Posts Tagged ‘Smoke and Mirrors’
Kar pogosto se zgodi, da s prvo ploščo glasbeni umetnik ne doživi slave in ne razširi svoje denarnice. Mogoče se slednje zgodi z drugim, v primeru belgijsko-avstralskega glasbenega manipulatorja, multiinstrumentalista Gotye pa je tretji album oziroma singl Somebody That I Used To Know povzročil prodor iz glasbene scene ”dežele tam doli” na evropsko in ameriško tržišče. Ob Wallyju De Backerju, visokem tridesetletniku zanimivega videza, dobimo občutek, da je Peter Gabriel iz osemdesetih srečal Stinga v devetdesetih prejšnjega stoletja, skupaj pa sta v enaindvajsetem stoletju v sobi nekega najstnika vrgla na kup različne plošče, primaknila Applov računalnik na posteljo in se odločila malce razburkati pop sceno.
Med tem, ko je prvi album Boardface (2003) popolnoma surov, poln elektronike, neke vrste mehkega trip-hopa, imajo sampli v njegovem drugem albumu Like Drawing Blood (2006) še zmeraj vodilno vlogo, le da se tokrat še različne glasbene smeri zvrstijo kot lestvica Jolly barvic – sicer smiselno in pestro, a na račun tega ima plošča daljše pesmi. Making Mirrors, 19. avgusta izdan tretji studijski album s to tradicijo nadaljuje, a jo izpili v pop dimenzijah, ostale pa pušča za seboj. Tudi v tretje je producentsko delo prevzel sam De Backer, se kot poprej nekoliko preigraval s svojim starim glasbenim materialom, glasbeno tradicijo šestdesetih in sedemdesetih (pod videi objavljenimi na internetu tudi navedel izvajalce, od katerih si je sposojal) ter uporabil ti. glasbeno mrežo (iz železnih žic narejeno ograjo blizu domačega studia) kot bas podlago v prvem singlu albuma, izdanem oktobra 2010 Eyes Wide Open. Akvarel iz platnice, delo De Backerjevega očeta, nam namigne, da bo album ogledalo. V trem primeru samo-refleksno ogledalo mladega izvajalca.
Kar dvajset milijonov ogledov ima zanimiv video v juliju 2011 izdanega drugega singla albuma Someone That I Used to Know, tankočutna zgodba o občutkih po koncu razmerja, osebna pripoved De Backerja, kjer žensko stran zgodbe poda novozelandska pevka Kimbra. Biti neznanec včasih ljubljeni osebi boli vsakogar. V čisto osebne in vseživljenjske ljubezenske zgodbe se z odraslimi očmi izvajalec spušča v večini materiala na dvainštiridesetminut trajajočem albumu. V nekaterih pesmih se ljubljeni osebi (najverjetneje partnerki iz časa nastajanja materiala) zahvaljuje za bodrenje in pokončno držo v tistih marsikomu poznanih težkih, skorajda depresivnih jutrih. Takšni sta I Feel Better, kjer končno poje vedro, na skrajnih zmožnostih svojega vokala, pesmi ki jo zlahka postavimo ob bok dobremu popu Phila Collinsa in poskočna havajsko whamovska In Your Light. Na drugi čustveni strani sta temačnejša in s skoraj šepetajočim vokalom odpeta Give Me A Chance ter oda o reševanju iz čustvene teme Save Me. Gotye pa očitno ne more ostati v čistih pop vodah in tako tudi na tem albumu zaide v druge sfere: z State of The Art razjasni svoj odnos do modernega glasbenega poustvarjanja, dostopnega skoraj vsakomur (avtotunanju ne uidemo), srhljiva psihadelika big brother tipa pronica iz Don’t Worry, We’ll Be Watching You (in spomni na starejši Gotye material). Ne le v zvoku, tudi v besedi se obrne od sicer glavne teme- s prvim singlom Eyes Wide Open opozarja na do narave brezbrižno potrošniško civilizacijo, ki zavestno tone v vse večjo pogubo, v Easy Way Out opeva linijo najmanjšega odpora, v Smoke and Mirrors pa se sprašuje o lastni vrednosti. Da je vsaj pri prvem analiza sporočila pravilno dokazuje uradni videospot, ki je kot večina preostalih pesmi izdelan v anime tehniki. Nežna balada tipa uspavanke Bronte, posvečena preminuli živali družinskih prijateljev, zaključi enega bolj lahkotnih, odkritih in nenapornih albumov razvijajočega se izvajalca, na katerega bo vredno imeti svojo uho tudi v prihodnje
Gotye – Eyes Wide Open
Gotye – Somebody That I Used To Know (feat. Kimbra)
Gotye – Easy Way Out
Gotye – Bronte
OCENA: 3,5 / 5
POVEZAVE do Gotye:
– myspace
– last.fm
– wiki
Jamiroquai je še ena glasbena skupina, ki skorajda mora sprožiti vsaj nekaj asociacij. So angleški kultni predstavniki sprva acid jazza 90. let prejšnjega stoletja, dandanes pa vedno bolj posegajo po bolj popularnih ritmih funka, rocka in ne nazadnje popa. Ob obisku njihovega koncerta izstopa vokalist in frontman Jay Kay, ki brez večje zadihanosti, a s kapljicami potu na obrazu od vse silne opreme (klobuk pisanih peres in temna dolga jakna ter hlače), prevzame vlogo urbanega Indijanca na odru. Analogija njegove pojave in indijanskega vzklikanja med koncertom je dokaj logična – ime skupine je vezava angleških besed jam session (slo: improvizacija) in Iroquai (lastno ime Severnoameriškega indijanskega plemena). Potlej je tukaj še ta spodnja silhueta Jay Kayja s klobukom, ki spominja na bivolske rogove, nastala med leti 1992 in 1993, torej ob začetku glasbenega ustvarjanja skupine, ki je predstavljala odgovor na neuspelo avdicijo pevca v drugi (tisti čas bolj popularni) skupini Brand New Heavies.
