Posts Tagged ‘v živo’
Pristna osebna izpoved neke ljubezenske zgodbe s post wave podlago – Future Island v Kino Metropol
Posted on: 18/07/2011
Celje / Kino Metropol / 15. julij 2011
Ko se prvič odpravljaš na kraj glasbenega zločina, ki ga tvoja ušesa še niso ponotranjila, se še bolj zavedaš želja in vseh že obiskanih lokacij koncertov. Pričakuješ, da bo ozvočenje bore slabo, da bo nepopisna gneča ali pa bo prizorišče skorajda prazno, da se boš počutil kot tujec in boš ves čas koncerta upal, da bi se le-ta dogajal nekje drugje, mogoče celo raje na prostem. Kar se tiče nastopa izvajalca, pa stiskaš pesti, da bo imel moč izvesti najboljši nastop, ki bo prekašal vse že videne posnetke na spletnih omrežjih. Da ne bo dolgočasen, da bo vendarle spregovoril kakšno besedo in koketiral s publiko, predstavil kaj novega ali predrugačil kak aranžma pesmi.
Omenjene želje so rojile v možganih preden sem vstopila v celjski Kino Metropol, v pričakovanju post wave/dance glasbene skupine Future Islands iz Baltimorja, ki že nekaj tednov koncertirajo po Evropi. Ob enajsti uri zvečer se je prikupno intimno prizorišče v centru Celja napolnilo sintisajzerskega popa željne publike, ki je sodeč po majhnosti prostora lahko nadejalo osebnega stika z izvajalcem. In tega tudi dobilo. Samuel T. Herring (vokal in pristna interpretacija lirike), William Cashion (bas, akustična in električna kitara, vse v enem) in J. Gerrit Welmers (klaviature in programiranje zvoka) so tekom samostojnega nastopa v roku nekaj manj kot ure in pol predstavili vidnejše pesmi prvega (Wave like Home) in drugega studijskega albuma – posnetega dnevni sobi kjer fantje živijo (In Evening Air), kot tudi nekaj novih pesmi (Tomorrow, Grease …), nastalih med turnejami.
In če je tekom prvih pesmi publika bila relativno pri miru ter je z zanimanjem opazovala majhen oder, kjer je Gerrit ves čas statično pritiskal na tipke sintisajzerja, William deško pogledoval po publiki (a se pri tem ni pustil zmesti, temveč je umirjeno igral kitaro), pevec Samuel pa doživljajsko interpretiral pomenska in življenjska besedila, sta vsaj prvi dve vrsti zaživeli ob An Apology, Long Flight, Old Friend in Tin Man.
Ob tem je ne le publiki, tudi vokalistu postalo kaj hitro vroče, kljub temu pa je tekom petnajstih pesmi in dvema v dodatku sledila le en kratek premor, zapolnjen z bas jam sessionom in sanjavim indie ritmom. Več tudi ni bilo potrebno, saj so nekatere pesmi že same poskrbele za omehčanje ozračja in stiskanje tistih nekaj parčkov, ki so prisostvovali koncertu. Odlična gestikulacija Samuela, sinhronizirana z besedilom, in prilagoditev zvoka instrumentov prostoru, so pripovedno noto njihovih pesmi, sploh počasnejših, še bolj poudarile. Mlačnega naključnega poslušalca je skromen bend slej ko prej pridobil za svojega in ga vse do zadnje pesmi – primernega zaključka koncerta Little Dreamer iz prvega studijskega albuma – držal ter primerno vznemirjal.
Rahlo sanjavi pop osemdesetih, ki ga dopolnjuje bas kitara ter globok in enkratni vokal (spomin na New Order je neizbežen, a vendarle, verjemite, neka druga narava je v Future Islands), ki ali ga maraš ali pa ne, je v petek zvečer prežel Kino Metropol. Publika ni ostala ravnodušna, tudi skupina ne. Dobili so odziv na nov material in mi pristno izkušnjo post wava. Intimnost prizorišča in pevec sta pripomogla k pristnejšemu stiku. Včasih je enostavno – več.
