Morning Nightcap

Posts Tagged ‘subjektivno mnenje


In zakaj DAFT PUNK? Ker sta trenutno aktualna zaradi snovanja OSTa dokaj dobičkonosnemu filmu TRON: Legacy (2010 seveda). Ne, razlog ne leži tukaj (filma si sploh nisem ogledala, me pa mika OS). Bolj se gre za moje reparacije, odgovor na staro stavo, ki se je izkazala za delno zabavno, kar se da razbrati ob prebiranju recenzije številka 3.

Drugi studijski album redkokdaj v obraz videne francoske DJ dvojice z naslovom Discovery je bil izdan daljnega leta 2001 in ker je od tega preteklo skorajda 10 let, so nam določene pesmi že prekleto poznane in po pravici rečeno tudi prevečkrat zaigrane (po lastni ali pa po krivdi radia/TVsprejemnika/mp3 predvajalnika …). A glavni razlog za dejstvo, da ta album hitro zleže pod kožo ni v tem, temveč v samplih oz. kratkih odsekih (ali glasbila ali pa le ritma) izvzetih iz starejših pesmi disko obdobja – 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja.  Zaradi masovnega sposojanja od kraljev in kraljic plesič polnih velikih očal, karo majic in trapezastih hlač, je album tudi dosegel velik odmev, kritike pa so bile seveda temu primerne (nizke). Vsaj sprva.  A kot rečeno, je od izzida drugega albuma minilo toliko let, da so se ljudje očitno sprijaznili z dejstvom, da tudi izvajalci, ki s prvim albumom (Homework, izdan 1997) postanejo nekakšne kultne avtoritete house žanra vsaj v lastni državi, smejo narediti glasbo na osnovi pesmi, ki so v otroštvu nanje naredile (pre)velik vtis. Poleg vsega jamranja okoli samplanja,  je tukaj še očitna sprememba v sami zvočni podobi albuma Discovery in Homework. Slednji je namreč nekoliko bolj prijazen obikovalcem house clubov in zabav in je tršega zvoka (dober primer je singel Revolution 909), Discovery pa bo prej ugajal tistim, ki resnično migajo z boki in se raje prepustijo dobremu staremu funku in disku.

Discovery je za lahkotno dušo, ki ji je  pop elektro disko blizu. Povzema po disko tradiciji, a ji hkrati (času primerno) doda neko dodatno vrednost. V zbirki 14 pesmi se najdejo vsem poznana One more time in morebiti manj znana, vendar meni osebno ena bolj energičnih in sploh najboljših pesmi Daft Punka –  Harder, better,  faster, stronger (izdana v kasnejšem albumu Alive 2007 kot remix).

Album je konceptualno zasnovan. Temu so veliko pripomogli videi, ki so  kot pravita Guy-Manuel de Homem-Christo in Thomas Bangalter nastajali skorajda simultano ob ustvarjanju glasbe. Discovery (mogoče bi tudi ime albuma lahko spremenili v Re-Discovery?? :)) je v končni fazi postal nekakšen OST japonskega animiranega filma  Interstella 5555: The 5tory of the 5ecret 5tar 5ystem. Animirani junaki videov tega albuma  so junaki zgoraj izpostavljenega anime filma. Očitno sta Francoza iz subjektivnega doživljanja lastnega otroštva izpeljala velik projekt in je njuna domišljija prešla v realni svet ob pomoči avdio in vizualnega gradiva.

Romantikom po duši bi ugajali pesmi Digital love in Something about us, preostale pesmi pa so meni osebno manj omembe vredne in so bolj kot za kritično poslušanje (razen če se spuščaš v podrobnosti samplanja- potem priporočam naslednjo stran: WhoSampled – link že vključuje primerek samplanja pesmi High Life) in globokoumno tipkanje namenjene – PLESU. Ob koncu le še moja ocena, ki je tokrat malce nižja tudi preprosto ker to ni album, katerega več kot tretjino pesmi bi poslušala vsak dan: tri zvezdice in polovička (ker ima album kljub vsemu še po 10ih letih sugestivno moč).

