma na Soundcloudu. Enajst novih pesmi je možno slišati tudi ob spodnjem videu, posnetem v njihovem doma zgrajenem studiu 606.

Melodičen album, obarvan s težjimi kitarskimi rifi, odlično bobnarsko igro Hawkinsa in razburljivim petjem Grohla, odpre Bridge Burning. Sodobni rock, hitro in skoraj metalsko udarjanje bobnov ter prepoznaven Grohlov doprinos: prehodi iz melodičnega prepevanja refrenov v rokovsko kričanje, tisto globoko iz trebuha, sporočilnost katerega potencira zdaj jezo, razočaranje in na drugih mestih odločno držo. Rokovska himna, ovita v pop sredico, ki nosi naboj in te pripravi do skakanja. Sledi prvi singl albuma Rope, ki skuša ohraniti občutek obetavnega začetka in ji delo relativno uspeva. Nekoliko več melodičnosti in umirjenosti je na račun spevnih vokalov Boba Moulda začutiti v tretji pesmi albuma Dear Rosemary. Otožnost prekine udarniška White Limo s presenetljivim skoraj punk Grohlovim refrenskim vložkom, težkim rokerskim bobnanjem in kitarskim preigravanjem. Pesem, ki bo najdlje ostala v spominu je zagotovo Arlandria. Besedilo se ujema z glasbeno podlago, refren je tipično Foojevski in s tem mogoče celo nekoliko prepočasen. Kljub vsemu je Arlandria ena najboljših pesmi novega albuma. Od tod se poslušalec premika k bolj umirjenemu delu Whasting Lighta. These days vsaj po prvem poslušanju kot tudi po naslovu nemudoma spomni na njihovo starejšo Times like this pesem iz albuma One by One. Back & Forth, A Matter of Time in Miss the Misery so popolnoma tipične a prijetne rock pesmi, ustvarjene kot po nekem notranjem  pravilniku –  umirjeni ritmi, ni večjih presenečenj, razumljivo besedilo. Prijetna spremljava iz ozadja za vsakdanja opravila. Z I should have known dobimo še en bombonček. Pesem, kateri se  posveča veliko pozornosti zaradi domnevne povezave z Grohlovo preteklostjo (tematika – Kurt Cobain), kar dejansko potencira še sodelovanje nekdanjega basista Nirvane Krista Novoselića. Čustveno nabita rock balada, ki bo nedvomno  zapisana med najboljše pesmi Foo Fightersov in v kolikor bo kdaj izvedena v akustični verziji, se kakšni potočeni solzi oboževalec ne izogne. Muke, občutek obtoževanja in zamere skuša ugasniti zadnja pesem albuma, optimistična Walk. Foo fightersi so se naučili hoditi svojo pot. Kakršnakoli že ta je.

Sedmi studijski album Wasting Light je poživljajoč dodatek Foo Fighters glasbenemu repertoarju. In medtem, ko sami Fooji kot tudi kar veliko število kritikov Wasting Light razglašajo za največjo rock bombo po drugem albumu The Colour And The Shape (kjer je za kitaro prav tako poprijel Smear), so dejstva sledeča: gre za enega bolj celovitih albumov Foo Fightersov, poslušljiv je od prve do enajste pesmi. Rock energija prežema vsako in četudi se po zaslugi besedil z lahkoto sprehajaš po najbolj žalostnih kotičkih čustveno (ne)zavednega, poslušalcu ni do popovskega tarnanja.  Foo Fightersi so res prehodili dolgo pot in ni za pričakovati revolucionarnih povratkov v kvazi grunge vode. Niti ni čas za to, temveč je čas za dobro odigrani rock. Wasting Light je definitivno vredno poslušati in lahko si brez sramu ponosen lastnik fizične različice v svoji CD zbirki.

Ocena (štiri zvezdice)

🙂 🙂 🙂 🙂

POVEZAVE do FOO FIGHTERSov:

– uradna stran

– foo radio

– wiki

– last.fm 

– twitter