Skupina je v Evropi in drugih delih sveta z izjemo ameriškega kontinenta požela slavo pod okriljem Sony založbe že koncem prejšnjega tisočletja, s singli kot so Virtual Insanity, Cosmic Girl, Little L pa jim je ta pomagala popularni funk poletnih ritmov in pretežno prijetnih ljubezenskih besedil popeljati tudi čez lužo. Pogodba jih je vezala za 8 albumov, kar so z Greatest Hits 1992 – 2006 albumom tudi izpolnili. Vmesen čas seveda ni bil popolnoma rožnat, poleg polnjenja rumenih tabloidov se je prvotna zasedba petih glasbenikov večkrat zamenjala, stalna figura ostaja le Jay Kay, še najdlje pa mu družbo dela v živo odličen bobnar Derrick MyKenzie. Pet let po zadnjem studijskem albumu Dynamite in štiri po kompilacijskem, so Jamiroquai 1. novembra 2010 izdali album Rock Dust Light Star, tokrat pod Universal Studios.
Glasbeno podobo (besedila in aranžmaji) so člani skupine oblikovali sami, zvočno obdelavo pa sta prevzela Charlie Russell in Brad Spence. Dvanajst pesmi (oz. trinajst če imaš v roki verzijo z japonsko bonus pesmijo That’s Not The Funk I Want) na Rock Dust Light Star je precej oddaljenih od zvoka prvih albumov. Ne zasledi se didžeriduja, ritmi in tok pesmi so manj komplicirani, več je rock in funk ritmov, ki ne potrebujejo globlje analize in se hitro pritihotapijo v uho. K temu pripomorejo preprosta besedila (tako značilna za Jamiroquai), skoraj izključno nanašajoča se na lepa dekleta, pretekla razmerja, začinjena včasih z grenkim, drugič s sladkim priokusom. Od septembra 2010 naprej je skupina album promovirala na svojem YouTube kanalu in predstavila prva dva singla – dance ritmično pesem White Knuckle Ride in za singel premirno Blue Skies.
Jamiroquai – White Knuckle Ride
Jamiroquai – Blue Sky
V januarju 2011 je sledil še tretji singl albuma, kmalu pa tudi prve uradne turneje spomladi 2011, z nadaljevanjem v poletnih mesecih (med drugim so pred kratkim nastopili tudi na Exit Festivalu 2011).
Jamiroquai – Lifeline
Jay Kay, Derrick McKenzie, Rob Harris (kitara), Matt Johnson (klaviature) in Paul Turner (bas kitara) kot najvidnejši jamiroquajci so z nastalim materialom zadovoljni in v kolikor album vzameš kot glasbo iz ozadja, je tudi poslušalec lahko. Skozi pesmi se ni težko prebijati, nekatere te sicer prijetno popeljejo v stanje hibernacije (Blue skies,Two comepletly different things, Never gonna be another), funk prebiranje bas kitare in rock kitare pa te vendarle tu in tam opomnijo, da nimamo opravka z zasanjanim albumom za zaljubljence. Zaključna pesem Hey Floyd prekine ta val, z violinami in klaviaturami poudarjene kitare dajo primeren zaključek. V bistvu si poslušalec zaželi, da bi reggae ritem vmešan v rock-funk lonec bil postrežen skozi celoten album.
OCENA: 3/5
POVEZAVE do JAMIROQUAI:
– lastfm
– wiki
– myspace
Morning Nightcap 