🙂 🙂 🙂 (in pol :))

Nekaj internetnih strani:

uradna stran

last.fm profil

myspace

Advertisements

Do te skupine in njihovega  prvenca And So I Watch You From Afar sem prišla po čistem naklučju (karkoli vzameš kot naključje …) – ker spominjajo na  math rock inštrumentalc/post rock skupino65daysofstatic, o katerih več v katerem kasnejših zapisov. Na prvo uho delujejo precej podobno: težki zvoki (nekateri bi rekli cviljenje – a ne hedbengerski stil!) kitar in odsotnost vokala v pesmih. Razlika med bendoma: manj elektronike pri današnji tarči. Mogoče mi zaradi slednjega sprva ni bilo do takšne spremembe v Winampu.  In tako sem te gledala od daleč – sem ga res … do nedavnega (ok, že kakšna dva meseca nazaj sem jim dala priložnost).

AND SO I WATCH YOU FROM AFAR

Severnoirski fantje (člani benda so: Rory Friers in  Tony Wright na kitarah, Johnny Adger na bas kitari in Chris Wee na bobnih) ustvarjajo post rokovsko glasbo – na kratko: ostro preigravanje istih zvokov z melodičnimi vložki kitar.  Inštrumentalni math rock je mogoče še bližji nadimek. Bend je bil ustanovljen leta 2005 in pred prvencem izdal dva EPja:  This is Our Machine And Nothing Can Stop It (2007) in Tonight the City Burns (prav tako 07). Sledili so promocijski koncerti v Evropi, kjer so med drugim bili predskupina 65daysofstatic in Them Crooked Voltures. Dve leti nazaj je sledil album And So I Watch You From Afar.

Do nedavnega inštrumentalnega post roka nisem poznala. 65days in  severnoirski fantje pa so mojo predstavo te glasbe spremenili. Občutek, ki ti ga ta album je nekaj popolnoma drugačnega  kot ob Mogwai ali pa Caspian.  Subjektivna ocena drugačnosti – zvočna podoba je bolj vesela in optimistična a hkrati kot da ima svojo trmasto glavo. In ne gre za hodli-dodli-du veseloigro. Pa naj še kdo reče, da Severna Irska ne premore tudi bolj veselega in igrivega zvoka.

Album And So I Watch You From Afar energično predstavi singl Set Guitars to Kill. Beng beng, korakanje in bobnenje ter kričanje publike je udarna pesem, ki nakazuje podobo celega albuma. Od začetka (rahlo temačne podobe) do zanimivega poigravanja vseh kitar in finega bobnanja, do rifnih vložkov kitar v vmesenem teritoriju med rockom in metalom ter bojnega vzklika. Brez težav občutiš ”yes, I can do it”. Za konec pa instant finiš.

Sledi spregledana Straight Through The Sun. Ki je označena s številko ena, je pa na uradni strani niti ne najdeš. Ta je tista bolj umirjena. Kitara je bolj kot ne enaka, dopolni jo zasanjana pop melodija. Ne da je pesem porazna, je pač  intermezzo med dvema udarnima.

A Little Bit Of Solidarity Goes a Long Way, druga  po vrsti,  je ena tistih, ki nemudoma ostane v tvoji glavi. Zadnji dan novembra 2010 na vožnji z vlakom do Ljubljane, mi je prvič postalo jasno zakaj. Ker me pomiri in hkrati da občutek moči. Ne vem zakaj točno zkaja, a  povezala sem jo tudi z vsem severno-irskim vprašanjem. Prijetna optimistična kitara in z upanjem prežeta melodična podlaga, vzklikanje članov skupine = instrumentalni postrock hit s pop dimenzijami.

