Morning Nightcap

Do te skupine in njihovega  prvenca And So I Watch You From Afar sem prišla po čistem naklučju (karkoli vzameš kot naključje …) – ker spominjajo na  math rock inštrumentalc/post rock skupino65daysofstatic, o katerih več v katerem kasnejših zapisov. Na prvo uho delujejo precej podobno: težki zvoki (nekateri bi rekli cviljenje – a ne hedbengerski stil!) kitar in odsotnost vokala v pesmih. Razlika med bendoma: manj elektronike pri današnji tarči. Mogoče mi zaradi slednjega sprva ni bilo do takšne spremembe v Winampu.  In tako sem te gledala od daleč – sem ga res … do nedavnega (ok, že kakšna dva meseca nazaj sem jim dala priložnost).

AND SO I WATCH YOU FROM AFAR

Severnoirski fantje (člani benda so: Rory Friers in  Tony Wright na kitarah, Johnny Adger na bas kitari in Chris Wee na bobnih) ustvarjajo post rokovsko glasbo – na kratko: ostro preigravanje istih zvokov z melodičnimi vložki kitar.  Inštrumentalni math rock je mogoče še bližji nadimek. Bend je bil ustanovljen leta 2005 in pred prvencem izdal dva EPja:  This is Our Machine And Nothing Can Stop It (2007) in Tonight the City Burns (prav tako 07). Sledili so promocijski koncerti v Evropi, kjer so med drugim bili predskupina 65daysofstatic in Them Crooked Voltures. Dve leti nazaj je sledil album And So I Watch You From Afar.

Do nedavnega inštrumentalnega post roka nisem poznala. 65days in  severnoirski fantje pa so mojo predstavo te glasbe spremenili. Občutek, ki ti ga ta album je nekaj popolnoma drugačnega  kot ob Mogwai ali pa Caspian.  Subjektivna ocena drugačnosti – zvočna podoba je bolj vesela in optimistična a hkrati kot da ima svojo trmasto glavo. In ne gre za hodli-dodli-du veseloigro. Pa naj še kdo reče, da Severna Irska ne premore tudi bolj veselega in igrivega zvoka.

Album And So I Watch You From Afar energično predstavi singl Set Guitars to Kill. Beng beng, korakanje in bobnenje ter kričanje publike je udarna pesem, ki nakazuje podobo celega albuma. Od začetka (rahlo temačne podobe) do zanimivega poigravanja vseh kitar in finega bobnanja, do rifnih vložkov kitar v vmesenem teritoriju med rockom in metalom ter bojnega vzklika. Brez težav občutiš ”yes, I can do it”. Za konec pa instant finiš.

Sledi spregledana Straight Through The Sun. Ki je označena s številko ena, je pa na uradni strani niti ne najdeš. Ta je tista bolj umirjena. Kitara je bolj kot ne enaka, dopolni jo zasanjana pop melodija. Ne da je pesem porazna, je pač  intermezzo med dvema udarnima.

A Little Bit Of Solidarity Goes a Long Way, druga  po vrsti,  je ena tistih, ki nemudoma ostane v tvoji glavi. Zadnji dan novembra 2010 na vožnji z vlakom do Ljubljane, mi je prvič postalo jasno zakaj. Ker me pomiri in hkrati da občutek moči. Ne vem zakaj točno zkaja, a  povezala sem jo tudi z vsem severno-irskim vprašanjem. Prijetna optimistična kitara in z upanjem prežeta melodična podlaga, vzklikanje članov skupine = instrumentalni postrock hit s pop dimenzijami.

Tretja je Clench Fists, girt Teeth … GO! In ta je zaradi imena in zvočne podobe tista, ki ti nekako da vedet da imajo člani AIWYFA neko povezavo z lastno deželo in njeno zgodovino, ki se odraža v njihovi glasbi. Prevod v slovenski jezik (Stisni pesti, škrtati z zobni … Pojdi!) je nazoren. Pesem je nekoliko razumljivo bolj temača.

Sledi I Capture Castles. Zasanjana. A v svojih sanjah poslušalec kot da dejansko tragično išče in zahteva nekaj – v oblakih. Na koncu utrujen podleže. A se ta grad najde? Če v skladu z mislenim tokom iz zgornje pesmi sledi Tip of the Hat, Punch in the Face (čeprav je dejansko šesta in ne peta zapovrstjo), potem ja.

Bolj optimistična je Start a Band. Ustanoviti svojo skupino je užitek in ti da novih moči in upanja. Slediti svojim sanjam in ustvariti svojo glasbo – komu to ne bi predstavljalo izpolnitve želje? Močne kitare, čist zvok in le malo zasanjanosti kvečjemu izraz tvojih zahtev.

Za moje pojme je If it Ain’t Broke … Break it  ena izmed treh udarnih nosilcev albuma. Riffi kar sami zahtevajo in izkazujejo pozitivno odločnost in zapriseženost k delovanju. Deluj in ne razmišljaj – preveč 🙂 In seveda – TheseRIOTSareJUSTtheBEGINNING. Odločnost, še zmeraj pozitivna, ki ti ne da občutka agresije  se nadaljuje.

Optimizem pa kr bruha iz tretjega člana kluba najboljših pesmi albuma – Don’t Waste Time Doing Things You Hate. Naslov pove vse. Tam okoli 3:30 začnem plesati, ne glede na to kje sem. Vsak dan, ki se že ko spijem jutranjo kavo izkaže za sumljivega, ta pesem ga dejansko popelje na novo pot. Čista energija in pozitiva – do samega sebe. Najverjetneje po zaslugi veselega vriskanja.

 ASIWYFA – Don’t waste time doing things you hate

(video iz skrivnega koncerta dva tedna nazaj – tukaj se ples začne že pri 3.24 🙂 )

Po Voiceless album  zaključi pesem Eat the City, Eat it Whole. Sprva nežna in zasanjana, ki jo težji ritmi spremenijo v tipično a ne preveč globoko AIWYFA pesem. Mogoče premirna za konec.

Upam, da bo naslednji album vsaj  približno tako dober. Posledica nepoznavanja skupine je igranje v majhnih prizoriščih, kar efektivnost zaigranega le povečuje. Resnično zanimiva skupina, vredna poslušanja, sploh priporočljiva za ljubitelje instrumentalne moderne rock glasbe. Brez trohice dvoma omembe vrdni novinci na glasbeni post-rock sceni.

OCENA: 4/ 5

Kogar zanima kaj več – POVEZAVE do ASIWYFA:

–last.fm,

–myspace,

–wiki.

😀 😀 😀 😀 *

PS – Uparaba videov na lastno OdGOVORnost. So pač nalowdani na YT. S temi besedami se branim kakršnekoli krivde za downlowdanje kakršnegakoli gradiva kateregakoli formata! 🙂

∞V∞