OPOMBA: Recenzija objavljena tudi na RockOnNet (http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13639)
Ne, ne gre se za opico, sicer pritlikavo vrsto šimpanza, ki spada med ogrožene vrste in danes prebiva le v okolici porečja Konga (kar simpatično pade v zgodbo četrtega studijskega albuma Bonoboja). Tokrat predstavljam 35. letnega Angleža Simona Greena aka BONOBOja. DJ in producent, glasbenik, ki že od prvega samostojnega albuma (Animal Magic, True Thoughts/Ninja Tune, 2000) večino instrumentov zaigra kar sam, jih posampla in uredi v neverjetno smiselno celoto.
Zdi se nadvse primerno čimprej podat recenzijo zadnjega albuma Black Sands tega simpatičnega gospodiča, saj se Simon Green skupaj s svojo skupino (ustvarjeno po drugem albumu Dial M for Monkey okoli leta 2004) – pevka, klaviaturist, godalska in kitarska sekcija, saksofonist, bobnar in elektronske napravice – 10. aprila 2011 predstavlja tudi v Sloveniji, nikjer drugje kot v Kinu Šiška! Povezava do dogodka na njihovi strani je prisotna na koncu zapisa. Ker je to čez 4 tedne, je še dovolj časa, da človek zapade vsaj v zadnji album. Če ti je ambientalna, downtempo, trip hop glasba s poudarjeni ritmi in melodičnim basom pri srcu, če obožuješ v takšni glasbi ženski vokal, potem je njegov Black Sands ”it” album. In ne le leta 2010!
BONOBO – BLACK SANDS
chillout, downtempo, trip hop, ambientalski album leta 2010, dolg 55:01 minut, ti odpre ”ta nori dobri svet” z naslednjimi pesmimi:
1. Prelude
2. Kiara
Neverjeten uvod v album – asociacija vrta, obdanega z drevjem japonske češnje, vonj po pomladi in svež vetrič v rjavih laseh dekleta, ki se brezskrbno sprehaja, skorajda skaklja po čudoviti prebujeni zeleni (platnica LPja se kar sklada) pokrajini, v sedanjosti. Brez zamer, brez vezi na preteklost ali pretiranih upov za prihodnost. Druga pesem albuma Kiara uvod Prelude le poglobi. Notranja slika se nadaljuje in nedolžnost vztraja vseh 5 minut.
3. Kong
Zamisel svojo trippy, sicer res da ambientalno + breakbeat glasbo, občinstvu ponuditi ne samo ob pomoči elektronske mašinerije in plošč, temveč v kompletu pravega malega benda, Bonoboju uspe do potankosti. Izvedba te pesmi iz začetka leta 2010 je fenomenalna in na neki način celo prekosa albumsko verzijo.
4. Eyesdown (feat Andreya Triana)
Dobrodošla pika na i 4. albuma Black Sands je glas Andreyje Triane, simpatične britanske eksperimentalne dub step pevke, ki ji po sodelovanju z Bonobojem izdala solo prvenec Lost Where I Belong.
5. El Toro
Moj osebni favorit (poleg prvih treh pesmi). Optimizem, svoboda in pozitivno kar bruha iz vseh instrumentov, perfekcija udarcev, melodičnosti. Preposto moč.
Stran, ki nakazuje, od kot je Green povzel vzorec za bobne
6. We Could Forever
Afro-latino ritmi ala Bonobo.
7. 1009
Sanjavost – udarec – sanjarjenje
8. All in Forms
Sanjavost – udarec – sanjarjenje – ambientalika
9. The Keeper (feat. Andreya Triana)
Založba je za prvi singl albuma ustvarila tudi pravcati uradni videospot.
10. Stay The Same (feat Andreya Triana)
Je potrebno komentirati? 🙂
11. Animals
12. Black Sands
Edina resnično melanholična pesem, ki ti uspe zasaditi dvom in privabiti zli duha v tisto začetno sliko cvetočega in optimističnega vrta. Trobila znajo to narediti.
Mislim, da bralcu ne uide (moje osebno) navdušenje nad Bonobojem – najboljšim projektom Simona Greena. Poslušanje zadnjega albuma je zelo priporočljivo, še bolj pa obisk njegovega koncerta.
Ocena: štiri zvezdice in tri četrtine ^^
🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 (zadnjemu smeškotu potrebno odgriznit košček, a ok)
Povezave do BONOBOja:
– Kino Šiška o prihajajočem koncertu Bonoboja v Ljubljani, 10.4.2011
– wiki
– last.fm
– myspace
Morning Nightcap 