Tretja je Clench Fists, girt Teeth … GO! In ta je zaradi imena in zvočne podobe tista, ki ti nekako da vedet da imajo člani AIWYFA neko povezavo z lastno deželo in njeno zgodovino, ki se odraža v njihovi glasbi. Prevod v slovenski jezik (Stisni pesti, škrtati z zobni … Pojdi!) je nazoren. Pesem je nekoliko razumljivo bolj temača.

Sledi I Capture Castles. Zasanjana. A v svojih sanjah poslušalec kot da dejansko tragično išče in zahteva nekaj – v oblakih. Na koncu utrujen podleže. A se ta grad najde? Če v skladu z mislenim tokom iz zgornje pesmi sledi Tip of the Hat, Punch in the Face (čeprav je dejansko šesta in ne peta zapovrstjo), potem ja.

Bolj optimistična je Start a Band. Ustanoviti svojo skupino je užitek in ti da novih moči in upanja. Slediti svojim sanjam in ustvariti svojo glasbo – komu to ne bi predstavljalo izpolnitve želje? Močne kitare, čist zvok in le malo zasanjanosti kvečjemu izraz tvojih zahtev.

Za moje pojme je If it Ain’t Broke … Break it  ena izmed treh udarnih nosilcev albuma. Riffi kar sami zahtevajo in izkazujejo pozitivno odločnost in zapriseženost k delovanju. Deluj in ne razmišljaj – preveč 🙂 In seveda – TheseRIOTSareJUSTtheBEGINNING. Odločnost, še zmeraj pozitivna, ki ti ne da občutka agresije  se nadaljuje.

Optimizem pa kr bruha iz tretjega člana kluba najboljših pesmi albuma – Don’t Waste Time Doing Things You Hate. Naslov pove vse. Tam okoli 3:30 začnem plesati, ne glede na to kje sem. Vsak dan, ki se že ko spijem jutranjo kavo izkaže za sumljivega, ta pesem ga dejansko popelje na novo pot. Čista energija in pozitiva – do samega sebe. Najverjetneje po zaslugi veselega vriskanja.

 ASIWYFA – Don’t waste time doing things you hate

(video iz skrivnega koncerta dva tedna nazaj – tukaj se ples začne že pri 3.24 🙂 )

 

Po Voiceless album  zaključi pesem Eat the City, Eat it Whole. Sprva nežna in zasanjana, ki jo težji ritmi spremenijo v tipično a ne preveč globoko AIWYFA pesem. Mogoče premirna za konec.

Upam, da bo naslednji album vsaj  približno tako dober. Posledica nepoznavanja skupine je igranje v majhnih prizoriščih, kar efektivnost zaigranega le povečuje. Resnično zanimiva skupina, vredna poslušanja, sploh priporočljiva za ljubitelje instrumentalne moderne rock glasbe. Brez trohice dvoma omembe vrdni novinci na glasbeni post-rock sceni.

OCENA: 4/ 5

Kogar zanima kaj več – POVEZAVE do ASIWYFA:

last.fm,

myspace,

wiki.

😀 😀 😀 😀 *

PS – Uparaba videov na lastno OdGOVORnost. So pač nalowdani na YT. S temi besedami se branim kakršnekoli krivde za downlowdanje kakršnegakoli gradiva kateregakoli formata! 🙂

∞V∞


*Recenzija za vse in za nikogar*

Odpiram novo kategorijo in si zastavljam načrt – v roku enega leta spoznati čimveč nove glasbe in je hkrati popolnoma laično predstaviti na tem blogu. Moj izkupiček bo velik: spoznavanje glasbe, širjenje lastnega glasbenega spektra in nenazadnje urjenje v kritiki. Če komu s tem polepšam dan, če kdo dobi idejo, če kakorkoli prispevam k širjenju in poglabljanju znanja in okusa – SUPER. Če ne pa imam že sama od tega dovolj.

So, let’s begin. 😀

PS – Video ali zvočno gradivo, posredovano na tem blogu NASPLOH ni moja last (seveda). Razen, če je tako navedeno.


Enter your email address to subscribe to this blog.

Join 5 other followers

Arhivi